Intervju Nike Senice z Ognjenom Radivojevićem na Radiju Študent, 22.10.2016
N: Lep pozdrav poslušalcem, lep pozdrav Ognjenu iz moje strani.
O: Hvala, lep pozdrav.
N: Ti si človek z migrantsko izkušnjo in zelo aktiven pri pomoči beguncem. Sam si doživel to migrantsko, priseljensko izkušnjo. Ali nam lahko poveš, kako je bila različna od begunske izkušnje danes? Kakšna je bila tvoja izkušnja?
O: Kot prvo, verjetno je, sigurno je ta moja izkušnja vplivala sploh na moje zanimanje, angažma v tisti današnji situaciji. Namreč jaz sem rojen v Sarajevu, potem sem večji del življenja živel v Srbiji in takrat sem že nekaj začutil na svoji koži kako to izgleda, ko so priseljenci krivi za vse, ker takrat je to tudi obstajalo. Ne vem zakaj je to nekako univerzalna zgodba, že ko so ne vem prihajali neki nekulturni ljudje iz nekih hribov iz Bosne in kvarili neko lokalno kulturo, tako, da ja na nek način verjetno zaradi tega imam malo več občutka za težave ljudi, ki danes prihajajo, tudi sem se takrat že srečal z ljudmi, ki so na nek način ilegalizirani s strani sistema, ki imajo težave z urejanjem nastanitve in podobno, tako da valjda da je to na nek način vplivalo na samo moje zanimanje. Ko so se begunci pojavili v Sloveniji, pred tem pa še v Srbiji, ko uradno še ni bila odprta tako imenovana balkanska pot sem jih srečal v Srbiji. Takrat so ilegalno šli čez Madžarsko, sem jih srečal v Subotici, v Stari Ciglani, v Kanjiži, kjer so se zbirali in potem ko so prišli v Slovenijo na mejo, sem se takoj odzval, da sem šel tja pomagat ljudem. Bilo mi je hudo kaj ti ljudje preživljajo in na nek način bilo je hudo kako se je Evropa sploh odzvala na vse to. Sem bil razočaran, da v bistvu na nek način poskusijo samo eksternalizirati to težavo in nekako jih pustiti ven iz Evropske unije, tako da ja, vmes sem spoznal veliko ljudi, veliko prijateljev. Dandanes imam prijatelje, prosilce za azil in tiste, ki so dobili status mednarodne zaščite, tako da veliko časa preživljam z njimi.
N: Na kakšen način si jim pa pomagal?
O: Zelo različno, odvisno od same situacije. Ko so bili na meji, je bilo to na začetku nekakšen humanitaren model. Takrat so bile osnovne potrebe, kot so hrana, obleke, informacije, karkoli. Potem se je to spremenilo, zdaj je to zelo odvisno. Ljudje imajo različne težave in jaz jim poskušam pomagati, glede iskanja kakšne zaposlitve ali sploh navajanja na novo okolje ali pa zelo različne stvari, ki zmeraj prihajajo individualno od potrebe človeka.
N: Zdaj pred kratkim si bil na grškem otoku Lezbosu, septembra, in kot vemo je na grških otokih ujetih več tisoč beguncev, balkanska pot je zaprta. Kje vidiš njihovo prihodnost, kaj si tam doživel?
