Dramska igra in glasbena drama v dveh dejanjih (na osnovi prevoda Ferdinanda Miklavca)
Tekst: Svetlana Slapšak
Glasba: Mileta Grujić
Liki:
Dramska igra
Nada
Iztok
Adem
Škeljzen
Mate
Mujo
Mijat
Sprevodnik na vlaku
Glasbena drama:
M.M., raziskovalka (sodobna ženska) (alt)
Trije spavalci (moški glasovi)
Bandura, proletarski aktivist, mornar (bariton)
Duh prostitutke Marijete (mezzo sopran)
Rožice, plesna skupina
Zbor mornarjev in pristaniških delavcev (+ rok orkester)
Zbor prostitutk (+ rok orkester)
Dva uslužbenca v uniformah
Danilo Kiš (glas kadilca, bariton)
I dejanje: Dramska igra
Kupe v vlaku, udobni temno rdeči fotelji. Nad vsakim je fotografija z nekega konca domovine. Hodnik vlaka je obrnjen proti publiki. Napis: SAVA Express Beograd-Ljubljana pred hodnikom, spusti se, ko se vlak premakne. Potniki prihajajo, z ene in druge strani hodnika. Po hodniku najprej prideta skupaj Adem in Škeljzen, s plastičnima torbama, zavzameta sedeža ob oknu. Oblečena sta v široke farmerke in usnjeno jopo, ena je rjava, druga črna, pod jopama majico, Adem ima Titov podpis na črnem, Škeljzen pa bež majico, na kateri piše Helsinki – Sebastian. Naslednji pride Mate, z ogromnim kovčkom. On je v sivo-modri obleki s širokimi hlačami, rožnati srajci in lahkem plašču z ogromnimi ramenski všitki. Namešča kovček na polico. Naslednji pride Mujo, v jeans obleki s črnim puloverjem z visokim ovratnikom, lasje s črto ob strani. Ima črno potno torbo, na kateri piše Sebastian; naslednja pride mlada ženska (Nada), vleče majhen kovček na koleščkih. Oblečena je v rjavo krilo iz rebrastega žameta, rjavi pulover s svileno ruto okoli vratu, jopo iz grobo pletene irske volne naravne barve, nosi malce svetlejše škornje in torbico iste barve; lasje so malce dvignjeni, ležerno a načrtovano; ima srebrn nakit. V roki drži sveženj časopisov in knjig, ki se pred vhodom v kupe razsuje po tleh. Z druge strani pride mladenič (Iztok) s kitaro v kovčku; pomaga ji pobrati časopise. V tem trenutku se vlak začne premikati, mlada ženska in mladenič se skoraj udarita z glavama, nasmehneta se drug drugemu in se vsedeta na zadnja prosta sedeža ob vhodu v kupe. Vrata kupeja so povlečena do konca, tako da publika gleda direktno v kupe. Mladenič je v farmerkah in v rdeči športni jopi z veliko številko, v ogromnem puloverju iz mešane volne dveh barv, z dolgimi lasmi. Nahrbtnik spusti k nogam. Drži pobrane časopise in jih z nasmehom počasi enega za drugim predaja mladi ženski – po vrsti: Politika, NIN, Start, Mladina, Nova Revija št. 57, Enciklopedija mrtvih Danila Kiša. Mlada ženska vrne nasmeh. Iz torbice vzame očala in jih da na nos. Potem vzame walkman, vtakne kaseto, izvleče slušalke, priključi jih in da v ušesa, pritisne na gumb. Z nogo diskretno daje takt. Vzame v roke Novo Revijo in začne čitati. Mladenič jo gleda, potem skoraj protestno prekriža roke nad glavo in zapre oči.
Iz zvočnikov se sliši Europe – The Final Countdown.
Iztok, odpre oči: O, ne!
Pokrije ušesa z rokami.
Nada ga pogleda i se nasmehne.
Okno kupeja je ekran: čez ekran leti beograjski železniški most, potem črnilo bežanijskega tunela, in potem ravnica, vse do Zagreba. Edino svetloba se spreminja, sonce zahaja, počasi se mrači.
Adem: Si do të shkojmë për Koper?
Škeljzen: Taksi.
Adem: Një autobus vonë për bregdetin.
Škeljzen: Suis vonë.
Adem: Ajo është shumë e shtrenjtë.
Škeljzen: Ne jemi të fituar mirë dhe në Stamboll dhe Shkup – unë jam duke blerë.
Adem ga prisrčno udari po rami.
Mate ju gleda, potem se obrne k mlajšemu paru, kot da bi hotel nekaj komentirati, končno pogleda Mujota, ki sedi nasproti. Mujo skomigne z rameni.
