Pogovor je vodila Tamara Raftović Loštrek
Sandra Dukić je prva umetnica z javnim feminističnim delovanjem na prostoru Republike srbske. Rojena je v Rijeki. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Banja Luki, kjer trenutno živi in dela. Skozi svoje umetniško delovanje neposredno opozarja na aktualno problematiko tranzicije in povojne družbe ter na nasilje nad ženskami kot pereč problem današnje družbe. Njena dela so bila razstavljena v Center for Book Arts New York, Splatterpool Gallery (New York, ZDA), Nacionalnemu centru sodobne umetnosti (Sankt Petersburg, Rusija), Delaware Centre for Contemporary Art (Wilmington, ZDA), Muzeju savremene umjetnosti (Banja Luka, Bosna in Hercegovina), Muzeju savremene umetnosti Vojvodine (Novi Sad, Srbija) in Muzej na grad Skopje (Makedonija). 5. oktobra se bo v okviru festivala Mesto ženk, predstavila publiki s performansom “Kakor si boš postlala, tako boš spala” ob 20.15 uri v galeriji Škuc.
Kako in kdaj si se začela ukvarjati z vprašanjem identitete žensk na področju Balkana in s problematiko nasilja nad ženskami?
Ko sem se kot ženska pričela spopadati s težavami zaradi lastne identitete. Prva serija mojih del je bila imenovana “Nasveti” in skozi njih sem začela raziskovati pojav ženskih nasvetov kot univerzalnega ključa do sreče. Poroči se, Rojevaj, Bodi pametna, Pamet v glavo in Molči ko moški govori so le nekateri izmed njih. Vse to me je odpeljalo naprej in začela sem raziskovati kakšen je dejanski položaj ženske v današnji Bosni. Velikokrat sem na svojih razstavah prejela kritiko da imajo ženske veliko več pravic kot moški, zato sem se odločila za bolj realističen pogled na razmere v družbi. Že od samega začetka sodelujem z Varno hišo za ženske in otroke, žrtve nasilja v Banja Luki in z nekaterimi drugimi ženskimi organizacijami. To vse skupaj me je odpeljalo tako daleč da sem delala na nekaj projektih, ki niso več imeli nobenega umetniškega vendar čisto aktivistični značaj.
Skupaj z Borisom Glamočaninom sta prejela nagrado Zvono, eno izmed najbolj prestižnih umetniških nagrad v BIH, za delo »Ljubija ubija«. Prosim te, da nam poveš kaj več o delu in sodelovanju z združenjem žensk »Rudarka«.
Prvič sem doživela Ljubijo, ko sem tam dobila službo kot učiteljica likovne vzgoje v osnovni šoli. Zelo pogosto povem, da me v življenju nič ni tako spremenilo kot to okolje. Ljubija je nekdanje rudarsko naselje in kraj, kjer se je v času nekdanje Jugoslavije zelo dobro živelo. Med nesrečno vojno je velika večina prebivalcev zapustila Ljubijo. Po koncu vojne je država tam namestila begunce, ki niso imeli iti kam drugam. Rudnik danes ne deluje, brezposelnost je 80 odstotna, vsa infrastruktura pa je prilagojena potrebam rudnika. Ljudje tam danes živijo od borne socialne pomoči, ki v Bosni znaša 20 evrov, pozabljeni od vseh, brez sanj o boljšem jutri. To je še danes zagotovo najbolj žalostno mesto, kar sem jih kdaj videla. Seveda sem že čez nekaj mesecev začela razmišljati o tem, kako bi jim lahko pomagala. Z Borisom sva skupaj večkrat potovala v Ljubijo in odločila sva se, da narediva delo, s katerim bi predvsem ljudi v Bosni seznanili z dejstvom, da takšno mesto obstaja. Žal pa ni edino. Ustvarila sva delo, ki ga sestavljata ena miza in štirje stoli iz katerega je mogoče slišati pogovor med Borisom, Gorano Bosnić in mano, medtem ko delimo izkušnje z ljudmi iz Ljubije. Večina obiskovalcev razstave je po koncu razstave spraševala ali je možno da so takšne zgodbe resnične, ker zvenijo neverjetno. Skupaj z združenjem žensk »Rudarka« iz Ljubije smo oblikovali pokrivala za oči in ušesa, ki so se prodajala med razstavo in ves denar od prodaje je šel združenju.
Nagrada Zvono vama je prinesla tudi potovanje v New York, kjer sta tudi predstavila svoje delo »Pot v New York« v katerem se ponovno ukvarjata s problematiko zavračanja drugega in drugačnega. Ali nam lahko poveš nekaj več o delu, sodelovanju z Borisom, razstavi in vtisih ki si jih prinesla iz New Yorka.
New York je prišel kot nepričakovana nagrada za naše delo, nekaj, o čemer sva sanjala. »Pot za New York« je nastal, ko sva prvič aplicirala za nagrado Zvono. V njem sva poskusila na ironičen način predstaviti željo vsakega umetnika, da zapusti svojo državo. Z Borisom sva se ukvarjala z občutljivimi temami in sva bila pogosto kritizirana in stigmatizirana. Ideja je bila, da pokaževa, kako vsaka oseba, ki zapusti svojo državo, poleg tistih fizičnih kovčkov, nosi tudi nevidno breme, ki se ga začne zavedati šele takrat ko odide. Obstajajo številni strahovi, kompleksi in težave z identiteto, s katerimi se moraš soočiti, in naša generacija, ki je odraščala v vojni ima veliko nepredelanih strahov. Boris danes živi v New Yorku, in nekatere od teh strahov je tam moral predelati.
