Na Festivalu Spider Slang, ki se ta vikend odvija v Stari mestni elektrarni v Ljubljani, jutri ob pol enajstih zvečer nastopa srbska skupina Artan Lili. Najperspektivnejši mladi bend v regiji, indie rock atrakcija, alternativci, ki nizajo uspešnice, in superskupina izkušenih glasbenikov so samo nekateri nazivi, ki jih skupini pripisujejo mediji. V njihovi glasbi prepoznavajo noise pop, brit, elektro pop, punk in jugoslovanski novi val, sami pa pravijo, da je to vse rokenrol in da od sebe ne zahtevajo nič manj od maksimuma (kot se po srbsko simpatično reče: »Ostavljaju srce na terenu uvek kad je gusto«). Tako bo tudi jutri zvečer v Ljubljani, ko se bo ljubiteljem dobre glasbe predstavila skupina Artan Lili. Z Bojanom Slačalom, pevcem in kitaristom, smo se pogovarjali o jutrišnjem koncertu, o nastanku in vrtoglavem uspehu skupine, ki je nastala šele pred dvema letoma, o navdihih in vplivih, prvem albumu, pisanju glasbe in besedil ter nasploh o nastajanju »hrupa s poanto«, kot o svoji glasbi radi rečejo sami.
Kako se počutite pred ljubljanskim koncertom?
Razburjeno, kot vsakič pred nastopom v Sloveniji. V nekih bivših glasbenih ekipah smo že bili tukaj. Nedavno smo se hecali: Od Vardarja do Triglava in od Djerdapa do Jadrana – manjkal nam je samo še Triglav sam. Tako da – evo – tokrat prihajamo po Triglav.
S katerimi skupinami pa ste že nastopali v Ljubljani in kje?
Do sedaj smo Dragan Knežević, Marko Ajković in jaz z bendi Stuttgart online, Obojeni program, Lollobrigida in tudi z nekaterimi drugimi igrali in gostovali v Sloveniji. Super se mi zdi, seveda, Metelkova… pravzaprav je v Sloveniji zanimivo to, da obstaja veliko prepletenih centrov po raznih manjših, celo čisto majhnih vaseh, kjer je razvita klubska infrastrukutra, s čimer se druge države ne morejo pohvaliti. Komaj čakamo!
Trenutek je pravi, da predstavimo člane benda Artan Lili in zgodbo, kako ste sploh trčili skupaj.
Večkrat nas naslavljajo s »superbendom«. To mi ni preveč všeč. Iz superbendov največkrat ni nič. Ne poznam niti enega, ki bi bil zares dober. Takšne zgodbe se odvijajo po načelu: nekaj malega in čao. Nič se ne zgodi, ker nimajo pesmi oziroma ne uspejo ponoviti senzacije, kakršno so povzročali s prejšnjimi bendi. Tako da se bomo Romana Slačala, Dragan Knežević, Marko Ajković in moja malenkost potrudili, da se bomo na Spider Slang festivalu imeli odlično. Zdi se mi, da smo na glasbenem programu edini.
Vi boste smetana na torti, zato vas čuvamo za konec – za v nedeljo ob pol enajstih zvečer. Čeprav tukaj nastopate prvič, vas ljudje že poznajo in poslušajo. Bili ste hit Radia Študent, pogosto vas poslušamo tudi v naši oddaji Kontrola leta na isti frekvenci. Med drugim je zanimiv tudi vaš način objavljanja pesmi?
To je naša pogruntavščina. Nekaj, kar smo implementirali, se pravi, prvi smo se spomnili izpeljati nekaj takega. Sukcesivno založništvo, kakor smo ga poimenovali, nam je omogočila platforma bandcamp. To je super stvar za tiste, ki jih zanima glasba in jo radi poslušajo prek interneta. Bandcamp omogoča, da se mapa, ki jo polnite z glasbo, ne zapre, tako da lahko objavljate album po delih – pesem za pesmijo. Na ta način vsake toliko osvežite svojo prisotnost na medmrežju in ostajate v centru zanimanja – vedno ste nekako tu in s tem povsod. Pametno je tudi, da se za vsak nov komad posname videospot. Mi uspevamo na ta način, ki je danes pravzaprav način obstoja, ker se informacije pretakajo in menjajo z vrtoglavo hitrostjo. Zdi se mi, da so klasične oblike albumov danes v malo nesrečnem položaju, in sicer v smislu metanja biserov pred svinje, ker tako postrežeš naenkrat z desetimi ali petnajstimi komadi, od katerih ostaneta dva, ostalih trinajst pa nihče več ne opazi.
