Represija nas mora združiti, ne pa ustaviti

Foto: Arne Hodalič in Katja Bidovec

»Zakaj je treba verjeti Valenčiču? Iz preprostega razloga. Ima lastnost, ki jo imajo le redki. Pravi pogum. Nosil je glavo naprodaj po svetu, da bi mi spoznavali, kje kosi smrt. Prav tako se je kot le malokdo spopadel z domačimi poganjki neonacizma in njihovimi podporniki«,  je zapisal Dragan Petrovec v Dnevniku o Eriku Valenčiču, dolgoletnem novinarju, vojnem poročevalcu z Bližnjega vzhoda in Zahodne Afrike, pisatelju in avtorju dokumentarnih filmov. Leta 2015 je Evropsko združenje regionalnih televizij Circom na Irskem njegovemu dokumentarcu Koalicija sovraštva podelilo posebno priznanje v kategoriji preiskovalnega novinarstva, njegov dokumentarni film Fronte Kurdistana pa je istega leta dobil nagrado za posebne dosežke Društva novinarjev Slovenije. Zaradi filma Koalicija sovraštva je bil odslovljen s TV Slovenija, zoper njega je bil sprožen sodni postopek zaradi suma izdaje tajnih podatkov, prav tako pa je bil tarča tviterskih napadov Janeza Janše, ki ga je označil za »potencialnega terorista«. Valenčič je delal na Radiju Študent, Mladini, RTV Slovenija, je avtor treh knjig, Obleganje Gaze (2011), Sence ne gorijo (2015) in Smrt za življenje (2017), danes pa je neodvisni novinar.

Intervu je bil objavljen v oddaji Kontrola leta na Radiu Študent.

Za začetek načenjamo temo, ki se ji nikakor ne moremo izogniti – pandemija, v kateri živimo že skoraj leto dni. Kako doživljaš ta čas, kako prenašaš vse, kar se nam dogaja? Se ti zdi, da smo, tako kot mnogi pravijo, vsi v istem čolnu?

To je zelo kompleksno in široko vprašanje, ampak če strnem v par bistvenih točkah, bi rekel, da se počutim zaskrbljeno. Ne zaradi svojega lastnega zdravja, ampak zaradi razmer v svetu in procesov, ki se trenutno odvijajo, ter vprašanja, kako bodo ti zaznamovali našo prihodnost. Pandemijo kot takšno bi morali razumeti kot opozorilo človeštvu. V smislu, da se moramo zavedati svoje vloge na planetu in da enostavno moramo imeti v mislih tudi naravo. Pandemija nam kaže, da je človeštvo veliko bolj ranljivo, kot se morda zavedamo ali pa si domišljamo, da ni. Naj to postavim v širši kontekst.

Prejšnjih pet let je bilo zaznamovanih predvsem z gradnjo zidov, dejanskih in metaforičnih. Ne samo velike države po svetu, ampak tudi manjše so se s takšnimi in drugačnimi zidovi začele ograjevati pred migranti, azilanti, begunci, med katerimi pa je vedno več tudi ekoloških beguncev. Ti nimajo urejene niti mednarodne zaščite, kar pomeni, da v pravnoformalnem smislu sploh ne obstajajo, pa čeprav jih je na desetine milijonov. Vsi ti zidovi nas ne bodo obvarovali ne pred pandemijami ne pred ekološkimi in podnebnimi katastrofami, ki se že odvijajo okrog nas in se bodo v prihodnosti samo še zaostrovale.

Države so se spomladi zaprle. Verjamem, da je tega prišlo zato, ker so se politične in gospodarsko-finančne elite, ki so nad političnimi elitami, ustrašile, da bi tudi v t. i. razvitem svetu propadel javni zdravstveni sistem, za katerega mislim, da je marsikje iluzija. Takrat so razglasili karantene. Vendar pa dlje kot vse skupaj traja, opažamo, da se zaradi pandemije pravzaprav ne sprejemajo samo zdravorazumske omejitve, ki se jih moramo držati, zato da se pandemijo čim bolj zajezi, ampak vidimo, da se tako pri nas kot marsikje drugje po svetu pandemija uporablja kot izgovor za politično represijo. In to je tisto, kar predstavlja osnovni problem. Dejansko je bila naša tako družbena kot vseobče človeška reakcija povsem napačna. Nismo razumeli temeljnega sporočila in se dogajajo stvari, ki so se dogajale že prej. Najbogatejši sloj prebivalstva je še bogatejši, njihovo bogastvo je v času pandemije naraslo na deset tisoč milijard dolarjev in več. Skratka, še naprej smo naravnani netrajnostno. Ne ukvarjamo se z bistvenimi vprašanji, vojne še vedno razsajajo ne glede na to, ali pandemija je ali je ni.