Medtem ko vlak vozi skozi tunel, se pojavi sprevodnik in preverja vozovnice.
Iztok, izkoristi priliko, ko Nada nima slušalk v ušesih: Veliko berete!
Nada (govori z akcentom, ki izdaja neslovensko poreklo, izbira besede): Običajno tri knjige med Beogradom in Ljubljano – tokrat samo revije in konec ene knjige. Pravzaprav jo že drugič berem, zdaj v slovenskem prevodu.
Iztok: In o čem govori knjiga?
Nada: To je nekakšen literarni katalog načinov umiranja, kako se soočamo z idejo smrti, ali je možen prehod oziroma ali smrt lahko zamenja sanje, potem kako deluje spomin, in kako ljubezen premaguje smrt.
Iztok: Se pravi, zgodbe o smrti.
Nada: Točno tako. Začne se z zgodbo o sekti, ki nekje zbira in hrani podatke o vsakmur: obstaja menda knjižnica, v kateri smo vsi „popisani“: junakinja tako na začetku odkrije svojega očeta, detajle iz njegovega življenja, način, kako je umrl.
Mujo: To sem prebral v Trećem oku…vse vedo o vsakem!
Iztok se ironično nasmehne.
Nada: Prav imate, veliko še ne vemo o umiranju in smrti.
Mujo: Jaz ne berem veliko knjig, veste, nimam časa – to kar tako, amatersko.
Nada: Nič hudega. Knjige najdejo nas, ko pride čas. Meni so denimo sedaj potrebne, da izboljšam svojo slovenščino.
Mujo: Vi ste tudi „gostujoča delavka“?
Nada: Pravkar sem dobila stalno zaposlitev…
Iztok: Če ni nevljudno, kakšno delo?
Mlada ženska: Promet, na inštitutu v Ljubljani.
Mujo: Eto srečne ženske! A ste poročena?
Nada se smeji, mladenič se ji pridruži.
Nada: Ne, ni bilo časa.
Mujo: Samo da veste, Jesenice so polne fantov, ki bi se takoj poročili!
Iztok: Prvo kariera, a ne?
Nada: Stanovanje tudi ne bi bilo slabo…
Mate (močan dalmatinski akcent): A šta će vama, lipo vas pitam, stan i posao bez familije?
Iztok: Pa čuli ste, lakše je popisivati onima što beleže smrti!
Mate: Ma ne, ja to ovako naklonjeno – teška vremena dolaze, nije dobro biti sam.
Mujo: Nikada nije dobro biti sam. Kar se stanovanja tiče, čakal sem skoraj tri leta – vi bi v Ljubljani morali dobiti prej.
Nada: Samska ženska ga ne dobi tako zlahka.
Iztok: A je res promet tako seksi?
Nada: Veste da je. Poglejte samo, kaj so naredili iz Ljubljane: Titova cesta, pa druga prometnica in železnica paralelno, na majhnem prostoru – namesto da se ukine promet v centru, da se vsi sprehajamo in dobivamo v kafičih v mestu… starejši in invalidi naj imajo prilagojen brezplačen prevoz. Pa taksiji, seveda. Ali bi vam bilo všeč, da se z dekletom v kočiji peljete ob obali Ljubljanice? Konj v rahlem kasu, kraguljčki zvončkljajo, poljubljata se…
Iztok: In kako naj potem tovariši z mercedesi pridejo od komiteja do sindikatov ali obratno?
Mujo: Na kolesih, tako kot jaz!
Iztok: Vi ste pravi!
Mate: Mnogo ih je, nastala bi gužva, možda i koja nesrića…
Vsi se smejijo.
Škeljzen: Ne gre za velikost ali bencin: gre za pomembnost in ugled. Ko gledajo druge v tujini, vsi so v velikih avtih.
Mate: A šta bi im falilo da se voze u spačeku ili stojadinu? Ne bi im kruna s glave pala!
Škeljzen: Veliko jih je, posle Tita – mnogi morajo biti pomembni.
Adem (tiho): A nuk e leh…
Mate: Ništa se ne bojte – pa svi valjda vidimo što se događa.
Iztok: Si pa res vse sorte dovolijo…
Nada: Pomislite samo, česa vse nismo smeli niti omenjati še pred kratkim!
Iztok: Men’ je cenzure vedno preveč.
Mujo: Ne vem…če zmerjamo generale, kdo nas bo branil?
Iztok: Kdo naj bi pa nas napadel? Saj smo za nič.
Vsi se smejijo.
Mate: A mene te vaše smrti baš zanimaju.
Mujo: I mene.