Prav tako kot vaša glasba so zanimiva vaša besedila. Kako nastajajo? Kdo jih piše?
Pri nas gre za klasično rokenrol foro – večina zadev nastane na vaji in to je najbolje. Vedno kdo pride s kakšno novo idejo, nekim konceptom ali tekstom, in se potem vsi zalepimo za to. Komadi, pri katerih smo vsi štirje vključeni v proces njihovega nastanka, so pravzaprav najboljši. Bend ni stvar posameznika ampak vseh njegovih članov. Če ni tako, gre pač za soliste.
»Ako stanemo tu« je pravi hit, in to ne samo v Srbiji. Pesem je bila na primer tudi hit Radia Študent v Sloveniji. Kako je nastala?
Cela zgodba okrog te pesmi je spektakularna. V nekem trenutku je našemu bendu zaškripalo, zato smo se odločili reagirati kreativno – o čemer ta tekst tudi govori – in zadeve so se začele enostavno reševati. Najprej sta se nam pridružila Bole iz skupine Straight Mickey and the Boyz in naš prijatelj Fedja Franklin na perkusijah, potem pa se je nad vsem skupaj navdušil naš producent Petar Rudić in tako je bil avdio tu. Nato nas je cela ekipa Draganovih prijateljev nagovorila, naj posnetek pošljemo na mastering v Anglijo, s tem pa smo dobili fantastičen avdio zapis, ki je potreboval tudi video. Tu sta se nam priključila Staša Tomić in Miloš Gojković, prijatelja videografa, ki sta predlagala, naj se stvar izpelje s plesom, kar je prava senzacija na nebu rokenrola, saj za kaj podobnega sam še nisem slišal. Potem smo preprosto koreografijo ponavljali neke tri mesece in pol, ker pač nismo plesalci in je bil to za nas nov svet. Ampak – zakaj ne? Vse to je za ljudi, posvetili smo se in trenirali, rezultat pa si lahko pogledate na Youtubu.
Kam bi uvrstil vaš glasbeni žanr – noise pop? Zmes melodije in hrupa?
Aleksandar Pavlović, novinar bivše spletne revije Popboks, je rekel, da je naša glasba noise pop. Meni je bilo to všeč. Nimam rad kvalifikacij in žanrskih definicij, ker je konec koncev vse to rokenrol ali, v našem primeru, noise pop. Torej – mnogo hrupa s poanto, s sporočilom. Zdi se mi da smo s tem ustvarili nek poseben žanr. Spoj narave ali čutnosti vseh članov skupine se je izkazal za uspešnega. Veseli smo, da je tako.
Ob vas človek občuti kemijo med člani benda in iskrenost do publike. Kako vam to uspeva?
Pišemo o stvareh, ki smo jih doživeli, preživeli in ki so se nas dotaknile, tako da na podlagi teh izkušenj gradimo odnos do življenja pa tudi do pesmi, ki so pravzaprav naše življenje. Tako je poistovetenje z besedili lažje in bolj globoko. Ni velikega benda brez velikega hita, pa naj gre za katerikoli žanr – od najbolj alternativnih do najbolj komercialnih – če ni hita, ni benda.
Katere pesmi bi še lahko izpostavil – katere so postale hit ali pa v sebi nosijo potencial za to?
V bistvu vse zadeve, ki čakajo na zaključek prvega albuma. Kot na primer en moj komad, za katerega ravno sedaj snemamo videospot in za katerega se mi zdi, da bo postal podoben hit kot Ako stanemo tu. Čeprav se s takšnimi vprašanji v resnici ne obremenjujemo – ali bo neka stvar postala hit ali ne. Na primer skupina The Clash – spomnite se, koliko njihovih brezčasnih hitov ima v bistvu strašna sporočila. Zanimivo je to, da pesem Ako stanemo tu ni ljubezenska, pa je vseeno hit. Ko ustvarjamo, nam ni pomembno, ali delamo uspešnico in ali nas bodo zato imeli vsi radi. To zanima črede in množice, mi pa si tega ne želimo. Nočemo ugajati vsem. To ne bi bilo normalno.
Lahko bi se reklo, da je vaša skrivnost ravno v iskrenosti, v avtobiografskih besedilih in v strasti. Nekoč si vaše delo primerjal s »peklom Vietnama«. Ste tako zelo predani glasbi?
