Vsako mesto ima svoj vonj

Foto: Muanis Sinanović

Piše: Muanis Sinanović

Tiste dni se je cela Ljubljana spreminjala v močvirje, cela Slovenija pravzaprav, dež se je cedil povsod, ne samo zunaj, ampak tudi v lokalih, curljal je iz stropov, med ceradami, iz sten v stanovanjih, stopala so se navadila na vodo kot na nekakšno naravno stanje, spreminjali smo se v amfibije in v notranjosti teles so začeli rasti trsi, tisti Pascalovi, vendar množično, gosto prepleteni, ki se zibljejo v vodi, brez vetra, v nas nasploh ni prepiha, niti ni veliko zraka.

Zibljejo se in kaotično trkajo drug v drugega; ulice so bile polne luž, ampak nikjer ni bilo poplav. V pogovoru s taksisti smo se temu čudili, a poplava je začasno, izredno stanje, medtem, ko smo mi bili v stanju permanentne izpostavljenosti vodi, poplave niso sodile v to sliko. Naročil sem taksi, da me odpelje iz mojega ex-hotela New Orleans in taksist mi je govoril, kako sem pogosto pelje moške na fafanje, samo na fafanje, stalne stranke, ki zaradi tega plačajo samo 20 eur. Stranke se vrnejo v približno desetih minutah, ko jim ga potegnejo mlade in čedne Ukrajinke, ki delajo v topless barih na periferiji mesta, fascinantni periferiji, teksas periferiji, kjer je vse mirno in vse tiho, ampak zaradi skrivanja – ker se tam obračajo šleperji, polni droge, zato, ker morajo tam ostareli, žalostni pari umirati tiho in svojo grenkobo v celoti zadržati zase. Gronkobo, ki jih zastruplja in zaradi katere umirajo, vseeno pa počasi, vseeno doživijo povprečno življenjsko dobo, zaradi svojega primestnega udobja, treh splanic in dveh Passatov, medtem, ko okoli hiš nekoliko smrdi po gnoju in se ta vonj meša s skrivnostnim vonjem mesta, ki se dogaja tam v daljavi, kajti Ljubljana je velika, tristo tisoč stanovalcev, ki v glavnem živijo v prav takih hišah, razpotegnjeni po ravnini. Skrivnostni vonj prestolnice, pomešan z vonjem gnoja, tudi to je vonj Ljubljane, ne samo vonj lažnega upanja, ki sem ga prej opisal. Približeval sem se centru, medtem, ko sem poslušal taksistove vulgarne zgodbe in se jim pridružal, kot zvest poslušalec, kot Sokratov sogovornik, postavljajoč enostavna vprašanja in potrjujoč izvajanjem gospoda voznika, klasičnega negospoda, vulgarca z lokalnimi specifikami, kot imajo tudi vulgarni taksisti v Podgorici, Novem Pazaru, Beogradu in Sarajevu svoje lokalne specifike.

Izstopim v centru in krenem proti Kongresnem trgu, od koder se sliši mešanica poceni eurodance beatov, glasbe DJ Otzija in občasno zavijanje frajtonarice z njenim distinktivnim glasom, ki spominja na grlo, polno stekla, prisiljeno peti. Povsod okoli vidim ljudi iz ruralne Slovenije, ki jih je mogoče zelo hitro prepoznati po gojzerjih, izrazih na obrazu, ki so ali nekako čudno potuhnjeni, zaradi v sebi zadržane grenkobe, ali pa je pri njih grenkoba sublimirana v poseben, norčevski sij v očeh, ki ga je pogosto mogoče opaziti pri katoliških duhovnikih in nunah. Naokoli vse smrdi po pečenem mesu, po pleskavicah in čevapih, po klobasah, ki jih pečejo ljudje dinaridskega videza. To je najhujši smrad, kar sem ga kdaj zaznal, najbrž zato, ker je spojen z opisanim vonjem upanja in vonjem dežja, mešanica diši po prebavi teh mesnih proizvodov, v mislih ne morem več razločevati med črevi, ki se pečejo in črevi ljudi, ki jih jedo. Vse to medtem, ko začenja igrati skupina Kingston, psevdoreggae slovenski trash pop iz 90-ih, ki smo ga poslušali otroci na raznih proslavah, ki je bil vedno prisoten na raznih proslavah. Nizki lik začenja s svojim psevdoshaggy glasom in psevdojamajškim naglasom in odrasli ljudje resnično plešejo, pri čemer padem v kulturni šok. Začnem se spominjati svojega otroštva v mestecu sredi ruralne Slovenije, kjer je, med ostalimi, odraščala tudi žena ameriškega predsednika. Spominjam se kmetov, ki so prihajali v šolo in plesali na Kingstone, kako so jih kmečki otroci mestne elite sovražili in poslušali Eminema in pisali njegovo ime na bloke, kako so poslušali Klemna Klemna in v hrepenenju po urbanem življenju v kraju s pet tisoč prebivalci. Ta isti položaj se je zdaj ponavljal pred mojimi očmi, v Ljubljani, na trg, ki je evforično pričakal nacistične okupatorje, prihaja evforična masa ljudi, ki pričakuje košarkarje, prvake Evrope.