Nada: Prva priča je enciklopedija smrti, to što mlada žena istražuje, pa nađe život i smrt svog oca opisan do detalja koje ona ne može znati ili se ne seća; zatim je san umesto smrti, što je biblijski motiv, i izgleda da je nepodnošljivo, za razliku od prave smrti; pa takođe biblijska ponovljena smrt sa uskrsnućem; jako je lepa priča o pristanišnim radnicima koji pokradu svo cveće u Hamburgu da naprave veličanstven pogreb umrloj prostitutki…onda je mladi oficir koji čeka smrtnu kaznu, i meni najdraža, priča žene koja je volela pesnika koji je zaglavio u gulagu. Ako ste čitali knjigu Nadežde Mandeljštam, to je nekako blizu. Ali sve je to u uzdržanom poetskom jeziku, sa divnim slikama i mislima.
Mujo i Mate kimata, z resnimi obrazi.
Iztok: A se vam ne zdi malce zastarelo? In kje je tukaj punk – ali saj rok’n’ rol?
Vsi se smejijo.
Nada: Ne vem, jaz bi to rada videla na sceni, tako kot Miso v A molu.
Iztok: Rajši strip.
Škeljzen: A ni kakšne prav junaške smrti?
Nada: Ja, ta mladi oficir, ki je obsojen na smrt, ki se mora pripraviti in mati mu v tem pomaga.
Mujo: Zame je junaška smrt lepa. Ali se spomnite filma Neretva, in tiste scene, ko ranjenci pojejo?
“Padaj silo i nepravdo”?
Mate: Stara dalmatinska pjesma pobune, s Hvara…
Iztok: Nič proti – meni je všeč sprememba – denimo Bijelo dugme in Kosovska. Kaj vi pravite?
Škeljzen: Če pozabimo tekst…
Nada: Meni je bila všeč: tekst pozabimo, ko poslušamo ritem in duh pesmi, ki kar naenkrat postane uporniška…
Škeljzen: Verjetno jo Albanci jemljemo preveč resno. Itak nam manjka občutek humorja.
Nada: Nisem prepričana, da bi punk bil dober: te zgodbe o smrti bolj kličejo po nečem ironičnem, z distanco.
Iztok: Nič bolj ironičnega kot ruski štim; lahko vam pokažem. Jimy Hendrix raztura Kaljinko…
Vsi se smejijo.
Vlak se ustavi. Nadpis: Šid. Novi potnik Mijat pride v kupe. Ima malce daljše lase, sivi Armani komplet, kravato. Vsede se med mladeničem in Mujotom.
Vlak se ponovno premakne.
Mijat: Dobar dan svima.
Vsi odpozdravijo. Nastane molk, mlada ženska že spet začne brati.
Mijat se namešča na sedežu, ogleda si ostale v kupeju, malce nervozen.
Mijat, Nadi: Vi pa berete Kiša?
Nada: Ja, pravkar smo se pogovarjali o smrti…
Mijat: Vi kupujete njegove knjige in berete, on pa uživa v Parizu!
Nada: Jaz bi tudi, če bi imela možnost. V tem primeru, če bi imela talenta…
Mijat: A vi veste, da je polovica te knjige prepisana?
Nada: Kako drugače, če interpretira biblijske tekste?
Mijat: Res je, celotna teologija je eno samo prepisovanje…ampak on ni niti kristjan! Saj to pojasnjuje kako se je dobro znašel – Jud je.
Nada: Ne vidim nobene zveze med tekstom in pisateljevo biografijo.
Mijat: Kaj pa vi mislite: da pisatelji in umetniki delajo za neko drugo biografijo? Saj vsi delajo za svojo, torej imamo pravico, da o biografiji umetnika govorimo skupaj s njegovim delom.
Nada: Govorim o tem, koliko naj bi biografija vplivala na ustvarjanje dela – ne nujno veliko.
Iztok: Kaj, če je skladatelj gluh? Kaj, če je pesnik slep, pijan ali drogiran? Kaj, če je slikar dal svoj čopič učencu? Pa je v vsakem omenjem primeru nastalo nekaj izjemnega?
Mijat: Točno tako: biografija nam pove, kaj je treba izločiti.
Iztok: Ha, Beethovenovo Deveto?
Mijat: Kdo pa odloča o umetnosti? Edino narod. Narod ne dopušča prevar.
Mujo: Ma dajte, prosim! Narod ima rad Lepo Breno in Čkaljo… pustite umetnost tistim, ki jo poznajo, pa naj oni povejo, kaj je pomembno. Tovarišici tukaj kar lepo gre, ko govori o književnosti…
Mijat: To bi pomenilo, da narod prav tako lahko prenese svojo oblast na nekoga drugega.
Mujo. Seveda, saj gre za posebno znanje in veščine.
Mijat: Kaj pa, če ima drugi narod znanje in veščine, ki jih vi nimate?
