Manjšinski jezik

Foto: Muanis Sinanović

Piše: Muanis Sinanović

 

“I’ve been to a minor place

and I can say I like its face

if I am gone and with no trace

I will be in a minor place”

 

Iz jezika, v katerem zdaj pišem, sem bil izgnan, kajti vanj nikoli nisem bil sprejet. Ko sem izkazal njegovo poznavanje, ko sem se potapljal v njegove zvoke, nenavadne mnogotere pomene in ko so iz njega v mojih notranjih očeh razraščale podobe, ki so zame imele najintimnejši in veličasten značaj, je bil moj govor v tem jeziku sprejet bodisi kot pridna priučitev, kot nekaj trivialnega ali pa kot jezikovni diletantizem. Slednji očitek je prihajal od ljudi, ki so bili sami očitni diletanti – dolgo sem se zaradi tega razburjal, a sem prenehal. Kajti naučil sem se, da je oseba z višjim vedenjem, ki si privošči jezo ali zamero ali polemiko proti osebi z nižjim vedenjem, izgubljena. Neumorno bo vrtala za razumevanjem v nasprotniku, s tem pa ga bo poglabljala in ga polnila z vsebino, ki mu ni lastna. Na ta način jo bo v svojih očeh napihnila in iz njega naredila idola, ki mu je neprestano treba odgovarjati in o njem misliti; s tem pa sebe ponižala, se spravila v stanje nekoga, ki ima nižjo vednost. Nasprotnika je treba razumeti, razumevanje pa pomeni sprejetje; medtem pa sprejetje ne pomeni sprijaznjenja. Gre za transformacijo odnosa do nasprotnika, ne njegovo izginotje ali potlačitev nasprotij.

 

Če je bilo moje obvladanje jezika razumljeno kot nekaj naravnega, sem to kot nekaj naravnega sprejel tudi sam. A tako ni bilo, kajti to ni bil moj prvi jezik, jezik, v katerem sem začel misliti neke daljne, otroške misli, ki bi jim nekateri rekli preproste, a sam ne – kajti moje kasnejše razmišljanje o jeziku me je naučilo, da razmišljanja onkraj jezika ni, da je jezik večji od nas in da je torej misel, ki se v njem odvija, prav tako večja od nas, gibkejša, je v nas, a vendarle nam je tuja, kot uspel met na koš; nekaj, kar je na nek način očitno stvar spretnosti, a česar zakonitosti, ki se pojavljajo v delcu sekunde, v oziru na obroč z majhnim premerom, nam nikoli ne morejo postati povsem jasne. Jezik, v katerem pišem, sem obvladal prav zato, ker je moj drugi jezik, ker je tuji jezik; moje obvladanje je posledica silovite želje, da bi ga udomačil, torej ni nekaj povsem običajnega. Tisti pa, ki so moje obvladanje jezika razumeli kot dobrodošlo presenečenje, so s tem izkazali, da me imajo za tujca.

 