Mislim, da vsi še vedno zremo v prihodnost, češ morda nas bo odrešilo neko cepivo. Med tem ko se v razvitem svetu pogovarjamo, ali se bomo cepili ali ne (mimogrede jaz se bom), se moramo zavedati, da ta diskurz pripada zelo privilegiranim ljudem. Namreč, kot zaenkrat kaže, se ne bo zgodilo samo to, da si revnejše države ne bodo mogle privoščiti teh cepiv, ampak da ta cepiva na začetku do tja sploh ne bodo prišla v zadostnih količinah. Če rešujemo problem samo doma in ne na svetovni ravni, ga ne bomo rešili. To je osnovni problem oziroma eden od številnih, ki se trenutno porajajo.

Nekateri ljudje polagajo upanje v to, da bomo pandemijo kot družba vendarle nekako preživeli, da nas bodo rešila cepiva ali neka skupna imunost, ki naj bi se razvila skozi čas. Morda ti ljudje vidijo neko luč na koncu tunela, vendar je včasih ta luč v daljavi vlak, ki se nam približuje in ne nujno dnevna svetloba. To je tisto, kar me skrbi in pravzaprav bolj kot skrbi, me hkrati tudi jezi, ker enostavno ne prepoznamo najbolj očitnih opozoril, naj premislimo o sebi, o naravi in pravzaprav o tem, kakšen svet bomo zapustili našim zanamcem.

Kot lahko beremo v medijih, so bogate države, med njimi tudi Evropska unija, cepiva že razgrabile. Kako je mogoče, da ljudem, ki vodijo svetovno politiko, ni jasno nekaj, kar je verjetno jasno vsakemu otroku? Še posebej zdaj, ko se je zgodilo, da se je virus razvil na Kitajskem in se nato razširil po celi Zemlji. Kako jim ni jasno, da nam ne more biti v redu tukaj, če ni v redu tistim tam, da moramo paziti tudi na ljudi, ki živijo v revnih državah, in na ljudi, ki živijo revno v naših državah ter da je to predpogoj za družbo blaginje?

Zavedati se moramo, da velika večina teh ljudi, političnih odločevalcev oziroma v primeru EU tudi tehnokratov in birokratov, pravzaprav ne služi interesom ljudi, ki jih predstavljajo, ampak interesom velikih industrij, med katerimi je seveda tudi farmacevtska industrija. Že pred leti sem preučeval, kako potekajo te stvari v Bruslju, in prišel sem do podatkov, da je bilo in še vedno je v Bruslju nekje med 10 000 in 15 000 profesionalnih lobistov. To je številčno primerljivo z NATO okupacijo Afganistana. Verjamem, da so EU in države, ki si to lahko privoščijo, kupile toliko večje zaloge cepiv, ker je to za nekoga dober posel. Ta cepiva se bodo seveda razvijala še naprej in prej ko slej bodo prišla tudi do revnih držav. Bogati najprej poskrbijo zase, potem pa za vse ostale, ampak vprašanje je, na kakšen način se bo vse to odvijalo. Vsa tovrstna pomoč t. i. tretjemu svetu je do sedaj vodila v zadolževanje tretjega sveta.

Ali se bodo te države, ki tako kot vse ostale že trpijo zaradi gospodarske krize in številnih drugih faktorjev, znašle v še večji stiski? Ali bodo na koncu še bolj obubožane? Kaj bo to pomenilo za tamkajšnje prebivalstvo in nenazadnje, kaj bo to pomenilo za nas, ko bodo ti ljudje spoznali, da enostavno nimajo na voljo drugega izhoda kot to, da poskušajo človeka dostojno življenje najti nekje drugje. Porazno je, da lahko vsak dan v tujih in posledično tudi v naših medijih beremo, kaj je tvitnil ameriški predsednik Donald Trump in kaj kdo drug. Še vedno se obsesivno ukvarjamo s tem, namesto da bi se ukvarjali s stvarmi, ki bodo odločile, ali bomo imeli nekakšno prihodnost na tem planetu, in če jo že bomo, kakšna ta prihodnost bo. Ljudje, ki upravljajo z našimi družbami na vedno bolj avtoritativen način, o teh stvareh enostavno ne razmišljajo.

Pred kratkim sem intervjuval enega vodilnih mednarodnih analitikov, Richarda Falka. V intervjuju za Mladino je povedal, da Donaldu Trampu zelo odgovarja, da se neprestano prepira s Kitajsko. Drugim voditeljem odgovarja, da se kregajo z drugimi voditelji. Skratka, drug drugega obtožujejo, mi to spremljamo, njim pa to odgovarja, ker se zato ne vtikamo v to, kaj oni pravzaprav počnejo. Zavedam se, o Donaldu Trampu in drugih je bilo napisano že mnogo knjig, ampak dejansko ne tehtamo dovolj, kaj poteze svetovnih voditeljev pomenijo za bližnjo in dolgoročno prihodnost. S temi stvarmi se še vedno ne ukvarjamo dovolj poglobljeno. Na primer, znanstvena poročila o podnebnih katastrofah so vedno potisnjena nekam navzdol, prednjačijo pa poniglavi in pomilovanja vredni tviti zelo ozkoglednih, ozkosrčnih in tudi inteligentno zelo oporečnih ljudi.

