»Nekaterim je bilo že po objavi knjige Tonus jasno, da je Ivan Antić eden od najpomembnejših prozaistov nove generacije; ostalim pa verjetno ne bo nikoli. Vzrok možnega nesporazuma se večinoma skriva v antiintelektualizmu, ki je našemu obdobju imanenten, medtem ko gre po drugi strani za sam status kratke zgodbe, ki je zadnja leta oziroma desetletja temeljno pretresen. (…) Položaj, ki ga Ivan Antić z novo knjigo zavzema, bi se zato dalo primerjati s tistim, na katerega je naletel Albahari v začetku osemdesetih let: gre torej za krhek mainstream, ki se nenehno poigrava z lastno pozicijo in jo neprestano prevprašuje, neprestano se iz te pozicije poskuša premestiti in sebe opazovati s strani, podobno kot igralec iz zgodbe Nije se prekinulo (Ni se pretrgalo). In to tega pisatelja na odločilen način ločuje od ostalih: on se ne nahaja na prostovoljni in s tem navidezni poetični in politični margini, ki pravzaprav stremi k mainstreamu ter ga na nek način reproducira, ampak iz središča, iz samega »srca trenutka« poudarja tako rekoč ontološko osamljenost svojih junakov, ki navzven pripadajo tihi večini dostojnih, dobrih državljanov. Vsi ti ljudje – glavni junaki – skozi zgodbo doživljajo določeno transformacijo, in sicer takšno, ki, starinsko rečeno, vodi do zloma njihovih idealov ali vsaj potrjuje njihovo vseobsegajočo nezmožnost prileganja.«
Iz pogovora Marjana Čakarevića
Ivan Antić (1981, Jagodina), študiral je književnost in filozofijo v Beogradu in Ljubljani. Objavil je knjigo kratkih zgodb Tonus (Matica Srpska, 2009).
Njegove zgodbe so prevedene v angleščino, nemščino, poljščino, slovenščino, romunščino in albanščino ter uvrščene v domače in tuje antologije in zbornike.
Bil je urednik časopisa Znak na Filološki fakulteti v Beogradu. Je sodelavec Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš na področju književnosti. Prevaja iz slovenskega jezika. Živi in dela v Ljubljani.