Odnos do njega je tako vedno zaznamovan z neko travmo odtujitve, ki se enkrat pojavlja v takšni in drugič drugačni obliki; je najbolj notranje, a obenem izmuzljivo; morda kot tiste sanje, v katerih se moraš premakniti, a ti to nekako ne uspeva, v katerih te izdajajo tvoji lastni udje, ki v tej situaciji postajajo tujek. Jezik, ki ga najbolje obvladam, je jezik tujca. Neka pesem, ki sem jo napisal v maternem jeziku: ukradena zemlja, ukraden hrib, ukradeno nebo, drevo, njiva, oblaki, zakoni fizike, pokrajina, mesta – vse to je ukradeno tujcu. Zapisal sem jo na vlaku. Temu jeziku sem se ničkolikokrat odrekel, si obljubil, da v njem ne bom pisal, razen za denar in člankarsko – ko se vse oblike kraje jezika, slovenskega, ki je moj, združijo v obsodbi diletanta, v pokroviteljskem odobravanju patriota in v nezmotenem teku vsakdana, se zdi, da ne bom več mogel nadaljevati, da v tem ne smem nadaljevati. In tega se v glavnem držim. Pa vendarle me nekaj kljuva, nekaj, kar obrazložitev tega vzdržanja prikazuje kot racionalizacijo ali vsaj kot nekaj necelega. Vendarle želim delati v tem jeziku, želim nekaj povedati skozenj, povedati to, da sem tujec, želim povedati, kaj pomeni biti tujec, v jeziku, ki mi je odtujen, želim vzpostaviti nekakšen dialog, ne glede na to, v kako podrejenem položaju sem znotraj njega vedno znova. Tega ne morem storiti v umetniški besedi, kajti v tem jeziku sem skozi njegove zvoke, podobe, ki so mi jih zvoki omogočili kot tujec šel predaleč, iz svojega izhodišča sem ga preveč potujil, da bi me lahko razumeli tisti, ki sami niso tujci, ne nujno v etničnem smislu; vanj sem zavrtal svoje tujstvo in se s tem ogradil tam, kjer si domačini še po stoletjih prizadevajo počutiti se kot domačini, zato nimajo časa poslušati tujcev. Teoretski jezik je objektivističen in izkušnje ne more posredovati, člankarski pa je banalen. Ostaja mi le bastardni žanr eseja, žanr, ki se, v besedi mojega jezika, nahaja v polusvetu, v nekakšnih vicah med objektivno vednostjo in literarnostjo, v nekakšni zajecljanosti, neuglednosti, zafrkantskosti, tam, kamor zaidemo, ko je vse drugo zaprto. In pravzaprav se tu rad nahajam, v tem hrupu glasov, ki gredo na papir brez pretenzije, po koncu upanja, ko ostane le še igra in v pozni nočni uri iskreno izpovedovanje, ki si ga lahko privoščimo le tu in takrat. Izpovedovanje v jeziku, ki ima prav takšne lastnosti kot forma, v kateri poteka. Pravzaprav, če v njem nadaljujem, si moram priznati, da to jezičnost podtikam tudi v članke; počutim se kot nekdo, ki igra košarko še potem, ko so propadli vsi upi, da bo nekoč igral za reprezentanco ali vrhunski klub; pravzaprav igram tudi košarko, s pol mlajšimi mulci, višjimi, a precej mladimi reprezentanti, fuzbalerji, zablodelimi na košarkarsko igrišče, švicam, zadevam, grešim, se borim za žogo, veselim in jezim. Kot da gre zares. Morda pa prav tu gre najbolj zares.

 

Ko poslušam antimigrantske pogovore v gostilnah med gledanjem tekem svetovnega prvenstva, rečem blebetačem, naj utihnejo ali pa, če ne gre za prave fašiste, temveč zmerne desničarje, ki kažejo znake civiliziranosti, molčim in si zamišljam, kako jim bom odhodu rekel: “mi, migranti, vas bomo požrli.” Kako bom rekel, s svojo belo poltjo in zelenimi očmi, kako jih bom šokiral, kako ne bodo vedeli, od kod je to prišlo in od kod sem prišel jaz. Z odpovedjo upom, da bom kdaj domač v jeziku, v katerem sem najbolj domač, da bom kdaj premagal protislovje, sem odkril užitek. In vendarle pišem. Ne mudi se mi preveč, ne gledam števila besed, ne računam na to, da bom dobil nagrado, da bom objavljal v branem časopisu, gre za entertainement – vendar ne entertainement kulturne, zabavne ali športne industrije, temveč za tisto zabavo, ki znotraj omenjenih industrij le-te vedno znova presega, ki je globoko resna in pomembna, ne da bi kdaj do konca vedeli zakaj, zaradi katere gledam tekme v lokalih s protimigrantskim govorom. Morda gre za igro – morda je igra sporočilo onkraj vsakega sporočila in morda se je najlepše igrati v največji samoti, najsi bo pred milijoni gledalcev ali pa pred nekaj sto ali manj bralci. Morda je tam nekdo, ki bere – ko sprejmeš samoto, morda ugotoviš, da je tam nekdo, ki posluša, opazuje in si želi igrati s teboj.

 

Tako je z jezikom. Ne vlagam več naporov v to, da bi ga skozi udomačitev napravil za jezik, ki bi ga lahko enakovredno, kot domačini, govoril z domačimi. Igram se in se na nek način veselo inatim, inatim brez inata in sem bolj sam kot sem kdajkoli bil, kajti zdaj je up po uspešnem boju proti samoti prenehal. V igri in v tem pisanju je nekaj onkraj jezika. Martin Buber je na nekem mestu pisal o dialogu, ki se zgodi v kupeju vlaka med dvema popolnima tujcema, brez izrečene besede. Eden od njiju doživi pretresljivo spoznanje – in drugi to zazna. Vzpostavi se dialog. Povem ti, oba potujeva v vlaku, čeprav se ti tega morda ne zavedaš. Jaz vem, da minevam in da naju zgodovina požira, morda to veš tudi ti, a si ne želiš priznati. Predriblal sem te, napisal sem pesem, v svojem jeziku, ki ga morda ne razumeš. Toda potem, ko bo vsega konec, bom s svojo dlanjo počil ob tvojo, se je za hip dotaknil.