Odgovornost za preteklost, individualna in kolektivna odgovornost
Odgovornost za preteklost, individualna in kolektivna odgovornost

Odgovornost za preteklost, individualna in kolektivna odgovornost

V sklopu projekta REKOM v Sloveniji »Odzivam se na pozabljene glasove« je prof. dr. Svetlana Slapšak junija, septembra in oktobra imela niz predavanj o kolektivni in individualni odgovornosti za preteklost. Objavljamo del predavanja, ki je bilo predvajano v radijski oddaji v srbščini Kontrola leta na Radiu Študent.

Kolektivna odgovornost

Osnovna sprememba se je zgodila po 18. stoletju, ko so se prvič začela zastavljati etična vprašanja, ki se niso nanašala le na posameznika, temveč tudi na skupine. Najboljši primer, kako so francoski enciklopedisti iz druge polovice 18. stoletja razmišljali o tem, je Voltairejeva Razprava o toleranci. Gre za sodno razpravo s sojenja, ki se je končalo s smrtno kaznijo in se je pripetilo približno sto petdeset let pred Voltairjem. V nekem francoskem mestu so sodili protestantu, ki je bil obtožen mnogih zločinov, ki jih ni storil. Njegovo pričanje kot tudi pričanje njegove družine sta bili zaman, moškega so ubili. Voltaire dokazuje, da so ga ubili zgolj zaradi nestrpnosti do skupine protestantov in ne do njega osebno. To je odličen spis, ki prvič v središče postavlja odgovornost kolektiva – ene skupnosti do druge skupnosti: skupnosti zločincev do skupnosti nedolžnih. Voltaire odpravi takšno binarno pozicijo in pokaže, kakšni so stereotipi o drugem, o nekom, ki je drugačen, nekom, ki se mu lahko naprtijo vsi zločini. To je del njegove kritike cerkve, kritike krščanstva in ga zaključi z zanimivo tezo: on se počuti odgovornega, ker živi v isti državi, isti tradiciji… Govori o svoji odgovornosti za nekaj, kar se je zgodilo pred sto petdesetimi leti. Takšno stališče je zelo pomembno in njegova teza še vedno velja za osnovo razmišljanja o kolektivni odgovornosti.

Pravni pojem kolektivne odgovornosti

Pravni pojem kolektivne odgovornosti se je v filozofiji in sociologiji razvil v 20. stoletju, čeprav so že v drugi polovici 19. stoletja nekateri teoretiki razmišljali o tem, denimo Durkheim in Max Weber. Čeprav nista bila marksista niti sta se strinjala z Marxom, sta v veliki meri na podlagi Marxovih študij o razredih začela razmišljati o odgovornosti določenega razreda, razreda delavcev – izkoriščanih, razreda izkoriščevalcev, razreda kolonizatorjev, razreda birokracije in podobno. Torej, delovanje družbe sta povezovala z določenimi družbenimi skupinami, ki imajo znotraj nje različne vloge. Vsaka od teh skupin ima neko simbolično kolektivno odgovornost, ki se lahko nanaša na delovanje tako znotraj države kot izven države v primeru vojne ali enostavno na delovanje med različnimi skupinami, od katerih nekatere imajo oblast in druge ne. Prav te razprave so se najjasnejše pokazale v Marxovih naukih, v katerih se po eni strani popolnoma jasno postavlja odgovornost kapitala in njegovih nosilcev ter po drugi strani odgovornost proletariata tako za lastno usodo kot za odnos do kapitalistov in pravzaprav je odgovornost proletarcev samih do sebe ena ključnih idej, ki naj bi pripeljale do revolucije. On posebej dokazuje, da mora proletariat priti do stopnje kolektivne zavesti, ki pelje v revolucijo. Predvideval je, da se bo takšna revolucija zgodila v nekateri od razvitih industrijskih držav, toda zgodilo se je nekaj popolnoma drugega. Kolektivna zavest proletariata se je zbudila na drugem mestu in pod drugačnimi pogoji.