New York je mesto, v katerega si zaljubljen še preden tja odputuješ, je tako zanimiv, da ne moreš ostati ravnodušen. Za umetnika je izvrsten, ker je vsako pozicioniranje v drugem okolju izrednega pomena. Pomembno je, da začutiš kako tvojo umetnost vidijo v nekem drugem okolju. Nekoč so mi svetovali, da stavke na svojih delih pišem v angleščini, ampak jaz še vedno menim da prav zaradi teh raznolikosti v resnici lahko iztopamo. Ko se ukvarjaš s težavami v svoji državi, se zavedaš, da v vsaki državi obstaja podoben problem in to odhod v nekatera druga okolja naredi še bolj pomemben. Potrebno je biti umetnik, ki gradi svojo kariero iz svoje države navzven. V New Yorku sem spoznala veliko ljudi, ki se na nek način ukvarjajo z umetnostjo, preveč je konkurence in tam sem spoznala, da je bolje graditi kariero iz obeh držav, dveh baz.
Katere so najbolj pogoste težave s katerimi se srečuješ kot umetnica, ki živi in dela v Bosni in Hercegovini?
S težavami s katerimi se jaz srečujem se sooča tudi vsak drug državljan Bosne in Hercegovine. Tukaj ne bi delala razlike. Kultura je v obupnem položaju, ampak je tudi veliko število brezposelnih, tovarne so zaprte, korupcija je na najvišji ravni. Ko sem bila mlajša, sem zelo težko prenašala grde komentarje zaradi tega, ker se ukvarjam z nasiljem nad ženskami. Danes je to nekaj, kar sem premagala. Moje največje težave kot umetnice in kot državljanke, so povezane s stanjem v državi.
Kako kot umetnica prideš do sredstev za svoje projekte?
Do sedaj sem se financirala sama, predvsem zato, ker delam v okviru proračuna s katerim razpolagam. Zame je zamisel najbolj pomembna in zato se poskušam prilagajati proračunu. Pred kratkim sem odplačala posojilo za razstavo, ki sem jo imela dolgo nazaj, in danes še vedno stoji v moji kleti. Moja umetnost je taka, da bi večino svojih razstav v potovalni torbi lahko vzela s seboj.
Oktobra 2013, si s svojim delom »Bosanka« sodelovala na razstavi v galeriji Channel Zero v Ljubljani. Kaj misliš o sodobni slovenski umetniški sceni? Ali je odprta za sodelovanje z umetniki iz Bosne in Hercegovine? Kakšne izkušnje imaš na področju sodelovanja v regiji?
To je bila majhna razstava, intimnega značaja. Sodobno umetniško sceno poznam prek svojih kolegov in prijateljev Lenke Đorojević in Mateja Stupice, letošnjih dobitnikov nagrade skupine OHO. Zelo cenim njihovo delo, ne samo na subjektiven način, ker so moji prijatelji. Letos bom razstavljala na Mestu žensk in vse moje dosedanje izkušnje so bile pozitivne.
Na razstavi »Moja hiša je tvoja hiša« v Zgodovinskem muzeju Bosne in Hercegovine v Sarajevu, je bil v oktobru 2014 prikazan tudi tvoj performans »Sama pala, sama se ubila«. Ob otvoritvi si sedela in vezla za mizo z belim prtom, ki je bila prekrita z gazo in medicinskimi sponkami, pod katerimi so bili razbiti krožniki. Medtem je občinstvo poslušalo avdio posnetek pogovora z eno od žensk uporabnic varne hiše v Banja Luki. Nad tabo je bil izobešen izvezen napis Sama pala, sama se ubila, ki je obenem tudi naziv performansa. Kje si dobila navdih za tako »zanimiv« naziv?
Razstava je nastala v sodelovanju z združenjem “Rdeča” iz Sarajeva in na povabilo kustosinje razstave Danijele Dugandžić. Razstava odpira vrata zasebnega in ga postavlja v javni prostor. Moje delo, “Sama pala, sama se ubila” govori na temo nasilja v družini. Nasilje v družini še vedno velja za osebni problem ženske, in žensko ki se ne uspe sama spopasti s tem problemom se obsoja. Prvič sem slišala stavek “Sama pala, sama se ubila”, ko so sosedje komentirali primer ženske, ki je pristala v bolnišnici pretepena s strani svojega moža. To delo bo predstavljeno tudi v Ljubljani na Mestu žensk.
In za konec nam povej še s čim se trenutno ukvarjaš?
Trenutno se pripravljam na razstavo s katero bom sodelovala v Ljubljani in s promocijo slikanice, ki sem jo ilustrirala. Delam tudi na nekaterih novih projektih, ki bodo realizirani v naslednjem letu. Poskušam delati stvari, ki me navdihujejo. Življenje v Bosni prinaša veliko tem za delo. Tisto, kar me že dlje časa zanima je film in upam, da bom končno lahko kaj posnela.
Fotografije v prilogi: z ljubeznjivostjo umetnice