Subkulturni kavč festival

Etno histerija subkulturni kavč-festival se bo dogajal v Ljubljani od 4. do 8. februarja. Gre za mednarodni akustični festival v ljubljanskih stanovanjih. Vabljeni so vsi Ljubljančani, da odprejo vrata svojih stanovanj in gostoljubno sprejmejo glasbenike in nastopajoče. Vsi, ki se želijo pridružiti temu festivalu sodobnih intimnih prireditev in tako prispevati svoj delež k ustvarjanju alternative in osvobajanju umetnosti iz institucionalnih okvirjev, se lahko javijo Matiju Solcetu (floatingcastlefestival@gmail.com), organizatorju festivala, umetniku, glasbeniku in lutkarju, ki se je pravkar vrnil s tritedenskega umetniškega potovanja z ladjo, ki so jo spremenili v kulturni center na morju. Igrali so za družine, ki že leta živijo v najbolj oddaljenih krajih, z namenom, da jim popestrijo življenje, potem pa so izvajanje umetniških programov (koncertov in lutkovnih predstav) nadaljevali s turnejo po mestecih puščave Atacama v Čilu.

Kako ste prišli na idejo za festival v ljubljanskih stanovanjih?

Smisel tega »kavč festivala«, kakor smo ga poimenovali po »couchsurfingu«, je, da se dogaja na kavčih, v sobah, pri ljudeh doma, in to je tudi razlika med tem in institucionalnim kulturnim dogajanjem, ker gre tukaj za neko ‘insajdersko’ povezovanje umetnikov, ki bodo nastopali pri ljudeh doma, v sobah, spalnicah, na podstrešjih, tudi v kuhinjah (se že javljajo ljudje, ki ponujajo tudi takšna prizorišča). Se pravi, domača ognjišča se bodo spremenila v prizorišča dogajanja tega festivala. Gre za neko iniciativo, za katero upam, da se bo razvila v trajno kulturno-umetniško dogajanje po domovih ljudi, prav tako pa si želim, da se iz tega razvije nek samoiniciativni element, moment, ki bo šel tudi v druge sfere, ne samo umetniške. Tako da gre v bistvu za neke vrste kulturni aktivizem.

Zakaj etno histerija kavč?

Etno histerija je festival, ki obstaja že več let in v gozdu v Gračišču združuje glasbenike in umetnike s celega sveta. Zdaj smo iz tega ekspanzivnega, ogromnega festivala, ki se je dogajal na območju enega kilometra, zadevo spremenili v miniaturni festival intimnih prireditev. Se pravi, da gre za zimsko različico nekega drugega festivala, ki ga poleti organiziramo drugače in na prostem. Gre pa v glavnem za etno glasbenike, zato pač etno histerija. Histerija je povezana tudi z drugimi zadevami, ampak recimo, da gre v glavnem za etno glasbo in tudi za kakšno manjšo gledališko predstavo in posameznega poeta. To so predvsem glasbeniki, ki na festival pridejo drug zaradi drugega, v bistvu pridejo zato, da se srečajo in skupaj ‘špilajo’. Gre za izvrstne glasbenike. Delujemo po nekakšni notranji alternativni mreži, ki je tako rekoč neodvisna od gledalcev. Se pravi, ti glasbeniki bodo prišli drug zaradi drugega, če se bo pridružilo veliko ljudi, bo super, če jih bo manj, bo malo slabše, ampak mi bomo v vsakem primeru uživali. Ti glasbeniki prihajajo iz Amerike, recimo Daniel Wall, veliko jih pride s Švedske, pa Škotinja Kate Young, ki bo tudi ustvarila nek kvartet, približno 10 skupin je za zdaj napovedanih, prijavlja pa se jih še več, tako da verjamem, da bo na tem festivalu nastopilo približno 20 glasbenih skupin.

Napovedali ste tudi balkansko-švedske odštekance The Breaks?

To sem pa jaz s Švedinjo Sofijo Hogstadius in Švedom Stefanom Hedborgom. Tudi mi se dobimo tam nekje enkrat na dve leti in takrat, ko se dobimo, nekaj ustvarimo skupaj, ampak ker gre za zelo odprte glasbenike, lahko zares hitro naredimo zelo zakomplicirane aranžmaje. Bodo pa poleg nas balkansko obarvani tudi Nika Solce s Faroniko, pa Zvezdana Novaković … Glede na prejšnja leta, ko sem organiziral Etno histerijo, se jih zna zbrati kar dosti in veliko zelo dobrih, tudi zaradi njih pa se bo zdaj priključilo toliko več novih. Ampak mi smo taki, da neradi preveč napovedujemo in hočemo, da tudi gledalci prevzamejo to odgovornost, da gredo nekaj pogledat, nekaj neznanega, in da nam enostavno zaupajo, da bo zadeva ‘fajn’. Nekako tako delujemo že precej let. Tudi zaradi tega, ker imam malo časa – neko obdobje sem preživel nekje na sredi Čila v puščavi Atacama, prišel sem zadnji trenutek –, se pač tako ad hoc dogajajo te naše akcije, ki pa so zaradi tega dosti bolj spontane, dosti bolj odprte, dosti lažje komunicirajo in se odmikajo od neke institucionalne umetnosti.

