Svetlana Slapšak je vrhunska intelektualka in ustvarjalka, brez katere slovenska humanistika, literatura in kultura ne bi bile iste. Njeno briljantno življenjsko delo obsega različna področja znanosti, kulture in umetnosti ter več izjemnih karier – od znanstvene, pedagoške, predavateljske, mirovniške, pisateljske, gledališke, umetniške, kritičarske, do humanitarne in aktivistične. Od leta 1991 sta njeno življenje in delo neločljivo povezana z Ljubljano.
Svetlana Slapšak je s svojim izjemnim dolgoletnim ustvarjalnim delom vplivala na generacije Ljubljančanov in Ljubljančank ter na progresivne, inovativne in ustvarjalne spremembe v intelektualnem in kulturnem življenju mesta. Sodelovala je pri ustanavljanju izjemnih ustanov in jih tudi vodila, kot so svetovno znana in ugledna ISH, Podiplomska šola za humanistične študije, regionalni center originalnih in inovativnih kulturnih praks Kulturni center Danilo Kiš ter IBAMESC, Institut za balkanske in mediteranske studije in kulturo. Ustanovila je in vodila tudi nove studijske programe na ljubljanskih fakultetah, ki so bili zasnovani na najnovejših humanističnih dosežkih in metodah ter spretno prispevala umeščanju Ljubljane na mednarodni zemljevid skozi mednarodne projekte, ki jih je vodila v letih po osamosvojitvi. Vodila je prvi slovenski Marie Curie EST doktorski program, uvedla je ISH v evropski konzorcij za humanistiko ECHIC, koordinirala program Red Athena v EU projektu Socrates, vodila slovenski del programa Erasmus Mundus GEMMA, ATHENA 1-3, Transeuropeans, francosko- slovenskega projekta PROTEUS 1997-2003. Bila je članica doktorskih komisij na univerzah v Nijmegenu in Utrechtu.
Svetlana Slapšak je prva prinesla in uvedla novo gledališko prakso v ljubljanski in slovenski umetniški prostor, grški Karađoz – gledališče senc, ter skozi projekte v kulturi povezovala Ljubljano s drugimi mesti v regiji, kot so Beograd, Zagreb, Trst in Dubrovnik. Skupaj z ekipo KCDK je izvedla več predstav gledališča senc na festivalu Mesto žensk, na festivalu Poezija in vino v Ptuju, v zaporu v Ljubljani in zunaj Slovenije, 2010-2012. Za vse predstave gledališča senc je napisala tekste (5 iger) in izrisala figure. Napisala je prvi feministični libreto za opero Julka in Janez, ki je izvajana v sezoni 2019 v SNG Opera v Ljubljani. Za edicijo MGL je napisala dve knjigi gledaliških esejev Mikra Theatrika in Mikra Theatrika 2 in večje število gledaliških listov za mnoga slovenska gledališča. Bila je umetniška svetnica v SMG, sodelovala je s festivalom Mesto žensk – imela je razstavo svojih kolažev leta 1997- in bila je časna predsednica Mesta žensk 2020-24. Imela je mnoge cikle predavanj v Cankarjevem domu in je gostovala v različnih ljubljanskih kulturnih ustanovah in na javnih tribunah. Sodelovala v konceptualizaciji in objavila programski tekst v publikaciji MGML/36 Grafični bienale. Ustanovna članica AZTRS – Akademije za trajnostni razvoj Slovenije od 2025.
Od leta 1983 sodeluje s civilnimi pobudami v Ljubljani: peticija o ukinjanju smrtne kazni nastala je v stanovanju Slapšakovih v Ljubljani tega leta in je bila prva jugoslovanska peticija, ki so jo državljani javno podpisovali. Obenem se ves čas aktivno in odprto zoperstavljala vojni in vsaki totalitarni tendenci v družbi ter se osredotočala na pomoč sočloveku skozi različne humanitarne akcije. Med vojno je v Ljubljani sprejela sarajevkega prevajalca Zorana Mutića in hrvaškega filozofa Maria Kopića za več let in mnoge druge begunce, ki so krajši čas bivali pri Slapšakovih na Cankarjevi 9. Nikoli ni nehala s humanitarnimi akcijami, v zadnje čase v zvezi z vojno v Ukrajini in Palestini.
Prejela je več nagrad za svoje aktivistično delo, med drugimi je bila v skupini 1000 Women for Peace, kandidatka za Nobelovo nagrado za mir leta 2005.
V pokoju se je Svetlana Slapšak še bolj intenzivno začela ukvarjati s pisanjem, objavljanjem knjig, izvajanjem javnih predavanj, sodelovanjem na tribunah, okroglih mizah, literarnih večerih in uličnih protestnih akcijah ter aktivistično-umetniških performansih. Zaradi brezkompromisne javne besede in kritičnega ustvarjanja so bila njena okna v središču Ljubljane večkrat razbita, na njen naslov pa so prihajale pisemske pošiljke z belim prahom. Ne glede na to, Svetlana Slapšak tudi danes ostaja zvesta principom kritičnosti, neodvisnosti, multikulturalnosti, večjezičnosti, zaščiti in zagovarjanju šibkejših, torej principom urbanosti v najlepšem pomenu.
