Na srbski alternativni glasbeni sceni obstajajo že 15 let. S časom spreminjajo zasedbo in zvok, a tisto kar ostaja njihova stalna značilnost, je glasbeni perfekcionizem, izreden vokal Zoje Borovčanin in magični koncertni nastopi, kot pravijo glasbeni kritiki, ki jih imenujejo tudi za enega od najbolj fascinantnih bendov na srbski rokenrol sceni. Stalno zasedbo skupine Lira Vega sestavljata Vladimir Đorđević Vlaca na kitari in pevka Zoja Borovčanin, s katero smo se pogovarjali o jutrišnjem koncertu skupine, o novem albumu Duhovi in o aktualni domači glasbeni sceni.
Ravnokar pripravljate veliki promocijski koncert v Kulturnem centru Grad v Beogradu, ki se bo zgodil jutri, 16. januarja.
Tako je, to bo pravi mali umski spektakel! Izmislili smo si eno skrajno nenavadno zadevo, in sicer, da promocijo našega albuma izpeljemo na koncertu, na katerega smo povabili druge glasbenike, s katerimi smo si blizu, ki so naši oboževalci in prijatelji, in to z idejo, naj si izberejo po eno pesem z albuma in naj jo interpretirajo v takšni obliki, kot želijo sami. Tako se je rodila mala epopeja, imenovana Nenavadna promocija z vse skupaj 22-imi gosti, na kateri bodo Duhovi zvezde, a Lira Vega predskupina.
Nastopili bodo: Pavle Popov, Janja Lončar, Boško Mijušković, Artan Lili, Vladislava Đorđević, Vlada Pejković, Sana Garić, Dejan Stanisavljević, Una Gašić, Ivan Skopulovič, Vuča in Miki iz Darkvud Daba, Ah Ahilej, Manja Đorđević, Ilija Ludvig, Boris Mladenović, glasbo pa bosta predvajala Kuršlus (Bojan Mitrović) in Ilija Milošević.
Vse to s pomočjo ekipe KC Grada, naših gostiteljev.
Kako je nastal album Duhovi?
Album je pravzaprav izšel že v maju, na dan mladosti 25. maja. Objavljen je samo na internetu, v fizični obliki ga ni. Vse je na spletu, saj glavna stvar tudi so spoti in socialne mreže, preko katerih se vse zve. Najin založnik so Lampshade Media iz Beograda, relativno so novi, in evo – končno lahko rečem, da imava pravega založnika. Prejšnji album smo namreč izdali v koaliciji s knjigarno Beopolis. Album živi svoje življenje, ki je precej počasno, mogoče zaradi najine lenobnosti in celotne situacije. Dobro je to, da ima skupina posnetih že pet spotov s tega albuma, kar je edinstvena stvar v zgodovini benda Lira Vega. Poslušalci album lahko poslušajo na Dezzer-ju, You Tubeu, lahko ga tudi prenesejo s platform iTunes in Spotify.
Po čem se najnovejši album razlikuje od drugih – po zvoku, po zasedbi?
Razlikuje se po različnosti. Že zelo dolgo ustvarjamo, vendar ima bend tri albume, ki zvenijo vsak popolnoma drugače. To je po eni strani posledica tega, da se nam zasedba progresivno zmanjšuje, pa se prilagajamo novim okoliščinam, poleg tega pa nam postane dolgočasno ves čas ponavljati isti zvok. Mislim, da ne bi prenesli, če bi dvajset let isto zveneli, dovolj je to, da igramo iste pesmi. Ta album je nastal v duetu, naredila sva ga Vladimir Đorđević in jaz. Specifično je to, da v bendu ni več bobna in basa, pa zato delava z matricami, kar pomeni, da gre pravzaprav za polelektroniko. Vseeno nekatere stvari ostajajo iste – Vlacina kitara je tu, jaz pojem kot vedno, tako da neke vezi ostajajo iste. Pesmi so popolnoma nove, določen sentiment odraža to, kar smo/sva sedaj. Ko čas teče, se človek prilagaja novim okoliščinam, spreminja se, in mislim, da se to v novem albumu sliši.