Torej bi se strinjal s številnimi intelektualci, ki trdijo, da je ta pandemija le uvod v veliko hujšo podnebno krizo?

V mislih moramo imeti, da se je svet, potem ko je zares postal globalno povezan, očitno vedno nahajal v neki krizi. Recimo če primerjamo današnje dogajanje s hladno vojno, ko je bil svet soočen z jedrskim samouničenjem, ugotovimo, da so to hladno vojno vendarle obvladovali ljudje in smo na koncu to strahotno epizodo polpretekle zgodovine, to nočno moro preživeli relativno varno. Trenutno pa se soočamo s faktorji, ki nas presegajo, in to so podnebne spremembe. Ko se bodo stvari začele odvijati po svoje, na to enostavno ne bomo imeli nobenega vpliva več. Potem ne bo zadostovalo sedeti v varnostnem svetu ZN, teh stvari ne bo mogla ustaviti nobena diplomacija.

Za 21. stoletje so nam obljubljali, da bo polno blaginje, blagostanja. Spomnimo se, Francis Fukuyama je pisal o koncu zgodovine in podobno. Moja napoved je, da bo 21. stoletje očitno zelo katastrofalno. Vodilni družboslovci in ekonomisti svetovnega merila se strinjajo, da je preteklo desetletje izgubljeno desetletje. Izgubljeno v smislu napredka demokracije, v smislu svetovnega miru, boja proti podnebnim spremembam, izgubljeno desetletje v smislu, da so skoraj povsod oziroma v številnih zelo pomembnih državah prišli na oblast grozni populistični avtokrati. Pravzaprav se trenutno nahajamo v dobi nove, populistične avtokracije.

Kot si rekel, pod pretvezo boja proti virusu je bilo sprejetih veliko političnih odločitev, ki imajo za posledico represijo in kratenje človekovih pravic, še posebej pa so tarča marginalizirane skupine, kot so tujci, begunci, delavci … Pred kratkim je Ministrstvo za kulturo raperja Zlatana Čordića – Zlatka izbrisalo iz razvida samozaposlenih v kulturi, s čimer je izgubil pravice, ki mu s tem pripadajo. To se je zgodilo neposredno po poskusu intervjuja, ki ga je Zlatko hotel opraviti z Milanom Krekom, direktorjem NIJZ, na ulici, potem ko ga je naključno srečal. Zlatko je prek družbenih omrežij povabil ljudi, naj mu pošljejo vprašanja za gospoda Kreka, in mu poskušal ta vprašanja zastaviti. Krek ni želel odgovarjati in je nadaljeval s hojo, Zlatko pa je skupaj s kolegom, ki je vse to snemal, hodil za njim in mu vztrajno zastavljal vprašanja. Zaradi tega je nastal velik škandal. Njegovo akcijo so obsodili tudi njegovi dosedanji zavezniki, protestniki, intelektualci, mediji. Ko je prišlo do izbrisa, so se tudi kritiki izbrisa najprej ogradili od Zlatkovega dejanja. V smislu: »ne strinjam se s tem, kar je Zlatko storil Milanu Kreku, ampak vendarle ni bilo prav, da so ga izbrisali«. Kaj je torej on po tvojem mnenju tako strašnega storil?

To je tehtno vprašanje in da bi Zlatka in njegov primer lahko postavil v kontekst, bom izhajal iz svojih osebnih izkušenj. Pred par meseci sva s punco gostila skupino študentov. Šlo je za en zelo prijeten spoznavni, prijateljski večer, ki se je na koncu prelevil v pogovor o stiskah, ki jih trenutno doživljajo študenti in študentke, pri čemer je prišlo do tega, da se je en fant zjokal, zaradi tega ker mu je bilo tako zelo hudo za stiske prijateljev in prijateljic, ljudi, ki trenutno študirajo v Ljubljani in so povsem na dnu. Nekaj tednov nazaj sem se po telefonu pogovarjal s študentko, ki je osebno ne poznam, ampak mi je razlagala, da živi v študentskem domu in da že ima spakirane stvari, ker enostavno ne ve, ali jo bodo deložirali, ali bodo prišli po njo inšpektorji, policisti, varnostniki … In teh primerov je bilo kar nekaj. Skratka, ljudje so se znašli v popolni stiski. Ko naj bi se učili na daljavo, se niso mogli zbrati, ker  socialna stiska, ki jo doživljajo, postaja duševna. In to je stiska, ki jo čuti vedno več ljudi. Mislim, da o tem premalo govorimo.