Foto: Goran Jakovac
Biografija prof. dr. Svetlane Slapšak
Svetlana Slapšak je rojena v Beogradu, 18.1.1948. Po končani klasični gimnaziji v Beogradu se vpisala na Oddelek za klasične študije Filozofske fakultete v Beogradu. Magistrirala 1975 iz zgodovinske semantike grškega jezika, doktorirala na Filozofski fakulteti v Beogradu 1984 z disertacijo Grške prevedenke v Slovarju Vuka Karadžića. Bila je zaposlena v Inštitutu za književnost in umetnost v Beogradu 1972-1988.
Aktivno je sodelovala v gibanjih za človekove pravice, svobodo izražanja in zoper smrtno kazen. Večkrat ji je zaradi njene dejavnosti odvzet potni list: 1968-73, 1975-77, 1988-90. Bila je predsednica Odbora za svobodo izražanja srbskega društva književnikov (UKS) 1986-1989. Ena od akcij Odbora je bila peticija proti preganjanju četverice v Ljubljani, 1988, s serijo gostovanj slovenskih intelektualcev v UKS v Beogradu, ki jih je organizirala. Bila je preganjana, pretepena s strani tajne policije in odpuščena z Inštituta 1988 ob montiranem politično motiviranem sodnem procesu, ki se je končal z oprostilno sodbo.
Od leta 1974 je živela med Beogradom in Ljubljano, od leta 1991 samo v Ljubljani. Med vojno sta Slapšakova ponudila dom beguncem iz BiH in Hrvaške in sta sodelovala v vrsti akcij za begunce. Leta 1993 je Božidar Slapšak organiziral poletno šolo za begunske najstnike in kraške najstnike na svojem arheološkem terenu. Tudi Svetlana je predavala na tej šoli, ki je podaljšana za tri meseca zaradi ogromnega interesa. Nekaj mladih beguncev se je potem vpisalo na ljubljansko univerzo.
Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je od leta 1986 predavala srbsko in hrvaško književnost (Oddelek za slavistiko), avantgardo 20. stoletja in prvič v Ljubljani, žensko književnost. Na Univerzi v Zagrebu je predavala Antično dramo na Oddelku za klasične študije, 1989-90. Na Oddelku za sociologijo kulture Filozofske fakultete v Ljubljani je predavala Balkanske ženske 1996-2012. Na ISH v Ljubljani je bila koordinatorica in predavateljica dveh programov (Antropologija antičnih svetov in Antropologija spolov). Predavala je tudi retoriko in balkanologijo. Redna profesorica je od leta 2003. Od leta 2003 do 2014 je bila dekanja ISH. Bila je mentorica za več kot 100 diplomskih nalog na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 32 magistrske naloge na FF in ISH, 15 doktorskih nalog na FF in ISH, 5 doktorskih nalog na univerzah v Nijmegenu, Utrechtu in Amsterdamu.
Z vabljenimi predavanji gostovala je na univerzah v Vidmu, Pragi (CEU), Bratislavi, Bernu, Fribourgu, Parizu 1, Parizu 7, EHESS, Collège de France, Besançonu, Berlinu, Frankfurtu, Bonnu, Atenah, Amsterdamu, Bradfordu, Londonu (SEESS), Rutgersu, Newarku, CUNY (New York), SUNY Binghamton, Yaleu, Harvardu, SMU Dallas, San Antonio (Trinity), New Orleansu (Loyola), Rigi, Skopju, Madridu, Granadi, Dublinu, Antwerpu, Utrechtu, Nijmegenu, Gronningenu, Zagrebu, Dubrovniku, Novem Sadu, Podgorici, Boğaziçi univerzi v Istanbulu in na Toronto University. Gostovala je kot raziskovalka oz. Fellow na NIAS, Institute for Advanced Studies, Wassenaar, 1999-2000; Max Planck Institut, Berlin, 2000; CNRS, Paris, 2003, kot direktorica projekta; IWK Essen, 2003; Collegium Budapest, 2005.
Prejela je naslednje nagrade: Miloš Crnjanski nagrada za knjigo esejev, 1990; American PEN Freedom of Expression Award, 1993; Helsinki Watch Award, 2000; Mirko Kovač, regionalna nagrada za knjigo esejev, 2015; nagrada EC za razvoj študija spolov, 2010; Mira, nagrada ženskega odbora slovenskega PEN-a, 2017; nagrada Zlatni suncokret za najboljše delo v srbščini 2017, Novi Sad; nagrada Slovenskega Sociološkega Društva (SSD) za nesociologe 2021; nagrada Druga prikazna za književnost, Skopje 2025.
Objavila več kot 100 knjig – znanstvenih študij, zbirk esejev, prevodov (starogrščina, latinščina, novogrščina, slovenščina), cca 400 študij in razprav in cca 2000 esejev. Objavlja romane, drame, libreta, potopise, otroške knjige. V mariborskem Večeru objavlja tedensko kolumno že 25 let (od 1998); samo teh esejev je 1300. V letu 2024. Je objavila roman Kje smo? Ljubljanski steganogram, o zgodovini Ljubljane kot križišča kultur, in zgodovinsko-antropološko študijo Hetera in filozof, o poreklu svobodnega evropskega para. V letu 2025-6 je objavila še knjigi esejev Zoper desnico in Kuhinjo revežev.
Režiserka Alma Lapajne je o Svetlani Slapšak naredila dokumentarni TV film Trojanke za RTV Slovenija, 2017. ki je dostopan na: https://365.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-portret/174504957
Ljubljana, 2.6.2026
Avtorica naslovne fotografije: Kristina Bursać