Kakorkoli si to razlagamo, so to vse koncepti kolektivne odgovornosti, ki se nanašajo na položaj razreda in v družbah, ki priznavajo delno enakost. Torej ne popolne enakosti, temveč le delno v parlamentarnih sistemih ali v Evropi v parlamentarnih monarhijah. V takšnem mešanem sistemu se kolektivna odgovornost zlasti jasno kaže v parlamentarnem življenju, življenju družbe, razpadu oblasti, idejah enakopravnosti, birokraciji, zakonih itd. Po prvi in drugi svetovni vojni je vprašanje kolektivne odgovornosti doživelo povsem drugačno razumevanje, oblike in kontekst. Kolektivna odgovornost v modernem smislu se pojavi šele z definiranjem človekovih pravic v prvi polovici 20. stoletja, še posebej pa v resolucijah, odločbah in listinah ZN po drugi svetovni vojni. Tako danes govorimo o različnih ravneh in konotacijah kolektivne odgovornosti, ki bolj ali manj veljajo pri vseh obstoječih velikih razmišljanjih v družbi, po drugi strani pa pri feminizmu, teorijah o drugem, pri več identitetah in še posebej v primerih vojnih zločinov. To je tisto področje, na katerem se kolektivna odgovornost zlasti jasno kaže. Pravzaprav se jasno kaže ne kot kakšen veljaven kriterij, temveč ravno nasprotno, kot področje kritike.

Kar zadeva pravo, je kolektivna odgovornost povezana s statusom subjekta v pravu: večkratnega subjekta, skupinskega subjekta in kolektivnega subjekta. Te konotacije so med sabo povezane, toda nikakor jih ne gre reducirati eno na drugo. In pravzaprav nam ostane dokaj boren izkupiček pravnih razmišljanj o kolektivni odgovornosti, ki se glasi, da je kolektivna odgovornost le simbolična vrednost, ki pravno nima teže – ni sankcij, ki bi se nanašale nanjo – in ki s skupnostjo mora imeti nadvse previden odnos, ter da posebej pazi na to, da se vsak subjekt prava popolnoma izloči iz kolektiva. To povzroča psihično situacijo, ki nam je vsem znana: vsi smo nezadovoljni, kadar potekajo sojenja vojnim zločincem. In nikakor drugače ne gre! Od prvih sojenj po drugi svetovni vojni ne more sojenje posamezniku na nikakršen način zadovoljiti občutka kolektivne krivde in kolektivne odgovornosti. Nikakor! Žal simbolični status kolektivne odgovornosti vedno obuja nekaj, česar moderno pravo ne sme vzeti v obzir, in sicer maščevanje. Ko gledamo, kako se sodi vojnemu zločincu, ki je dal ukaz, naj pobijejo 8000 Muslimanov v Srebrenici, ko poslušamo njihova opravičila, strpnost, ki jo ima sodišče do njihovih motivov, ko dobimo končno sodbo, da Karadžić ni kriv za vzhodno Bosno, za Višegrad, kjer se točno ve, da je on dajal ukaze, naj se ljudje pobijajo na najgroznejše načine, dobimo ne le občutek nelagodja, temveč tudi občutek nepravičnosti. Smisel sodišča za vojne zločine je, da popolnoma loči kolektivno odgovornost, ki je simbolična in vedno zbuja maščevalnost, ter da se sodi izključno subjektom prava. In to je, včasih, nedokazljivo. Koliko preverjenih vojnih zločincev je oproščenih v zadnjem obdobju sodišča v Haagu, pa se točno ve, kaj so počeli. Nekatere izmed razlag haaškega sodišča so ušesom tistih, ki so obveščeni, kaj šele žrtvam, neznosne. Vendar kažejo, da se sodišče in obnašanje sodišča želita korenito ločiti od vsakršnega premisleka o kolektivni odgovornosti.