Seveda nas zato zanimajo odgovori na določena vprašanja in to je to, kar je Zlatko med drugim storil, postavil je Kreku vprašanja, ki se tičejo tovrstnih primerov. Ko sem jaz soočen s temi stiskami, ko vidim te stvari, me to prizadene kot človeka, resnično mi je hudo. Kot državljanu pa mi to nalaga odgovornost in dolžnost, da o teh stvareh javno govorim, da javno podprem te ljudi, da sem aktiven v boju zoper tiste, ki te stiske povzročajo, in to so Milan Krek, Jelko Kacin in celotna trenutna vladna garnitura in njihovi sekretarji. Temu ni videti konca ne kraja. Zlatko ni naredil ničesar narobe, ničesar, česar tudi mi vsi ne bi smeli delati. Krek bi pravzaprav v tem pogovoru z Zlatkom lahko izpadel kot človek, ki je na mestu, ki je pripravljen se soočiti. Lahko bi se ustavil in rekel Zlatku, da se ne moreta kar na ulici pogovarjati, naj pride naslednji dan k njemu v pisarno, pa da bosta tam posnela pogovor, ali pa bi mu kar na ulici dal odgovore na temeljna, zelo preprosta in tudi zelo dobro postavljena vprašanja.

Vsi so na tem posnetku gledali Zlatka, jaz pa sem gledal Kreka, saj ko so ti ljudje soočeni z vprašanji, ki se nanašajo na posledice njihovih nevestnih dejanj, v osnovi protičloveških dejanj, vidimo, da jih ignorirajo. Ignorirajo posledice vsega, kar počnejo, stisko, ki jo povzročajo. Krek je utihnil, ni vedel, kaj bi povedal, in začel je bežati. Nihče me ne bo prepričal, da je bežal pred dvema Fužincema, bežal je pred vprašanji. Ti ljudje se enostavno ne znajo in se niso sposobni s tem soočiti. Osebno zavračam vse napade na Zlatana Čordića – Zlatka alias Julijana Maka, zavračam vse to moraliziranje. Ljudi, ki začenjajo stavke s sicer se ne strinjam z Zlatkom, pa vendar nekaj podpiram, bi vprašal kakšna je to pozicija. Bodite na eni ali pa na drugi strani, ne morete pa klečeplaziti pred oblastniki. In zastonj se nosite okoli kot nekakšni moralni stebri te družbe, če so pa temelji gnili. Res je, vsakdo ima pravico do svojega mnenja, ampak bodimo pošteni: začenjati stavke z no, sicer se ne strinjam… pomeni, da bežite od svojih mnenj; v takšnih primerih opažam mencanje in cincanje s pozicijami, ki pa bi morale biti zelo jasne.

Foto: Matic Zorman

Ko sem se pripravljala na intervju, sem na YouTubu naletela na posnetek, v katerem lahko vidimo, da se ti je zgodil podoben primer, kot se je zgodil Milanu Kreku. V času, ko si posnel in na TV Slovenija objavil dokumentarni film Koalicija sovraštva, v katerem si izpostavil povezavo med stranko SDS in ultra desničarskimi formacijami, je pred stavbo TV Slovenija, ko si bil očitno na pavzi, k tebi pristopil nekdo s kamero in ti začel postavljati vprašanja. Jasno je, da je za kamero nekdo, ki se mu tvoj film ni všeč. Vseeno si stopil pred kamero in začel odgovarjati na vprašanja. Za kaj je takrat pravzaprav šlo in kako si se počutil? Ali lahko primerjamo tvoj primer s primerom Milana Kreka?

Po resnici povedano lahko izhajamo iz tega, da sem jaz vendarle imel odgovore na vprašanja, ki so mi bila zastavljena. Mislim, da je bilo to leta 2015, ko je Ladislav Troha, po mojem mnenju zelo sporna oseba, ki koketira s skrajno desnico, s skupino somišljenikov organiziral proteste pred RTV. Med drugim je ležal tam na tleh in se drl hodite čez truplo in to je trajalo tedne. Enkrat sem šel na cigareto pred RTV in takrat je dramatično in teatralno pritekel do mene, misleč da bom zbežal pred njim. Pa nisem. Zavedal sem se, da me snema, zavedal sem se, da bo ta posnetek pristal na družbenih omrežjih in sem si rekel, v redu, zdaj sem s tem soočen, ne bojim se ne njega ne njegove skupine in ne bojim se vprašanj, ki mi jih bo postavil. Na njegova vprašanja, ki se jih niti ne spomnim, sem odgovoril. Poleg tega pa sem mu povsem iskreno razložil tudi, zakaj ga imam za zelo bedno in poniglavo osebo. Konec koncev gre enostavno za to, da če imaš odgovornost in jaz kot novinar jo imam do javnosti, tako da če do mene pristopi del javnosti, bom takrat tudi odgovarjal na vprašanja. S tem nimam težav. Sprašujem se, zakaj imajo s tem težave oblastniki.

Mi govorimo o Milanu Kreku, ki je javno izrekel, da novinarji ne bi smeli preiskovati kaznivih dejanj vladajoče garniture. Govorimo o človeku, ki nam vsiljuje določene omejitve, hkrati pa ga zalotijo brez maske na bencinski črpalki, on pa reče, da je bil utrujen in da gre domov. Po mojih informacijah ga nikoli niso preganjali, mene bodo, tebe tudi, marsikoga od nas. V tem je razlika. Mi imamo vso pravico te ljudi ustavljati na ulici, jim postavljati vprašanja in pravico jih imamo snemati. Če se počutijo nadlegovane, je to njihova stvar. Mi se upravičeno čutimo ne samo nadlegovane, ampak vedno bolj tudi ogrožene s strani njihovih dejanj. Ali lahko govorimo o teh stvareh! Zatirani ljudje, ki napadajo Zlatka, napadajo pravzaprav sebe in svoj položaj v tej družbi. Razumeti moramo, da, ko izbrišejo njega, bo naslednji izbrisani nekdo drug. Moramo se zavedati, da je napad na kogarkoli od nas napad na vse. Drug drugemu moramo izražati podporo.

