Človeške usode v čeljustih ohlokracije

I feel Slovenia

Avtor fotografije: Slaviša Savić, Peščanik

 

Prevod intervjuja z dr. Svetlano Slapšak, profesorico antropologije, dobitnico prve regionalne nagrade Mirko Kovač za zbirko esejev Leteći pilav, Antropološki ogledi o hrani (Biblioteka XX vek, 2014). Pogovarjala se je Biljana Žikić. V slovenščino prevedla Tanja Tomazin. Daljši intervju je objavljen v oddaji Kontrola leta na Radiju Študent.

 

Kako komentiraš veliko popularnost tvoje izjave iz besedila Troli, da “nima vsak pravice do svojega mišljenja”. Nekateri jo citirajo in hvalijo, drugi se zgražajo.

Mišljenje v demokraciji mora biti kvalificirano mišljenje. Imeti mišljenje ne pomeni blekniti, karkoli ti pade na pamet v prvih navalih emocije, ker so te emocije, kot zelo dobro vemo, kulturno usmerjene, jasno opredeljene z določenim družbenim in političnim kontekstom in mnoge od njih niso primerna podlaga za izjavo. Oziroma so, ampak samo v določenih atmosferah, kot so na primer kafana, kuhinja, salon, preddverje neke politične stranke ali pač nekaj podobnega, odvisno od ravni elegance tistih, ki govorijo, povsem gotovo pa niso za v javnost. Med drugimi je te kriterije treba ohraniti tudi zato, da bi se ohranila demokracija. Mislim, da je to zelo pomembno, ker demokracija mora vsebovati razum, logiko in kvaliteto izpostavljanja in brez tega ne more obstajati. V nasprotnem primeru govorimo o ohlokraciji oziroma vladavini izmečkov.

Ta problem se posebej jasno pojavlja v vsaki krizi, ko ima večina ljudi brez moči, brez izobrazbe in s frustracijami možnost, da te svoje frustracije prenesejo na nakoga drugega in da občutijo moč, ker pripadajo neki sili, ki te ljudi tlači. Ta sila je po pravilu oblast, eden od njenih organov ali na splošno neka višja avtoriteta. Pravzaprav je večina ljudi nagnjena k temu, da se prisesa na višjo avtoriteto, da bi izražala, manifestirala in prakticirala moč nad drugimi. Recept je skrajno preprost in zaradi tega med drugimi imamo zakone, ustave, pravila in vse ostalo: da se to ne bi dogajalo in ne obratno.

Tudi ta ideja svobode, da blebetamo karkoli, da hvalimo kakršnekoli pošasti, da se borimo neposredno proti človeškim pravicam – to ni nikakršna svoboda. Še enkrat je treba odpreti slavno vprašanje o svobodi govora. Ta ne pomeni, da se govori karkoli. Svoboda govora pomeni, da se govori razumno, v okvirih civilnih pravic, človeških pravic in v okviru ohranjanja sveta, kakršen je, oziroma tistega njegovega dela, ki ga je vredno ohraniti.

Kako doživljaš govor o beguncih v medijih in na socialnih omrežjih?

Mislim, da so dimenzije veliko večje in nevarnejše. Dogaja se tragedija ljudi, ki preprosto bežijo, a eden od najbolj nesmiselnih razlogov, ki se razteza čez celo Evropo in tudi Nemčijo, je, da oni bežijo zaradi ekonomskih razlogov. Ekonomski razlogi pomenijo ohranitev življenja, zelo enostavno. Ampak, pustimo sedaj to ob strani – to je prva neumnost, ki se nenehno ponavlja in zaradi katere se med drugimi Albanci, begunci s Kosova, zdaj masovno vračajo na Kosovo. Obstajajo tudi drugi aspekti, ki so še veliko bolj strašni, in to v specifično slovenskem kontekstu.

Zdaj se dejansko obnavljajo zavest, praksa, obnašanje, sebičnost, surovost in vse ostalo, kar je v obliki množične psihoze povzročilo 92. leto v Sloveniji, oziroma se obnavljajo začetki skrite prakse izločanja slovenskih državljanov, ki niso bili etnično enakovredno ali dovolj sprejemljivi. Gre za primer izbrisanih.