Kako so nastajale pesmi, kdo je zadolžen za tekst in kdo za glasbo?
Vse delava skupaj, pravzaprav bi lahko kar tako rekla, ampak nekakšna inicialna ideja, neka zgodba in neka melodija vedno pride od mene, potem pa se na podlagi tega gradi pesem. Te pesmi so nastajale od 2012. leta. Imava neko ogrodje in ko iščeva tisti zvok, ki bo na albumu, se pesmi same spreminjajo. Začela sva z nekimi precej preprostimi idejami, na kraju pa sva prišla do takšnih oblik, ki so celo naju presenetile. V veliki meri tudi zato, ker je produkcijo albuma delal Boris Mladenović in on je doprinesel svojo idejo, kako bi to moralo zveneti. Album ima enajst pesmi, vse so v srbščini, to je nekaj kar prakticirava v tej zadnji reinkarnaciji benda. Vse te pesmi so precej sentimentalne in mogoče malo depresivne, ampak to pač tako je, to je neka faza, v kateri smo se našli, in nekaj, kar nas je dohitelo.
Za katere pesmi sta posnela spot in zakaj ravno za te?
Najprej sva snemala spot za Novo Meksiko. To so posnetki, ki sem jih prinesla s Kitajske. To je bilo lansko leto nekje v aprilu, takrat so nastali prvi osnutki nekakšnega miksa. Pravzaprav sva mislila, da bo album izšel že veliko prej, v letu 2014, ampak to se ni zgodilo prav zaradi iskanja nekega idealnega zvoka. Odločalo se je med dvema pesmima, pa sva se posvetovala z ljudmi, ki so nama blizu in s katerimi že več let delava, in tako je padla odločitev, da je Novo Meksiko tista pesem, ki naj predstavi novi album.
No, album se ni zgodil leto dni, pa je prišel na vrsto spot za drugo pesem, ki je bil že prej v igri, Ja te znam. To je posnetek s koncerta, ki ga je naš prijatelj posnel tako, da se je dejansko igral z iPhonom. Ugotovili smo, da so ti posnetki pravzaprav dobri in da jih lahko izkoristimo, pa je nastal drugi spot, ki je napovedal album.
Tretji spot je dejansko posnet, in sicer za Ničiji mesec, ki je uvodna pesem na albumu. Snemali smo ga popolnoma nenačrtovano. Bila sva na nekem snemanju za radio oddajo v Bigzu in tu smo srečali mojega prijatelja, ki živi na Japonskem, Aleksandra Dragčevića. Šli smo na hodnik in »ajde, da posnamemo spot«. On je imel idejo, da izkaže čast Rosim Murphy in Lepi Breni, in potem smo vse posneli dobesedno v dvajsetih minutah. Jaz sem plesala, nekaj kadrov smo posneli še naslednji dan in to je spot. Mi se nenehno hvalimo, kako je to naš HD spot.
Tudi četrti spot je naredil on, pravzaprav je poslal posnetke. Sicer živi v Tokiu, kjer je posnel neke fante, ki so Teddy Boys na Japonskem. Dvajset let na istem mestu izvajajo svoje koreografije na glasbo, ki jo imajo radi, in to se je dobro vklopilo s pesmijo Pamuk.
Nedavno smo snemali tudi spot za pesem Ja sam svuda.
Zakaj je tako pomembno snemati spote?