Omenil bi še eno zelo pomembno stvar. Če pogledamo, koga desničarji, skrajni desničarji, fašistoidni mediji, skrajna desnica zastopana tudi v parlamentu in v vladi, največkrat napadajo, ugotovimo, da so to ženske. Imejmo prosim v mislih, da je to posledica šovinizma, ki ga skrajna desnica v Sloveniji zastopa. Napadane so novinarke Večera, Svetlana Slapšak, novinarke RTV, Jadranka Juras, Ana Roš in tako naprej. Podpreti Zlatka pomeni podpreti kogarkoli od prej naštetih. Moramo začeti izkazovati elementarno solidarnost drug do drugega in če se kdo z neko akcijo ali z nekim pristopom ne strinja, potem tudi ni potrebe, da to obeša na veliki zvon. Naj ti ljudje razvijejo druge pristope, ampak naj bojo angažirani in naj se zavedajo, da moramo biti v tem boju skupaj, drug drugemu v oporo.

Podobne stvari so se dogajale tudi tebi zaradi že omenjenega filma Koalicija sovraštva. Takrat si imel veliko težav, moral si zapustiti RTV, tožili so te in bil si tarča mnogih napadov. Ali si takrat čutil solidarnost oziroma kakšne podpore si bil deležen? Kako so se stvari od takrat spremenile, če sploh, glede na to, da je bilo pred kratkim v tedniku Demokracija objavljeno odkrito rasistično besedilo?

Hvala za to vprašanje. Jaz sem bil takrat, leta 2015, mislim, da prvi na seznamu za odstrel iz RTV. Mimogrede, to jemljem kot veliko priznanje za svoje delo. Ta odločitev je bila enostavno politična in mislim, da je pravilno, da se me ti ljudje bojijo. Ne govorim o takratnem vodstvu RTV, ampak o ljudeh, s katerimi je to vodstvo po mojih informacijah politično koketiralo. Istočasno so se vrstili tudi napadi na moji novinarski kolegici, na Heleno Milinković in Jeleno Aščić. Ko govorimo o neki podpori, nam trem je bilo zelo pomembno, da nas podpirajo ljudje, mislim, da je bila ustvarjena celo neka Facebook skupina v našo podporo. Ljudje so se množično odzivali. Na neki točki se je neko noč pojavil celo grafit na pročelju Radia. Ta podpora je bila za nas zelo pomembna. Sam sem se v javnosti odzval samo enkrat z dolgim javnim pismom, ki je bilo potem objavljeno v skoraj vseh medijih, Na koncu tega pisma sem zapisal, da se Jelena, Helena in jaz ne trudimo biti simbol česarkoli, ampak samo hočemo opravljati svoje delo in dokler nas podpira velik del javnosti, potem vemo, da smo na pravi poti. In kjerkoli bomo delali, bomo branili dve ključni stvari, svobodo govora in izražanja ter pravico javnosti do obveščenosti.

Jaz namreč nisem bil v službi RTV, tam sem bil na avtorski pogodbi, ampak sebe sem vedno videl v službi javnosti in vse svoje delo sem opravljal z odgovornostjo in s ponosom, ki prideta s to odločenostjo. Zato je ta podpora tako zelo pomembna. Mene so tožili, na zaslišanje me je vabil posebni oddelek državnega tožilstva za pregon pooblaščenih oseb. Moram priznati, da mi je bilo to super, saj sem tako imel možnost še naprej javno govoriti o povezavah med SDS in neonacističnimi skupinami oziroma s posamezniki iz teh skupin. In to je to, kar pravzaprav delam.

Trenutno Jadranka Juras doživljala te napade, grozijo ji tudi z odškodninskimi tožbami. Osebno je sicer ne poznam, sem pa dobil njeno telefonsko številko in jo poklical. Ko sva se pogovarjala sem bil zelo vesel, ko sem videl, da pravzaprav ne odstopa od tega, kar je rekla. Lahko manipulirajo z njeno izjavo, jaz sem izjavo prebral in tudi sam stojim za tem. Povedal sem ji, ne samo da jo podpiram, ampak v primeru, da jo bodo tožili, kar sicer dvomim, ji bom šel za pričo. Ker sem bil v Afganistanu in vem, da se tam ne dogajajo sistematični poboji prebivalstva s strani Natovih sil, se pa sistematično te poboje, ko se zgodijo, prikriva, kar traja že vsa ta leta, ali pa se sprožijo preiskave, ki ne vodijo nikamor. Jadranka je podala pravilno kritiko vsega skupaj. Zato, ker je meni nekoč ta podpora tako veliko pomenila, jaz to podporo izražam naprej.