Odgovornost za besedo

Kolektivna odgovornost ima na sodišču le narativno prisotnost, ne pa vrednosti. Nikakor se ne more izreči sodbe, ki bi bila kolektivna. In to je bil prvi veliki nauk, ki so ga imeli na sojenjih v Nemčiji po drugi svetovni vojni. Standard, ustanovljen šele na nürnberških procesih, s pomembnim elementom, ki postavlja kolektivno odgovornost na določen bolj ali manj zaprt kot, je: odgovornost za besedo. Ključno vprašanje je, ali beseda proizvaja dejanje. Ko sem se ukvarjala z vprašanjem svobode govora, je bilo zame nedvomno, da besede ne povzročajo dejanj. To je bila osnova vseh naših obramb raznih umetnikov, ki jih je država preganjala zaradi nečesa, kar so napisali, izvedli, naslikali… In zelo pogosto smo uporabljali novo teorijo avtorstva, ki jo je konec šestdesetih let vpeljal Umberto Eco. To je temelj moderne literarne poetike. Avtor nima popolnega nadzora nad svojim literarnim delom oziroma ni lastnik interpretacije, temveč je interpretacija določena z branjem. V teoriji recepcije, ki so jo vpeljali Nemci, se literarno delo preučuje na temelju branja, bralcev. To je tretja komponenta literarnega dela: besedilo–avtor–bralec. Bralci postajajo pomembni, oni določajo recepcijo literarnega dela. To je v pogojih totalitarnega socializma imelo smisel in tudi nekateri sodniki so začeli ponavljati, da avtor ni kriv za svoje besedilo. Takšno stališče je izhajalo iz ruskega formalizma, iz francoskega strukturalizma in na splošno iz vseh teorij, ki so pričele dvomiti v avtorstvo. Umberto Eco je napisal knjigo Opera aperta (Odprto delo), v katero se bralec vpisuje, v branje nalaga lastne stvari. To je predrugačilo interpretacijo literarnega dela in postavilo novo vprašanje, kaj besedilo pravzaprav pomeni, kdo ga je napisal. Še posebej se zanika povezava med besedo in dejanjem. Ta faza je bila uspešna v določenem pravnem sistemu. Sistem sojenja za verbalne delikte se je v Jugoslaviji sesul sam od sebe v tretjem letu po Titovi smrti. Ta obramba je bila v totalitarizmu povsem nepričakovan izid, na Zahodu pa niso razumeli, kaj mi počnemo z njihovimi teorijami. So pa zato zatirani sovjetski avtorji dobro razumeli. Takšno razumevanje pri interpretaciji besedila in literature je bilo zelo pomembno za pravne koncepte in koncepte človekovih pravic.

Marakeška deklaracija o človekovih pravicah jasno ponavlja tisto, kar piše v listini ZN: mednarodni pravici, o katerih se ne razpravlja, ki veljata za dani, sta pravica do migracije in da ne obstaja nikakršna razlika med ekonomskimi in drugimi migranti. Vsak človek ima pravico, da gre, kamor želi, in da živi, kjerkoli želi. Absolutno ni pomembno, ali to počne zaradi vojnih ali ekonomskih razlogov. Kapitalistični sistem, ki temelji na interesu, na neomejevanju želje po bogatenju, paradoksno, najbolj revnim zameri, ker prihajajo iz ekonomskih razlogov. Ko to uvidimo, je popolnoma jasno, da je osnovni razlog rasizem in ne ekonomski strah. In vprašanje kolektiva ter kolektivne odgovornosti se postavi v popolnoma novi obliki.

Med nürnberškimi procesi, a tudi prej, je veljalo, da je registrirana in potrjena izrečena sovražna beseda zločin in da jo gre kaznovati, saj posredno povzroča zločine. Ni bilo nikakršnega dvoma, da sovražne besede proizvajajo fizične učinke sovraštva.

