Avtorica: Irena Vujčić Pavlović
V Slovenijo sem prvič prišla leta 2002, in sicer na obisk k svojemu tedanjemu fantu, današnjemu soprogu. Fant-mož je dobil službo v nekem računalniškem podjetju in se je preselil v Slovenijo. Nisva preveč verjela v zakon, poroka nama je bila na zadnjem mestu. Videvala sva se tako, da je on prihajal vsak mesec v Beograd, ko pa je porabil ves dopust, sem jaz odhajala v Slovenijo. Za vsak prihod v Slovenijo sem morala na veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu urediti vizum, ki je stal 35 evrov in ga je bilo treba podpreti s kupom dodatne dokumentacije: povabilno pismo iz firme mojega fanta/moža, izpis nekaj njegovih zadnjih plač, privatno zdravstveno zavarovanje (Sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Srbijo takrat ni bil podpisan), potrdilo moje fakultete, da sem študentka. Navadno je vizum veljal 15 dni, toda včasih mi je uspelo dobiti vizum z veljavnostjo treh mesecev in večkratnim vstopom/izstopom.
Potovanja z avtobusom niso bili ne enostavna ne poceni. Zaradi viznega režima za državljane Srbije na Hrvaškem smo potovali skozi Madžarsko, po magistralni cesti, ki je peljala čez gozdove in zamrle vasi, po poti tik ob hrvaški meji. Hrvaški vizum je bil drag (okoli 60 evrov), enkraten in ga je bilo težko pridobiti zaradi napetih odnosov med Srbijo in Hrvaško. Da ne bi ostali popolnoma izolirani, je Madžarska ukinila vizume, tako da je najkrajša pot od Srbije do Slovenije šla skozi Madžarsko. Na pol poti, nekje sredi ničesar smo prestopali iz srbskega v slovenski avtobus. Srbski avtobus ni mogel v Slovenijo zaradi predragih dajatev in zavarovanja kot neizogibni odgovor pa so Srbi uvedli takse za slovenske avtobuse. Potovanje je trajalo 16, včasih celo več ur, ob vedno prisotni skrbi da si nekaj pozabil na drugemu avtobusu. Po nekem potovanju, ki je zaradi poplav trajalo več ko 24 ur in zaradi zavrnjene prošnje za 3-mesečni vizum, sva vedela, da je čas, da začneva verjeti v inštitut zakona. Poleg tega je moj fant in bodoči soprog bil sposojen firmi v Gradcu in zato so najina svidenja postala še bolj komplicirana: s slovenskim vizumom nisem mogla vstopiti v Avstrijo (Slovenija še ni bila ne članica EU ne del šengenske cone), kot pripadnica najbolj nezanesljive kategorije – študentka brez lastnih sredstev za preživljanje – pa nisem bila najboljši kandidat za šengenski vizum.
Poročila sva se na hitro, brez proslave. Mož je zjutraj pripotoval iz Gradca, opoldne sva že bila poročena. Takoj po poroki sva začela akcijo izdelave vseh potrebnih dokumentov. Najprej je bilo treba zamenjati potni list in osebno izkaznico zaradi dodatka k priimku. Dodajanje moževega priimka ni bilo nujno, toda razmišljala sva strateško: če bi imela različna priimka, bi zakonsko zvezo bilo potrebno vedno dokazovati s poročnim listom, z vsaj enim skupnim priimkom pa nama morda verjamejo, da sva zakonca tudi brez lista. Imela sva prav – pogosto je zadoščalo, da uslužbenci vidijo enak priimek in ne iščejo dodatnih dokazil.
Na podlagi člena zakona o združitvi družine sem imela pravico do začasnega bivanja v Sloveniji, toda šele potem, ko je moj soprog pridobil dovoljenje za začasno bivanje z veljavnostjo, ki je daljše od enega leta. V teh časih so tuji delavci dovoljenje za bivanje najprej pridobili za tri mesece, potem za šest, šele potem pa za eno leto.
Poleg tega pogoja, sem za novi status potrebovala še običajna potrdila: mednarodni poročni list, izvod iz matične knjige rojenih, potrdilo o državljanstvu, polico zdravstvenega zavarovanja ter neizgibno dokazovanje sredstev za preživljanje: potrdilo o zaposlitvi mojega moža, potrdila o višini plače, izjavo, da želi in sprejema preživljanje svoje novopečene soproge. Dokumenta ni bilo težko pridobiti – ob običajnih taksah sem v približno enem tednu imela pripravljene vse dokumente.
Problem je nastal pri dokazovanju mesta bivanja. Moj soprog je takrat živel v stanovanju, ki ga je njegovo podjetje najemalo za delavce iz „južne tujine“, v glavnem iz Srbije, Hrvaške, Makedonije. To so bila velika tri- ali štirisobna stanovanja, v katerih je živelo več delavcev in vsak je imel svojo „fantovsko“ sobo. Podjetje je z najemodalcem uredilo, da so stanovalci bili prijavljeni in uradno vpisani v pogodbo. Čeprav je nekaj zakonskih parov živelo v takšnih komunah, midva nisva želela deliti stanovanje. Iskala sva svojega. Toda nekateri najemodajalci niso želeli podpisti pogodbe z nama in nas uradno prijaviti, pri tem pa so navajali razloge, kot so komplicirana procedura za prijavo, večji davki, sprva pa tudi nezaželjenost sprejetja tujcev v stanovanje; drugi so zahtevali nemogoča zavaravanja, garancije in varščine. Na koncu nam je uspelo najti najemodajalko, ki je bila pripravljena, da naju prijavi in ponudi odlično stanovanje po spodobnih pogojih, v katerem še danes živiva.
Ko sva končno imela vso potrebno dokumentacijo in prevode v slovenščino, sva vse potrebno vložila na konzulatu Slovenske ambasade v Beogradu. Potem je prišlo obdobje čakanja. Navkljub optimističnim napovedim iz konzulata, dovoljenje za bivanje ni prihajalo. S pripravljenimi kovčki sem čakala polna tri meseca, da se končajo prazniki in letni dopusti ter da se končno preselim v Slovenijo
Po preselitvi v Slovenijo je sledilo pridobivanje davčne številke, EMŠO-a in zdravstvenega zavarovanja, ki sem ga dobila na podlagi zdravstvenega zavarovanja mojega soproga.
*Naslov prispevka je aluzija na delo umetnice Tanje Ostojić
11.10.2016
Gradiva izražajo mnenje avtorja in ne predstavljajo uradnega stališča Vlade Republike Slovenije.