Strast je dobra stvar. Ustvarjalca žene, da nenehno kreira, ne glede na to, kje živi ali s čim se ukvarja. Brez strasti ni nič. V prvi vrsti moraš to, kar delaš, imeti rad in si želeti, da ustvariš nekaj, kar bo ostalo, kar bo morda vsaj malo premaknilo pričakovane okvirje. Nedavno so me vprašali, če bo naša glasba kaj spremenila. Rekel sem: ne bo. Ne more. To je tako, kot bi prek pesmi, ki jih delamo, sam sebe smatral za faktor stabilnosti na Balkanu. To je nemogoče. Katerakoli umetnost, tudi glasbena, lahko življenje samo oplemeniti, ga naredi malo lepšega, pomaga preživeti razne trenutke, ampak da bi očitno spreminjala – to ne. To je enako, kot bi 68. leta vprašali Hendrixa, Lennona in Jagerrja, ali bo njihova glasba ustavila vojno v Vietnamu. To ne gre in se tudi ni zgodilo. Kar glasba lahko stori, je to, da muko naredi malo bolj znosno.
Koliko vadite?
Vadimo vsak dan, vsaj osem ur na dan. Samo to tudi delamo. To je pogoj, če se hočeš ukvarjati s tem poslom. Med vajami pa se seveda nadelamo drugih zadev, ki so prav tako neizbežne, da bi nek bend lahko obstajal.
To je torej čisto zaresen posel. In nekoč si rekel, da je to tisto, s čimer se želiš ukvarjati do konca življenja?
Kar se tiče mene in mojega ustvarjalnega dela, ki tako v likovnem kot glasbenem svetu traja že 15 let, je poanta v tem, da neprekinjeno delam in pri tem vztrajam. Zraven tega pa seveda zavest, da se ukvarjam z najlepšo stvarjo na svetu. To je privilegij, ki ga imamo in za katerega ne želim, da ga izgubimo – niti jaz niti ljudje okrog mene. Za privilegije pa se je vredno in se je tudi treba boriti. Tako da… borba, fight, pekel Vietnama…
Ljubezen je gotovo pomembna, ampak pomemben je tudi denar?
Napisal sem vrstico, ki je nisem vključil v nobeno besedilo in ki pravi: denar je pomemben pogoj za nove izkušnje. Ne gre za denar, ki bi menjal naša življenja v smislu novih hiš in avtomobilov. To mi nič ne pomeni niti me ne vzburja. Denar se mi zdi pomemben v tem kontekstu, da nekdo ceni in vrednoti naše delo, mi pa tisto, kar zaslužimo, spet vložimo v to, s čimer se ukvarjamo. Pa da si zraven privoščimo ene počitnice, sladoled in kilo jagnjetine. Ostalo gre v nadaljnjo produkcijo. Super primer je bandcamp. Na njem smo do zdaj objavili devet pesmi. Ko je bilo objavljenih prvih pet, šest komadov, so ljudje začeli kupovati. S tem denarjem smo potem pokrili produkcijo ostalih, ki so bile takrat v procesu nastajanja in ki se bodo s prvimi združile v isti album. Si kdaj slišala za to?
Nisem. Super ideja.
Verjeti moraš v to, kar počneš, in zadeve se začnejo uresničevati.
Vrniva se malo nazaj, na vaš bend. Vse se je začelo v BIGZ-u?
Tako je. Tam imamo že vsaj šest ali sedem let svoj studio, v katerem vadi tudi moj prvi bend Stuttgart online, prostore pa si delimo še z nekaterimi skupinami, ki jih gotovo poznate, na primer Repetitor, Nežni Dalibor… raznorazne zadeve nastajajo tu. BIGZ je ena ogromna zgradba, zelo pomembna za nas. Tu imamo studio, nihče nas ne moti, lahko delamo 24 ur na dan, v tej kreativni atmosferi nastaja vse. Med sabo se tudi družimo, sodelujemo pri raznih kreativnih projektih in ustvarjamo. V takšnem okolju je nastal tudi Artan Lili.
Kakšni so vaši glasbeni vplivi? Kaj od tistega, kar vas v glasbi navdihuje, ste vnesli tudi v vašo avtorsko glasbo?
