Dušan Jovanović

Devet vonjev si lahko razločno prikličem v spomin:

Prvi je vonj pražene kave,

drugi je vonj kadila,

tretji je vonj bencina,

četrti je vonj moje prepotene pazduhe,

peti je vonj svežega hlevskega gnoja,

šesti je vonj vroče svinjske pečenke,

sedmi je vonj sveže natisnjenega časopisa,

osmi je vonj kislega zelja.

Najbolj nepozaben vonj pa je

vonj Sašotovih plenic.

Te svoje vonjske spomine dodajam

vonjem, ki se jih iz otroštva spominja Danilo Kiš:

spominja se vonja cvetočega kostanja

vonja vrtnice v vazi,

vonja kamelice,

vonja očetove cigarete,

vonja kolonjske vode na vratu mame Danice,

vonja čiste posteljnine,

vonja scalnice v nočni posodi,

vonja okrasnega traku na očetovem klobuku,

vonja železniške postaje,

vonja lekarne,

vonja praznega kupeja prvega razreda,

vonja usnjenega kovčka.

Razmišljam, kako bi naredil camero obscuro,

v kateri bi se obiskovalci

predajali prebiranju enciklopedije vonjev.