To je tisto, kar moramo imeti v mislih – na eni strani imamo en del javnosti, ki bo moraliziral, na drugem polu pa se del javnosti med seboj povezuje. Ker če kdorkoli misli, da mi to počnemo za voljo neke samopromocije, da so v našo družbeno aktivnost oziroma v naše javne kritike vtkani, vpleteni naši osebni egotripi in ambicije, se moti. Gre za odgovornost in dolžnost, ki jo čutimo. Meni je recimo Zlatko sam povedal, da ljudje mislijo, da to počne zaradi samopromocije, ampak sam se zelo dobro zaveda, da po vsem tem njegovem delovanju in angažmaju v številnih občinah v Sloveniji sploh ne bo mogel več nastopati.

Mi vemo, da si določena vrata zapiramo in da nas bodo preganjali, prezirali, sovražili še leta in leta, pa smo vseeno aktivni in glasni. Če nič drugega, skušamo dati nek zgled. Z Jadranko sem govoril pred par dnevi in ko mi je rekla, da stoji za svojo izjavo, da je močna in da ne bo pustila, da jo zlomijo, je to meni osebno veliko pomenilo. Tudi če nas tožijo in preganjajo, bomo šli v boje z dvignjenimi glavami in z namenom, da zmagamo tudi tukaj. Pomembno je izpostaviti še enkrat, ne smemo soditi drug drugega, temveč se moramo povezovati.

Foto: Matic Zorman

Kako vidiš novinarstvo danes? Kakšne lastnosti mora imeti novinar, kaj mora vedeti? Na čigavi strani mora biti? Pogosto govorimo o t. i. objektivnem novinarstvu, kjer je treba slišati tako eno kot drugo stran, obstaja pa tudi tisto drugo novinarstvo, kjer je pomemben tisti, ki ni na poziciji moči, tisti, ki nima glasu in ki mu mora prav zaradi različnih krivic, ki jih doživlja, novinar posoditi glas in govoriti v njegovem imenu in o njegovih težavah.

Novinarstvo enostavno ni poklic za strahopetce ali pa konvertite. Meni je zelo žal, ko vidim, koliko je pravzaprav tovrstnih primerov v medijih. Popolnoma jasno je, da smo mi izpostavljene osebe, popolnoma jasno je, da se velikokrat ukvarjamo s kontroverznimi temami, da naše delo spodkopava napore neke vladajoče garniture, katerekoli že, ko ta garnitura recimo dela na koruptiven, kazniv, zločinski način. Naša naloga je, da te stvari razkrivamo, naša naloga je, da odpiramo temeljna vprašanja, da smo tudi družbeno kritični. Mi moramo biti družbeno kritičen glas v trenutnih razmerah. Zavzemati se moramo za temeljne človeške vrednote, svoboščine in državljanske pravice. Mislim, da igrati se z neko uravnoteženostjo velikokrat pomeni, da se ljudje bojijo svoje lastne sence in enostavno obmolknejo takrat, ko bi morali govoriti naglas. Mi moramo biti proaktivni, moramo biti to, kar je na nek način pokazal tudi Zlatko.

Razumem pa tudi drugi pol, to stvarnost, ki jo marsikateri od mojih kolegov in kolegic doživlja. Ne poznam točnega odstotka, ampak, če se ne motim, je še vedno večina novinarjev in novinark predvsem mlajše generacije zaposlenih za določen čas, kar pomeni, da ti lahko kadarkoli prekličejo pogodbo, kot so jo denimo tudi meni na RTV. Razumem to, ampak ne moremo iti pohlevno in ponižno skozi življenje. Ne smemo biti naduti do javnosti in pohlevni pred raznoraznimi elitami, političnimi, gospodarskimi. Moramo se boriti. Biti novinar pomeni boriti se predvsem v razmerah kot jih imamo dandanes.

Velikokrat so mi rekli, da sem medijski aktivist, podobno so rekli za Boštjana Videmška. Kaj to pomeni, je to kompliment? Saj mi vendar moramo biti aktivni, moramo si upati, moramo biti drzni, moramo biti včasih tudi kontroverzni, moramo vedeti, da naša naloga ni samo informiranje javnosti, ampak da smo morda s svojo stoično držo, s katero branimo temeljne vrednote v družbi, na nek način lahko tudi za zgled. Za to gre. Ampak ponavljam, novinarje in novinarke, ki dobro opravljajo svoje delo, je takrat, ko so napadeni oziroma napadene, treba podpreti, ne pa se ukvarjati s tem, kaj je kdo mislil reči, kakšen je bil pristop.

Mnogi so bili razočarani, ker se je Zlatko med neuspelim pogovorom s Krekom predstavljal kot novinar. Kaj meniš o tem?