Iskreno, to se tudi jaz sprašujem. Moram priznati, da jaz spotov v resnici ne maram, posebej, ko se v njih pojavljamo sami in je treba nastopati. Meni je to bolj mučenje kot pa užitek, čeprav je na koncu zabavno vse to gledati. V Srbiji je situacija taka, da te neka mainstream publika ne vidi, dokler se v udarnem trenutku ne pojaviš na najbolj gledani televiziji. Dokler se ne pojaviš med premorom nekega športnega dogodka ali pred popularno oddajo Znanje imanje ali kaj podobnega, te nihče ne bo videl. Ne mislim, da sva midva nek mainstream, ampak obstaja možnost, da bi naju nekdo, ki najino glasbo posluša, videl in slišal preko spota na televiziji. Poleg tega se mi zdi, da je YouTube danes izredno popularen in neko vsebino bi vsekakor morali objaviti tudi tam, ker je to danes edini način, da se bendi oglašujejo. Bendi našega profila se gibljejo predvsem po socialnih mrežah. Zdi se mi, da tudi MTV, ki je bil nekaj časa regionalen, ni več tako gledan, pa tudi spoti, ki se tam pojavljajo, morajo izpolnjevati neke strašno visoke kriterije.
Razen spotov, kako se še uspete približati publiki, glede na to, da, kot si rekla, v Srbiji kvalitetni bendi težko pridejo do širše publike?
Bendi našega profila in malo bolj popularni se vsi vrtijo v okviru dveh, treh tisoč ljudi. To je majhna skupina in kot da se ne da priti do nekega manistreama. Bendov je veliko, po kreativnosti, muzikalnosti in raznovrstnosti scena še nikoli ni bila močnejša. Moj vtis je tak, da se moraš, če si v bendu, poleg tega da si glasbenik in pevec, ukvarjati tudi z marketingom, in potem je vse odvisno od tvoje veščine, kako dobro pravzaprav znaš in moreš postaviti PR za samega sebe. Danes mora glasbenik znati promovirati samega sebe, dejansko mora to početi sam, ker za njim ne stoji neka ekipa ljudi, ki bi v ta namen osmišljala strategije in podobno. Vse je odvisno od osebnostne energije, časa in sposobnosti, zdi se mi, da je vse precej elementarno in da se vsak bori za sebe. Preko socialnih mrež, določenih internetnih strani, ki potencialno podpirajo to vrsto glasbe in to sceno, se pride do publike. Festivali so danes regionalno zelo zastopani, zdaj pa je vprašanje, kako priti do teh festivalov, kako se prebiti iz Srbije še malo dlje.
Precej ste nastopali izven Srbije in v okolici. Kakšne so vaše izkušnje in plani glede koncertov?
Midva sva vedno malo na repu dogajanja in vedno zamujava. V nekih prejšnjih postavah smo veliko igrali, bili smo v Nemčiji, na Poljskem in, seveda, po vsej Jugoslaviji. Najdlje, kamor je bend prišel letos, je Priština. Tam prej nismo bili. Zares bi bilo fino, če bi več nastopala. Jaz ne razumem te situacije, v kateri bend ima album, ampak ne nastopa, vendar je težko organizirati koncert in se vse dogovoriti. Ni več nekega pravega entuziazma, časi so se spremenili. V bistvu planirava, da greva kamorkoli, da nastopava in narediva mini promocijo albuma, četudi v Beogradu. Upam, da bova med drugimi prišla v Slovenijo, tudi v tej smeri se trenutno trudiva.
Zanimivo je, da je bend nastopal v Prištini – kakšni so vtisi?
Moram reči, da sem zelo prijetno presenečena nad atmosfero in splošno energijo v Prištini. Zares mi je bil všeč duh ljudi, ki so tam. Igrala sva v okviru beograjskih dni (Dani Beograda) v Prištini in prišlo je veliko umetnikov, filmarjev, risarjev stripov, grafitarjev i drugih glasbenikov. Super organizacija, odlični pogoji, edini problem je ta, da ljudje zaradi neverjetno butastih političnih zadev še vedno ne upajo preveč oglaševat, da pridejo nastopat beograjski performerji in umetniki. Kako potem pritegniti publiko, kako doseči, da bi se več ljudi zanimalo za to, kar se dogaja? Midva sva nastopala prav v trenutku, ko se je podpisalo nek sporazum, pa je bilo zato prilično napeto – ali se sme oglaševat ali ne, kar se mi zdi popolnoma noro, prav tako pa tudi tamkajšnjim organizatorjem. Ampak v celoti – zelo dobri vtisi. Upam, da se bo bend še vrnil tja. Zdi se mi, da tam poteka precej poletnih festivalov, v Peći in v Prištini, in vse skupaj mi deluje kot ena dinamična scena.