Smisel sprave

Smisel sprave je v tem, da se simbolična vrednost kolektivne odgovornosti uporabi v pozitivne namene, da se ljudje med sabo spravijo. Rekom je doslej zbral skoraj milijon podpisov za medsebojno spravo na področju Jugoslavije, ki so se obvezali in so pravno odgovorni, če prekršijo dano obvezo. Najlažje in najhitreje se spravijo nekdanji vojaki, oni nimajo težav kot ostali. Mediji ne poročajo o celi vrsti lokalnih veteranskih združenj Albancev in Srbov, ki so posamezno in kolektivno sklenili mir in drug drugega kličejo »brat«. Oni točno vedo, kaj so preživeli, in kalkulacija, da bodo, če pride do sodnega procesa, dobili nižjo kazen, je sigurno v igri. Vendar oni so se obvezali. Sprava temelji na besedilih, ki so deloma simbolična, deloma pa morajo temeljiti na konkretnih podatkih, na resnici.

Še kako moramo razmišljati o metodah preprečevanja zločinov na osnovi razvijanja kolektivne odgovornosti. Ni nujno, da je kolektivna odgovornost posledica nečesa, lahko je tudi osnova nečesa, kar se bo uporabljalo, da bi se v družbi dosegli določeni rezultati. In to doseganje pozitivnih rezultatov, sprave ipd., v tem je kolektivna odgovornost imaginarna, narativno spretno izpeljana brez kakršnegakoli opiranja na ta ali tisti primer, celo niti na resnico ne. Potrebno je le dobro besedilo, ki bo ljudi prepričalo, da ni razloga za medsebojna obtoževanja, napade in podobno. Paradoksno ravno fluidnost, nenatančnost kolektivne odgovornosti v pravu ima jasno in koristno funkcijo v družbenem obnašanju. Ko poznamo stereotipe in dejstva, imamo dve osnovni orodji, da kolektivno odgovornost uporabimo kot močno orodje. Kolektivna odgovornost se potem praktično reducira na to, kar so na Balkanu vedno najbolj prezirali, na politično korektnost, na spoštovanje dejstev, na spoštovanje (vsaj) bližnje zgodovine in na družbeno koristno rabo stereotipov. Politična korektnost je izdelek politike, ki se ji je reklo pozitivna segregacija ali afirmativna akcija in se je začela v ZDA in v Angliji konec 70. let ter je temeljila na tem, da tiste skupine, ki so v preteklosti trpele nepravičnosti s strani večine, imajo več pravic kot drugi. Spet smo na točki, ko se svoboda besed v veliki meri povezuje z družbenim delovanjem v povezavi s kolektivno odgovornostjo. Svoboda besed v družbi, ki je zasnovana na svobodi besed, mora biti strogo kontrolirana. Tako pridemo do bistva preučevanja propagande v Ameriki po drugi svetovni vojni, ko so bila objavljena Goebbelsova zasebna pisma. Propaganda oziroma sovražni govor povzroča materialne posledice, psihične motnje, učinek brutalizacije družbe, fizične napade na posameznike ali na celotno skupino – celo vrsto fenomenov, ki neposredno vodijo v vojno. Pri državljanih pred tem izzivajo težke psihične motnje, odklone v družbenem obnašanju, proizvajajo nepravičnost, uničujejo sposobnost mišljenja in, kar je najhujše, uničujejo kritično misel. Propaganda služi le temu, da se državljane zaslepi, da jim jemlje čas, da jih ustraši in da ne morejo kritično razmišljati. Kolektivna odgovornost je ključno povezana z delovanjem nevladnih organizacij v anglo‑ameriških deželah, ki so imele fantastične družbene rezultate (npr. Angela Davis je ponovno dobila svoje mesto na univerzi). Politična korektnost in sprejemanje izpolnjevanja pravičnosti sta ključni za razumevanje kolektivne odgovornosti in kot nekakšen stalni izvir dobrih zgodb, ki se jih lahko izkoristi, da državljani s pomočjo njih postanejo odporni na sovražni govor. To je seveda utopična predpostavka, če država ne izpelje upravnih, zakonskih, birokratskih postopkov, ki morajo pomeniti zamašitev izvira sovražnega govora.