Jaz sem ga vprašal, zakaj je rekel, da je novinar, in odgovoril mi je, da je bilo to zamišljeno bolj sarkastično, provokativno. Mislim pa, da bi bil vsak aktiven državljan lahko bil na nek način novinar. Živimo v dobi tehnološke in informacijske revolucije, ki nam to dejansko omogoča. Citizen journalist, državljan-novinar je pomembna družbena vloga. Povsod po svetu obstajajo državljani-novinarji, ki imajo svoje medijske platforme, ki so aktivni bodisi prek raznoraznih spletnih strani bodisi prek Facebook profilov, ljudje, ki so angažirani, ki postavljajo vprašanja zavoljo javnosti. Če Zlatko pravi, da je novinar, se jaz kot nekdo, ki je novinar devetnajst let, lahko strinjam, da je to, kar je storil, torej ta pogovor s Krekom oziroma bolj monolog, saj pogovora dejansko ni bilo, predstavljalo funkcijo tega, čemur se reče citizen journalist, torej državljan-novinar. In ni vrag, da ne bom pozval na tem mestu vse, ki naju poslušajo naj bodo tudi oni državljani-novinarji.

Zaradi izbrisa Zlatka iz razvida samozaposlenih v kulturi je bila sklican tudi Odbor za kulturo Državnega zbora RS, vendar pa je minister za kulturo sejo zapustil. Kako misliš, da se bodo stvari odvijale v nadaljevanju?

Vasko Simoniti je še skoraj z vsako potezo, ki jo je povlekel do zdaj, vključno z omenjenim primerom, pokazal da je pravzaprav nekulturni minister. Osebno sem prepričan, njegova funkcija ni biti minister za kulturo, njegova funkcija je pravzaprav nekaj drugega. Napad, ki ga naša družba, kultura oziroma progresivni del kulture doživlja, je napad na civilno družbo kot celoto, je napad na našo svobodo, naše pravice. To je ta madžarski scenarij. Mi kot civilna družba, nevladniki, mediji, kulturniki, umetniki itd. smo pravzaprav ovira pri njihovih poskusih vzpostavljanja avtokracije po madžarskem scenariju. Funkcija Simonitija je v mojih očeh ta, da razgrajuje civilno družbo in slovensko kulturo oziroma njen progresivni del. To je meni osebno popolna jasno in to konec koncev vidimo tudi v Simonitijevi nadutosti in ošabnosti.

Kar se tiče Zlatkovega primera, je podal tožbo na Upravno sodišče. In to tožbo bo dobil, kajti bil je brezpravno izbrisan iz razvida samozaposlenih v kulturi. On pravzaprav zdaj toži institucijo, ministrstvo, kar pomeni, da mu na koncu, ko bo tožbo dobil, ministrstvo pokrije sodne stroške oziroma se mu pravice priznajo za nazaj. Moje osebno mnenje je, da to ni dovolj, namreč potrebno bi bilo tudi vložiti kazensko ovadbo zaradi zlorabe uradnega položaja zoper Vaska Simonitija in sekretarko Minko Jerebič, ki je tudi podpisala odločbo, da se Zlatka izbriše iz omenjenega razvida. Naj odgovarjata osebno, ne pa da namesto njih odgovarja samo institucija. Z odvetnikom, s katerim se pogovarjamo, smatramo, da imamo pravno podlago, da to kazensko ovadbo vložimo in lahko jo pričakujete v kratkem.

In v bistvu že razmišljamo naprej, da bi v še več tovrstnih primerih, ko so bile ljudem samovoljno kršene ali kratene pravice s strani Ministrstva za kulturo, enostavno začeli vlagati kazenske ovadbe zoper te ljudi, ki zlorabljajo svoj uradni položaj. Naj hodijo na sodišča. Ko nas preganjajo, ko protestiramo, ker se borimo za boljšo družbo, za lepši svet in neko prihodnost, nas preganjajo poimensko. Popisujejo nas, vabijo nas na zaslišanja, kot se temu reče, in nas preganjajo poimensko. Jaz mislim, da moramo tudi mi njih. V tem primeru, absolutno.

Foto: Matej Leskovšek

Poleg tega, da si zelo angažiran na protestih in kot kritični intelektualec, na voljo vsem tistim, ki jim je zaradi političnih pritiskov treba pomagati, s čim se trenutno še ukvarjaš?

Samo opazka, v protestih osebno nisem bil izpostavljen na način, da bi tam imel govore ali kaj podobnega. Dejansko sem zdaj bolj angažiran. Se mi pa jasno dozdeva, da bom v dogledni prihodnosti zelo aktiven tudi, kar se tiče protestov. Kazni so visoke, če pozivaš na proteste, tako da bi ljudem rekel samo to, da mene na proteste pozivajo Janša in njegova vlada. Ni treba, da me poziva kdorkoli iz civilne družbe. Mislim, da je popolnoma jasno, kje se bomo vsi mi takrat, ko policijske ure ne bo več, videli ob sedmih v petek, katerikoli petek. Popolnoma mi je jasno, da pozivi na tem mestu sploh niso potrebni, naša odgovornost je tukaj jasna.