Izbrisani se pojavljajo kot psihoza med slovenskimi prebivalci, ki bi sedaj hoteli, da pod to kategorijo odvratnih, nižjih, tistih, nad katerimi se lahko izvaja kakršnokoli nasilje, prenesejo bolj kot ne vse. Ne samo begunce, ampak tudi tiste, ki jim pomagajo, in seveda vse ostalo, kar jim v družbi ne ustreza. K tej obči atmosferi brutalizacije doprinaša tudi odločba Ustavnega sodišča, da dovoli referendum o Družinskem zakonu. To je sicer manjše vprašanje, ki povsem gotovo ne sme na referendum, ker izza njega stojijo človeške pravice.

Kako to, da se v tem trenutku kopičijo poteze, odločitve in rešitve, ki resno kršijo človekove pravice?

Jaz mislim, da je prvi problem državni aparat, ki je birokratiziran na zelo neobičajen način. To v nekem smislu izhaja iz populacije, ki je danes na oblasti, to pa so strokovnjaki za upravno pravo, ki niso zmožni opredeliti položaja intelektualca, ki ne vedo ničesar o humanizmu in ga tudi ne razumejo, ki v konkretni situaciji z begunci vidijo edino birokratske postopke in zaslužek oziroma krajo denarja od teh ljudi.

Dajmo, recimo bobu bob: ta država krade denar od beguncev. Krade s pomočjo podjetij, kot so Slovenske železnice, krade preko privatnih prevoznikov, ki nadzirajo avtobusne prevoze, krade v centrih za begunce. Tam jim jemlje denar za kdo ve kakšne usluge, verjetno popis, dnevno bivanje in vse ostalo. Enostavno jih jemlje denar, pa jim potem povrne. To nam je pred kakšnim mesecem eden od policajev zelo lepo objasnil na Dnevniku. Torej, na vsak način se od teh ljudi vzame tisto poslednje, kar imajo, medtem ko so tisti, ki nimajo, to se razume, obravnavani bolj ali manj kot sužnji. V takšni situaciji se zares vprašamo, kakšen smisel ima tako imenovana upravna logika, ki nam stalno daje nekakšne formalne pojasnitve, a niti v enem samem trenutku ne preide h konkretni zadevi. Zadevi človeških pravic, zadevi dejanskih človeških usod pred nami, k temu, kar se v Sloveniji navsezadnje dogaja.

Globoko sem prepričana, da je treba misliti na revne Slovence, kadar se nekaj takega dogaja, in da je to prvi impulz, ki ga je treba zadovoljiti. To je izredna priložnost, da država začne razmišljati prav o tem in da zadovolji tiste socialne zahteve, ki jih do sedaj ni uspela zadovoljiti. Skupaj s problemom beguncev, ki je v situaciji, ko je petina slovenskih prebivalcev na pragu revščine, obrobni problem. Kaj je to, stopetdeset tisoč ljudi, in to takšnih, ki gredo samo čez ozemlje države. Ne zapravljajo ničesar, ničesar ne jemljejo, samo odhajajo in želijo iti naprej. In to ne bi smel biti veliki problem, ampak priložnost, ki jo je treba izkoristiti, da se reši neke zelo pereče in neprijetne socialne probleme, ki bremenijo to družbo.

Torej, obrnimo desničarski argument »pomagajmo Slovencem«. Da, treba je pomagati Slovencem, skupaj s pomočjo beguncem. To je dobra priložnost, da se nekaj radikalno, temeljno in hitro prevzame. Ampak, kot kaže, vlada tega ni sposobna. Vidimo lahko postopke ministrov, ki ob vsem tem kažejo, da birokratska družba nima niti osnovne koherence niti doslednosti, ki bi ju od birokratske družbe pričakovali. Vse kar ostaja, je kopičenje laži. In to samo dokazuje, da birokracija sama po sebi nima smisla.