O: Ja, jaz sem bil tam nekje začetek septembra in sicer so se vmes zgodile še nekatere grozljive stvari, ampak takrat je bilo precej grozljivo. Se pravi, tam je tako imenovani »hot spot«, tam se vse začenja. Ljudje iz Turčije pridejo na Lezbos, kateri je precej blizu, mislim različno, a ne več kot 20 km od Turčije. Ko je bila odprta balkanska pot, so ljudje šli naprej, so se kratko zadrževali na Lezbosu in so šli naprej. Zdaj se je situacija precej spremenila, zaradi tega, ker so oni v negotovosti. Grki imajo takoimenovani dvojni sistem ali kako naj ga imenujem. Preden zaprosiš za azil, moraš zaprositi za pravico, da sploh lahko zaprosiš za azil. Se pravi 25 dni oni tam čakajo, da se sploh vidi, a lahko zaprosijo v Grčiji za azil. Potem se cela agonija nadaljuje. Če ne, potem se zapirajo v neke sektorje, kjer v bistvu čakajo deportacije. In tam je recimo prvi občutek ta, da v bistvu nimajo nekega načrta, da se vsako jutro zbudijo in gledajo na turško stran, katera se vidi, ker je zelo blizu, koliko ljudi bo prišlo. Mogoče ne bo prišel nobeden, mogoče jih pride 10, mogoče jih pride 1000. Zdaj zaenkrat vsi razmišljajo o tem »nekem dogovoru«, koliko se ga bodo držala Turčija in EU. Ne vedo kaj bo naredil, kot oni rečejo »sultan Erdogan«, ali bo spustil ljudi od tam. Se pravi, prvi občutek je, da tu ni nekega načrta in ni nekega sistema. Ti sami centri so tako. Sta dva različna, moram reči precej grozljiva. Karatepe je malo boljši. Tam so družine, se pravi, bolj ranljivi ljudje. Zdaj si pa predstavljajte; na enem otoku kako to izgleda kot kakšno taborišče, kjer je dejansko natlačeno veliko, veliko več ljudi kot je kapaciteta samega prostora. Takrat, ko sem bil tam , jih je bilo nekje 5000. So različni sektorji, kjer so ljudje, ki so zaklenjeni, ki so, ne vem kaj. In zdaj je zelo zanimivo. Ko se pogovarjaš z ljudmi, ki tam delajo, pravijo, da so dejansko imeli situacije z veliko več begunci. Oni so v enem momentu imeli situacijo, da je bilo v mestu, ki ima 40.000 prebivalcev, 35.000 beguncev. Ampak, takrat se je vedelo, da oni gredo begunci naprej. Nemčija je imela odprto mejo in begunci so šli enostavno naprej. Zdaj ta negotovost ustvarja ogromno nervozo med njimi. Sami pogoji v katerih so, sam občutek, da so morda zamudili neko svojo priložnost, ker so se med tem pogoji precej spremenili, to eskalira v različne frustracije, medsebojne spopade in na splošno nervozo. Recimo, to kar sem osebno začutil je, da so ti ljudje sedaj manj pripravljeni govoriti o sebi, o svoji situaciji, ker so v bistvu res jezni, med seboj je veliko pretepov in seveda so polni nezadovoljstva.
N: Omenil si, da si razočaran nad odzivom Evrope in politike. Kako bi ti pristopil do te situacije?
O: Ne vem kako naj povem, da bo prav. Jaz se zavedam, da je zadeva kompleksna in da tu ni lahke rešitve, nikakor. Ampak mislim, da bi se lahko odzvali bolj solidarno, da bi se lahko odzvali na tak način, da ne predstavljamo to samo kot nek varnostni problem, kot neko grožnjo nam, mogoče bi se lahko bolj poglobili v težave, teh ljudi in jih spoznali in ko bi jih spoznali bi videli, da tu ne gre za neke nezdružljive razlike med islamom in krščanstvom. So ljudje, ki so manj ali več podobni nam, imajo podobne težave in so prišli zaradi boljšega življenja. Če bi hoteli živeti v kakšnem širiatu, verjetno ne bi niti prišli in bi ostali nekje v Mosulu, ali pa ne vem kaj. Tako, da ja, to je nekakšna igra. In pa ta neka breznačrtnost, je edino v bistvu kar poskusiš, da se jih nekako izogneš, da jih nekako vržeš čez svoje meje, ali z Dublinskimi pravili ali s čemerkoli in kakršnimikoli poskusi, kot so bili, enostavno nikakor ni sprejemljivo. Meni je vedno bilo nekako neverjetno, da, ko smo jih imeli en del na Rigoncih, kaj se dogaja tu med nami. Kako nekateri ljudje živijo samo 100 km od nas ali samo 5 km od nas in spijo na betonu, in nekako mi je težko to razumeti kot nekakšno usodo, na katero ne moremo vplivati. Druga stvar je tudi, da mislim da se ne moremo delati, da nimamo nič s tem, kar se tam dogaja. Mislim, da sploh preostali svet, še posebej Evropa in zahod, sta vsekakor imela vpliv na to, kar se tam dogaja in iz te strani nekako čutim odgovornost tudi s te strani. In iz tretje strani, predstavljanje migracije kot nečesa popolnoma neverjetnega, groznega in ne vem kaj, se mi tudi zdi neprimerno. Migracije so se vedno dogajale in zmeraj so se ljudje spreminjali. Tu so živeli ne vem koliko, sto let nazaj, popolnoma neki drugi ljudje. Mislim da ne obstaja nekaj kot je homogena evropska kultura, ki je takšna. Mislim, da se ona v bistvu razvija, se dopolnjuje, da je zmeraj bila na nek način obogatena z migracijami ljudi, ki so prihajali.