Kar pa se drugega dela vprašanja tiče, trenutno pišem knjigo o svojih potovanjih po svetu. Gre za vse te izkušnje, ki sem jih nabiral na Bližnjem vzhodu in v Afriki, to ne bodo samo podaljšane reportaže, ki so že bile objavljene recimo na Radiu Študent ali pa v Mladini, ampak bo šlo bolj za t. i. zakulisne zgodbe, skratka, kako je, ko prideš na ta območja, kako navežeš stike, kako konec koncev preživiš. Sicer pa bi trenutno morali snemati dokumentarni film v zahodni Afriki, ampak delo zdaj zaenkrat stoji. Začeli smo že lansko leto. To delam s filmsko produkcijsko hišo Staragara.

Namen tega dokumentarnega filma, ki ga režiram, je v tem, da pokažemo, kaj so temeljni razlogi, zaradi katerih milijoni ljudi zapuščajo območje zahodne Afrike. Torej, širjenje islamskega ekstremizma in z njim povezane vojne, revščina, podnebne spremembe itd. Saj ko ti ljudje pridejo k nam, mi v njih vidimo samo migrante, ampak ti ljudje bežijo pred resničnimi grožnjami in moje mnenje je, da je tudi to treba predstaviti naši javnosti. Želim pa si iti v Libijo, kar bo logistično trenutno malce zapleteno, ampak mislim, da v neki dogledni prihodnosti bom šel tja. Naslednje leto bo namreč deseta obletnica revolucije tudi v Libiji in posledično seveda vojne, še ene vojne, o kateri se ne govori, dogaja pa se v naši soseščini. Tudi o tem bi rad posnel film.

To, kar je nekako moje temeljno zavedanje in je lahko tudi sporočilo, ki ga predajam naprej, je to, da prej ali slej bodo vse te omejitve in vse te družbene okoliščine, s katerimi smo trenutno soočeni, minile. Morda bodo nekatere ostale, ampak prej ali slej bomo morali živeti svoja življenja naprej, polno ustvarjati, biti proaktivni. Zdaj je pravzaprav čas, da si mi organiziramo življenja za naprej. Ne jadikujem, kakšno je bilo leto 2020, mene zanima, kakšno bo leto 2021, tako zame, kot za širšo skupnost, za vse nas. In v tem kontekstu vidim tudi svoje delovanje in delovanje ljudi, s katerimi se zaradi vseh okoliščin zadnje čase povezujem in menim, da bi tega povezovanja moralo biti še več.

Medtem ko drugi intervjuje zaključujejo s sporočilom ostanite zdravi, ti rad rečeš, ostanite zdravega duha. Trenutno vsi vemo, kako poskrbeti za zdravje, kaj vse moramo početi, umivati si roke, ohranjati razdaljo itd. Kateri postopki in priporočila pa so po tvojem mnenju pomembni, da bomo lahko poskrbeli za zdravega duha?

Dobro vprašanje, kajti soočeni smo s prej omenjenimi duševnimi stiskami na kolektivni ravni, veliko je tovrstnih primerov. Gre za tako zelo širok problem, da je težko locirati neko stvar in reči karkoli spodbudnega, kar ne bi zvenelo kot kliše. Ampak, absolutno, to, kar sem prej omenil, naravnani moramo biti v prihodnost, enostavno moramo se zavedati, da se težki časi, ki je zdaj preživljamo, ne bodo kar tako, sami od sebe nehali, veliko je odvisnega od nas samih.

Imamo pravico biti jezni, imamo pravico biti ogorčeni, ampak velikokrat je od nas odvisno, ali bomo zaradi tega zapadli v depresijo, ravnodušnost ali pa bomo ta čustva, ki jih imamo in ki so negativna čustva, ker nas skrbi, ker smo jezni, skratka ali bomo ta čustva vpregli v nekaj bolj konstruktivnega. Namreč prišli smo do točke, ko ne moremo več gledati samo nase. Biti osredotočen samo na lastne interese, pomeni nasprotovati svojim lastnim interesom. Moramo podpirati drug drugega, skrbeti drug za drugega, tako za svoje bližnje, kot za širšo skupnost.

Če voditelji, ki nam vladajo, niso razumeli temeljnega sporočila pandemije koronavirusa, potem je na nas, da razumemo to sporočilo, na nas, da se vedemo v skladu s tem zavedanjem, da gremo v prihodnost pokončno in pripravljeni na karkoli, kar nam bo še prišlo naproti. Neka represija nas ne sme ustaviti, represija nas mora združiti, mora nas ojačati. Veliko je bilo primerov zbiranja denarja za kazni za protestnike, veliko je primerov botrstva, veliko je primerov nekih dobrodelnih akcij. Tega je ogromno in to so stvari, ki pravzaprav gradijo neko boljšo, neko zdravo družbo. Zdravo kot zdravo in zdravo kot zdravorazumsko in zdravega duha polno družbo. K temu moramo stremeti. Vsakomur je težko, ampak skupaj nam bo lažje.

 

Pogovor vodila Biljana Žikić

Prepis audio intervjuja Sašo Puljarević