To je vedno malo neprijetno vprašanje. Imam problem s posameznim imenovanjem, ker vedno pozabim vsaj koga, ki je zame pomemben. Recimo, da bi bilo najbolje reči, da gre za neke vrste kombinacijo beograjske in novosadske rokenrol scene 70-ih, 80-ih in 90-ih, tistega najboljšega, s čemer se je ta glasba izprsila in kar smo mi od nje potegnili. V osnovi je vsaka glasba in vsaka kreacija nadaljevanje izkušnje, nečesa, kar je obstajalo do sedaj – gre za to, da tradicijo nadaljuješ in narediš korak naprej. Potem tvoje stvaritve prevzame nekdo drug in tako dalje. Ta zgodba je povezana s konceptom izvirnosti. Mnogo ljudi se trudi, da bi bili izvirni, in to za vsako ceno. Mislim, da je to napaka. Naslikaj na primer sliko, ki je do sedaj še absolutno nihče ni videl. To ni mogoče. Ta zgodba se je končala s Kazimirjem Malevičem 1915. leta. Vse ostalo je bila reciklaža. Govorim o slikarstvu, ker je bilo po priznanih dosežkih vedno pred glasbo. Danes je to zgrešen koncept. Originalnost utripa v sami reakciji na okolje in situacijo, v katerih živiš, nič drugega. Če se vrnem na vprašanje o stilskih in žanrskih oznakah – to je vse glasba, to je vse rokenrol. Če imaš dober komad, se pravi dobro reakcijo na stanje, v katerem živiš, imaš po mojem mnenju hit in to je to.
Ukvarjaš se tudi z multimedijsko umetnostjo?
Trenutno se bolj posvečam glasbi – na noge postavljamo bend in to je moja preokupacija, ampak zagotovo bo prišel čas, ko se bom lahko bolj posvetil tudi likovni umetnosti. Zame je tako ali tako vse prepleteno. Kot poudarja tudi naslov moje zadnje izložbe »Barva, ritem, harmonija«, gre za zadeve, ki so istovetne tako glasbeni kot likovni umetnosti. Ti dve področji se med seboj prežemata in dopolnjujeta. Nekemu avtorju to odgovarja, drugemu ne. Moji naravi in moji čutnosti prija.
Večkrat je naglašeno, da ste ena redkih alternativnih skupin, ki je prodrla v področje mainstreama. Predvsem z že omenjeno pesmijo Ako stanemo tu. Sodelovali ste tudi z nekaterimi večjimi organizacijami?
Ta »alternativni bend« je past. Alternativen je naš pogled na svet in okolje, v katerem živimo in ustvarjamo. Najlažje je biti alternativen bend, to zna vsak, tudi največji antitalent – zbere tri ljudi, nauči jih, da odigrajo dva prehoda, in že imamo alternativni bend. Včasih je dovolj že to, da te nekdo ne razume, pa že padeš v kategorijo alternative. Spomnimo se še enkrat na Clash, še enega od alternativnih bendov. Če za nas pravijo, da smo noise pop, so oni punk. Ampak koliko dobrih pesmi, koliko pravih hitov, koliko stvari, ki bodo ostale, so naredili. Potem se na bende začnejo lepiti razne korporacije. Treba jim je vzeti denar in mi to tudi delamo. V vsakem primeru gre spet vse v produkcijo, v naše delo. Podrejamo pa se ne. Dokler delamo tisto, kar želimo, in na naš lasten način, je vse v redu. A mainstream se zgodi takrat, ko nek bend deluje tako, kot želijo drugi, samo da bi se čim bolje prodajal. Tega ne delamo in nikdar ne bomo. To je idiotsko. Od tega ni pravega benda, dobre pesmi, ni nič.
Kaj vse bomo slišali jutri v Ljubljani?
Mi smo mlad in nov bend, zato nimamo ogromno materiala. Recimo od 12 do 15 komadov. Ampak smo v obdobju, ko igramo vse, kar imamo, tako da boste lahko slišali vse tisto, kar smo do sedaj ustvarili. Radi delamo hrup in hočemo, da se nas sliši. Nekaj je, da poslušaš ploščo, drugo pa je doživeti bend v živo – mislim, da sta obe izkušnji pomembni. Pomembno je biti dober in efektiven v živo, da bi ljudje radi prišli na tvoje koncerte, nič manj pa ni pomembno tudi to, da se te da poslušati doma, saj – če bend doma ni poslušljiv, koncerte pa ima dobre, smo spet na istem, kot če ima dobre posnetke, v živo pa je zanič. Vse mora biti dobro in prepričljivo. Tako da – držite se in vidimo se jutri v Ljubljani!
Pogovarjala se je: Biljana Žikić
Prevedla v slovenščino: Tanja Tomazin
Poslušajte intervju v Kontrola leta Radija Študent.