N: Omenil si situacijo v Sloveniji. Lahko kaj več o tem poveš?
O: Ja, pa v Sloveniji, mislim da je že znano na nek način, ne bom povedal nič novega. Slovenija je bila na balkanski poti, tu je nekaj ljudi ostalo, zaprosilo za azil, za njihove težave ste verjetno slišali. To so ti dolgi postopki. V bistvu, to kar jaz poznam ljudi, ki živijo tam, sem zdi da je največji problem ta apatičnost zaradi te negotovosti v kateri enostavno živijo. Zaradi tega ker se dolgo časa nič ne dogaja, pa tudi ne veš kaj se bo zgodilo. Če ti zdaj veš, da boš čez eno leto sigurno dobil status mednarodne zaščite, bi ti verjetno bilo lažje, bi delal neke načrte. Tako pa ne veš in imaš ogromno ljudi, ki se tako premikajo iz ene v drugo državo, poskušajo najti neko, se ustaviti in začeti svoje življenje, ampak to sploh ni lahko zaradi vseh birokratskih regulativ, ki obstajajo. V bistvu, problem tega je da oni nimajo recimo dostopa do trga dela in nimajo veliko stvari in v bistvu živijo tako sami za sebe rečejo, to mi je grdo da rečem, ampak sem slišal iz njihovih ust, da živijo kot živali. Zajtrk, pa nič, pa kosilo, pa nič in to se res čuti. Čuti se razlika. Te ljudje recimo, ki jih poznam, ki so prišli recimo oktobra, novembra, se spomnim kakšen je to bil entuziazem, kako so res verjeli, da so prišli v nekaj novega, nekaj boljšega, kjer bodo začeli novo življenje. Zdaj je to že apatija, neka poldepresija v bistvu.
N: Ja, ker ne dobijo dela.
O: Pa, mislim ne dobijo dela. Ne samo dela. Delo je ena od zadev, vsesplošna situacija.
N: Za konec samo še eno vprašanje in sicer, kaj meniš o medijskem jeziku, ki se vrti okoli beguncev – uporaba beseda begunska kriza, migrantska kriza, begunski val. Misliš, da je to pripomoglo k neki paniki v javnosti in posledično tudi politiki?
O: Pa, mislim da je odgovornost medijev tu ogromna, zaradi tega ker danes imajo mediji ogromen vpliv med ljudmi. Ljudje so verjetno preobremenjeni ali ne vem kaj. Ljudje delajo, imajo nekaj malo časa, družine so doma in največ ljudi informacije v bistvu sprejme čez medije. In zaradi tega je odgovornost medijev ogromna. Ne vem, ali se mediji tega zavedajo ali se ne zavedajo. Ko ti “furaš” neke diskurs, da je cela zgodba vprašanje varnosti, valjda da na nek način širiš paniko med prebivalstvom. Pogosto ko poslušam medije, recimo imam občutek da je tu 100.000 ljudi, da ne govorimo o par 100 ljudeh v bistvu, ki so tu. Tako da ja, mediji ogromno vplivajo na neko kreiranje splošnega mnenja, tako da jim je odgovornost precej velika in bi se morali tega zavedati.
N: Ja, treba bi malo premisliti sami s sabo. Hvala Ognjen in srečno ti želim.
O: Hvala vam.
21.10.2016
Gradiva izražajo mnenje avtorja in ne predstavljajo uradnega stališča Vlade Republike Slovenije.