Da se vrneva spet malo v Beograd. Kako je, kar se tiče same alternativne scene, kako živa je scena, ne samo kar se tiče ustvarjanja, ampak tudi v smislu percepcije publike?
Imam občutek, da se dogaja vse mogoče, kot vidim, se snemajo tudi spoti. Zdi se mi, da je vse to tako dinamično, ampak spet moram reči, da so to dogodki, ki se vrtijo v enem precej ozkem krogu. In nikakor da se naredi ta veliki preboj. Mislim, da je to samo odraz tega, kako stvari stojijo v svetu. Popolnoma druga estetika in drugi pojmi so zdaj v igri. Obstaja nekoliko mest, ki so še vedno koncertni prostori, v katerih se igra s precej nezanesljivim ozvočenjem. Beogradu manjka klub s profiliranim programom za nekje izmed dvesto, tristo ljudi, klub srednjega tipa. Obstajajo majhna mesteca, vendar je to do konca negotovo – ali se bo kaj od opreme pokvarilo, polomilo, ali bo kdo razsul cel prostor … vse je gverilsko, nekako na tem nivoju.
S katerimi bendi danes sodeluje Lira Vega? Komu bi morali posvečati pozornost?
To je vedno strašno nehvaležno. Medni se zdi, da na kogarkoli, ki ima entuziazem in nekaj počne, še posebej če se ukvarja z lastno glasbo, če ustvarja avtorsko glasbo, mislim da je nekomu takemu treba izkazati veliko priznanje, ker je to posel, ki je popolnoma donkihotovski. Tukaj, enako kot v okolici, so coverji in obdelave na zelo visokem nivoju ter cenjeni, ljudje radi vedo, kaj pojejo in kaj se jim ponuja. Tako da so po mojem mnenju vsi ti bendi vredni pozornosti in podpore, nekako mi je trapasto izpostavljati kogarkoli. Navsezadnje zelo dobro vem, s kakšnimi izzivi in težavami se vsi oni soočajo. Posebej, kadar nekdo uspe – v smislu glasbenih hitov – in se prebije malo izven tega kroga dveh, treh tisočih, potem mu je zares treba dat priznanje.
Kaj je tisto, kar tebe že tako dolgo drži v tem poslu, ki je, kot praviš, zares donkihotovski? V čem ti najdeš zadovoljstvo in entuziazem?
Predvidevam, da je to glasba, ustvarjanje. Pogosto razmišljam o tem, niti Vlaca niti jaz nisva več ravno v cvetu mladosti, ampak se mi zdi da, če bi prekinila stik z glasbo, in to mislim popolnoma nevezano za bend, če bi prekinila vse stike z nekim občutkom ustvarjanja glasbe, da bi bilo, kot da nisem več popolnoma cela. Verjetno je to tisti dodatni smisel obstajanja.
Upamo, da bomo imeli priložnost, da vas ponovno vidimo in slišimo v Sloveniji?
Do 2006. leta smo v Sloveniji nastopali skoraj vsako leto. Potem smo imeli določene probleme, spreminjala sta se naša ekipa in zvok, pa se je, kot tudi vse ostalo, verjetno tudi publika spremenila. Ampak vsak dan je nov začetek, tako da se veseliva in si želiva ponovnega obiska Slovenije.
Pogovarjala se je Biljana Žikić.
Prevedla v slovenščino Tanja Tomazin.
Dostopno tudi v avdio različici.