Masa ljudi, iz katere so izhajali posamezniki, ki so mojemu pokojnemu očetu, ko je z menoj v trgovini govoril v svojem in mojem jeziku, vpili, naj govori slovensko, ki so govorili, da moj stari govori begunsko in se me zato buliji niso upali dotakniti med odmori, ljudje, ki so izkoristili vsako možno priložnost za rasistično posmehovanje, zdaj čakajo košarkarje, ki so osvojili zlato medaljo, ki se bodo potem delali, da so Slovenci, ki bodo rekli ponosni smo, da smo Slovenci, ki bodo peli slovenske narodne pesmi in navijači jim bodo verjeli, da so zares Slovenci. Vsi ti rasisti, ki bi jutri kolaborirali s kakšno fašistično silo, zdaj tako ubogi stojijo z menoj na trgu, poslušajoč največje smeti od glasbe, proti katerim so srbske in bosanske cajke Bach ali Flying Lotus, brikolaž najslabše interpretiranih najslabših vplivov iz Alp, juga in zahoda. Tu so tudi invalidi, fizični in mentalni, ki uživajo in glasno pojejo vse te pesmi, tu so gospodinje in moški v poznih srednjih letih, ki poplesujejo. Naenkrat začnem čutiti sočutje do teh ljudi, solze mi gredo v oči in ena uide po obrazu, v dežju poskušam vse to skriti, v dežju, ki vso stvar dela še bolj uborno. Žal mi je, ker sem se nekoč te množice bal, vidim, da se tu ni ničesar bati, gre za sodrgo brez tradicije, relativno revno sodrgo, iz katere se v isti meri kot ona meni in meni podobnim posmehuje liberalna elita, ravno tako brez tradicije, katere visoka kultura je pravzaprav enak trash, poln najslabše interpretiranih najslabših vplivov iz zahoda in Alp, ne pa tudi iz juga, namreč liberalne elite ne sprejemajo vplivov južnih kultur, čeprav jih sprejemajo ljudje, ki zdaj stojijo okoli mene.