 

Zelo zanimiv koncept festivala. Ali se bo tak tip festivala prvič zgodil tu v Sloveniji?

Glede na to, da sem doma tujec oz. sem povsod drugje več kot tu, pravzaprav sploh ne vem, ali se je kaj takega kdaj prej dogajalo ali ne. O tem tudi ne razmišljam kaj preveč. Takšna izvedba se mi je zdelo enostavno najbolj logična, glede na to, da je toliko koncertov. Po drugi strani pa gre za neko obliko, ki bi se po mojem mnenju lahko še razvila, tako kot se je na primer v Buenos Airesu, kjer delujejo takša sobna gledališča, ki na nek način predstavljajo alternativo glede na vse ostalo dogajanje. Iz tega se je razvilo celo nekakšno gibanje, ki je zdaj postalo že kar konkurenca. Na ta način se tudi umetnost osvobaja vseh teh razpisnih pogojev, prostorskih pogojev itd.

Meni se zdi, da v teh časih, ko je kriza malo drugačna, ni toliko ekonomska, bolj je to kriza človeka, da je zdaj spet prišel čas, da se obrnemo na take »ground«, »from the roots« dogodke in začnemo delovati čisto avtonomno, brez kakršnekoli podpore, brez kakršnihkoli sponzorjev, samo iz nekakšne dobre volje in na način nekakšne blagovne izmenjave.

Ker kultura je nekaj čisto podobnega kot dobra hrana oz. dober spanec ali dobra družba. In mislim, da je prišel čas, da se zadeve spet začnejo dogajati alternativno, ne le po svoji formi, ampak na alternativen način, kako in kje se nekaj dogaja. Na ta način se mora po mojem mnenju umetnost razvijati naprej. Se pravi, kot avtonomna in osvobojena vseh teh pogojev, ki nam jih na primer danes postavlja Kulturno ministrstvo s ponujanjem nekih drobtinic.

Imate klobuk in priporočene prostovoljne prispevke, to je vse?

Tako, klobuk. Zelo enostavno je vse skupaj sestavljeno.

Če nekdo želi svoje stanovanje spremeniti v kulturno prizorišče, kaj mora narediti in kakšna so pravila?

Pravilo je edino to, da imaš neko stanovanje, v katerem bi rad imel dogodek. Ta dogodek je lahko zelo majhen, lahko je tudi za 5 ljudi, malo bolje bo, če bo za kakih 15. V osnovi pa gre samo za to, da bodo k tebi domov prišli glasbeniki kakšno urico prej in se pripravili, da boš sprejel vse obiskovalce kot goste in da bodo tudi oni nekaj prinesli, recimo kakšen piškot ali pa čaj. Koncert ne bo predolg, trajal bo recimo kakšnih 45 minut. Skratka, poslati morajo osnovne podatke – kje so, koliko obiskovalcev lahko sprejmejo in kateri datum bi jim najbolj ustrezal – na naš naslov floatingcastlefestival@gmail.com oz. na naš Facebook. Naredili smo Facebook stran, ki se imenuje Etno Histeria subkulturni Kavč festival in kjer se lahko prijavijo ter pri sebi doma doživijo nepozaben dogodek.

Prebrala sem, da se spoštujejo pravila slovenskega doma, in sicer copati. Torej, vsak mora prinesti copate s seboj? Pri teh zahtevah ste tradicionalni?

Ja, copati malo spremenijo etiketo obnašanja. Predstavljajo nek ‘respect’. Pa tudi ljudje se dosti bolj svobodno počutijo, če jim noge dihajo. Potem tudi kakšno več rečejo, mislim, da bodo precej več komunicirali.

Do kdaj se lahko prijavijo tisti, ki želijo svoj dom uporabiti na ta način, in glasbeniki, ki želijo nastopiti?

Čimprej. Festival bo trajal od 4. do 8. februarja. Lahko pa se prijavite tudi v času festivala, če bo še kdo pripravljen igrati, najboljše pa je čimprej. Zaenkrat že imamo kar nekaj stanovanj, zelo različnih. Kakšna spalnica, v glavnem dnevne sobe, kakšno podstrešje, ena delavnica, tako – zelo zanimivi prostori …

 

Pogovarjala se je Biljana Žikić.

Dostopno tudi v avdio različici.