Doživljam kulturni šok in v njem uživam, ko me množica rine naprej, proti odru, kjer obupni in neduhoviti voditelj uničuje vsako atmosfero, celo tole že v štartu katastrofalno, postajam-ta-množica, masira me z vseh strani, pijana in praznih pogledov, rdečih lic in fanatično-nihilističnih oči, ki tvorijo prazen pogled, fanatizem in nihilizem, nujna sopotnika, se namreč spodbijata in s tem izničujeta v veliki nič, medtem, ko množica verjame, da je črni košarkar iz Amerike Slovenec, ko verjame Rašu Nesteroviću, ki s trdim L-jem izgovarja svoj slovenski patriotizem, ko se posamezniki s temi praznimi pogledi zmedenih rib dušijo v gužvi, ko padajo v nezavest, me zajame empatija. Želim ji pomagati, želim si, da bi skupaj naredili revolucijo, jaz, čefurski trash in oni white trash, oni deplorables. Z njimi ne pojem internacionalistične himne, spremenjene v simbol nacionalizma, ne skačem, ko skačejo, vpijoč kdor ne skače, ni Sloven’c, a skupaj izžvižganmo ministrico, glasno, medtem, ko nas slabi voditelj s slabim humorjem poskuša utišati, in skupaj, čeprav v manjši meri, izžvižgamo župana Jankovića, emblem lokalnega liberalizma in njegove trash tako imenovane visoke kulture – človeka, ki je odobril džamijo, kar me nikakor ni prepričalo, niti me bo prepričalo (čeprav, kot sem rekel, verujem), džamijo, ki so jo financirali katarski vahabiti, kar me niti ne bi toliko motilo, če ne bi bila elita iz Islamske skupnosti popolnoma nekonsistentna in implicitno držala z omenjeno elito, vsaj politično, čeprav je povsem vulgarno antiklerikalna in sovraži islam. Stvar je zgolj v tem, da še bolj sovraži katolištvo in katoliško skupnost. Neki intelektualec je pred leti izjavil, da je slovenski antiklerikalizem podoben nacističnemu antisemitizmu, s čimer se do neke mere lahko strinjam, to je po mojem mnenju celo bila ena najrelevantnejših janvih izjav zadnjih let. Torej, džamija, ki jo gradijo verski vodje, ki so izdali osnovno versko načelo, poštenost, kakor se to vedno zgodi, kakor to vedno znova stori tudi Katoliška cerkev.

Uživam v dobesednem stiku z vso to nekulturno sodrgo, ki sebi ni sposobna narediti niti barbarske zabave, kot je to sposobna sodrga iz nekdanje Jugoslavije, sodrgo, ki je sposobna zgolj padati v nezavest kot živina v vagonih ali na industrijskih farmah, kot taboriščniki v vagonih ali industrijskih tabroiščih, sposobna samo tega ali pa stati povsem praznih pogledov. Uživam v svoji podrejenosti njej in v svoji tolikšni vzvišenosti da preneha biti relevantna, namreč vzvišenost liberalov je do te mere odvisna, živi od primitivizma sodrge in z njo hrani lastni primitivizem, jaz pa te odvisnosti ne rabim, izven nje sem, onkraj interesa, razen skupnega razrednega interesa, rekel sem že, da smo oboji trash, razlikujemo se samo v pridevniku, ki gre k njemu.

Vsa nekoherentnost pa mi je nudi še dodaten izjemen užitek; ruralna trash kultura domoljublja, sestavljena iz tujih in celo v tem protislovnih elementov, ki slavi košarkarje tujega porekla ter tako nadkompenzira svoj strah pred tujci, košarkarji, ki z domoljubljem kompenzirajo leta svoje marginaliziranosti, srednji razred, ki proslavo gleda z ekrana, se ji smeji, a vseeno svoje upe polaga v reprezentanco, industrijski delavci, ki sovražijo srednji razred, vseeno pa v ekipi, ki igra složno, vidijo rešitev konfliktov in up za harmonično družbo v državi. Vse te skupine ljudi z lastnimi kulturami, ki se v nekaterih segmentih presekajo, vsa dvojna ali trojna protislovja, ki se preko neke čudovite igre, ki jo tako rad gledam, zlivajo v palanški eter in njegovo enotnost,  enotnost nekoherentnega in komaj obstoječega stila, vsi ljudje, ki si želijo različno, a si želijo enotnost, vsa orgiastična neumnost, v kateri sodelujejo tako levi kot desni, tako bogati kot revni, mi je nudila direkten uvid v stanje fašizma, v navdušenje nad klanjem v obdobju svetovne vojne ali drugega tipa izrednega stanja.

Zmaga reprezentance je bila pravzaprav poskus v izrednem stanju, nenamerni eksperiment, ki me je pripeljal k  precej hitri refleksije svojega nacionalnega prepričanja, do katerega sem bil ciničen in sem tako ohranjal njegov obstoj, njegov protislovni obstoj, njegovo bošnjaškost in slovenskost obenem. Protislovnost ga je ohranjala, bila je nujni pogoj njegovega obstoja in v trenutku, ko sem to dojel, je moja nacionalna identifikacija v celoti odpadla, naenkrat; vse naše težave, vse naše muke, pač odpadejo prav tako v celoti, kot nam vsiljena protislovja.

Vir: Blog Muanisa Sinanovića