Mujo: Enostavno, če si Jugoslovan: zmeraj je nekje nekdo, ki pozna tisto, česar ne znaš.
Mijat: In kaj, če ima neki narod več znanja od drugih?
Mate: Pa zato valjda imamo istoriju, a ne logaritamske tablice za prošlost.
Škeljzen: Zadeva je bolj komplicirana: gospod menda misli, da nekateri narodi imajo več pravic, ker imajo več znanja.
Mijat: Vaše cenjeno ime?
Škeljzen je začuden, ne odgovori.
Iztok: Tukaj smo se pogovarjali brez imen. Ali hočete, da se vsi predstavimo?
Mijat: Bilo bi fer. Jaz sem Mijat.
Vsak izgovori svoje ime:
Škeljzen.
Aden pomaha z roko in se obrne proti oknu.
Mate.
Mujo.
Nada.
Iztok.
Mijat: No, zdaj pa vemo, kdo smo.
Iztok: Kaj vam pove ime?
Mijat: Ne gre samo za ime. Zahvaljujoč Škeljzenu, denimo, vem kdo je gospod, ki noče povedati svojega imena.
Iztok: In kaj veste o njem?
Mijat: Da je Albanec.
Iztok: Le zakaj je to pomembno?
Mijat: Vi ste Slovenec, torej ščitite Albance.
Iztok: Od česa pa naj bi ščitil tega močnega mladega človeka?
Mijat: Od Srbov, od mene.
Iztok: Ne nasedat neumnim novinarjem in pisateljem.
Mijat: Jaz sem novinar in pisatelj.
Škeljzen: In bojite se mene?
Mijat: Ne vas, osebno, bojim se za usodo svojega naroda, če ga bodo preplavili Albanci. I ne se pretvarjati, ker živite v Sloveniji. To je samo zato, da zavajate takšne naivce (kaže na Iztoka).
Nada: Jaz sem iz Beograda, pa se ne bojim Albancev. In vem kaj pišejo novinarji.
Mijat: Zakaj pa govorite slovenščino?
Nada: Zakaj jo pa vi govorite?
Mijat: Tako kažem superiornost.
Nada: No, Mujo, Škeljzen in jaz tudi: superiorni smo, ker se sporazumevamo z ljudmi, tam kjer živimo. Ko novinarji začnejo govoriti neumnosti, je to, da govoriš druge jezike je tudi politična gesta.
Mijat: Vsekakor: sovražnika je treba poznati.
Mate: Sve vas slušam, pa ne mogu da ne kažem: ti se, brate, debelo zajebavaš. Al’ nećemo mi nasjednuti. Da mi nešto svi poručimo?
Mijat: Tako, brate. Idem ja da poručim. Šta ćete?
Ostali izmenjajo poglede.
Mijat je že na nogah, ponavlja: kava, dva soka, dve beli vini, coca-cola. Odide po hodniku.
Vsi ostanejo sede in brez besed. Nada ponovno odpre knjigo.
Iztok se skloni proti Nadi, govori povsem tiho: Ta tip je nek agent.
Nada pokima z glavo, ampak smeji se (povsem tiho): To bo še zabavno potovanje.
Mijat se vrne in se usede na svoj sedež. Za njim pride natakarica in razdeli pijače. Adem z roko pokaže, da noče soka. Škeljzen ga malce dregne, Adem nevoljno prevzame sok. Škeljzen z gesto vpraša natakarico, ona takoj obvesti druščino: Sve je plaćeno.
Vsi se vljudno zahvalijo Mijatu.
Mate (izliva vino iz četrtlitrske steklenice v plastičen kozarec): ‘Ajmo se mi vratiti našem Kišu. Baš smo lijepo ćakulali o njemu prije nego ste vi došli, Mijate.
Mijat (tudi on izliva vino v kozarec): Poznajem ja njega, znate, ne govorim napamet.
Nada: To je torej motiv – očitno ga nimate radi.
Mijat: Tipično – ženske ga imajo rade, tudi če ga ne razumejo.
Nada: Takšne smo žene: ne razumemo književnosti, vidimo avtorje samo kot moške… to nas edino zanima.
Mijat: Saj vidite, vas vodi ironija, ne razmišljanje.
Iztok: No, zdaj pa dosti poniževanja Kiša. Meni se on zdi pameten, talentiran, svetovljanski, ironičen – kar je kvaliteta – in rokerski.
Nada: In anti-nacionalist.
Iztok (odpre kovček, vzame kitaro): Nada, kateri del bi bil za glasbo? (Imrovizira temo bluesa iz glasbene drame)
Nada (odpre knjigo): Jaz bi rekla tisto s spalci, če hočete bolj baladno, počasi… čakajte, da najdem ta del…evo:
Ah, kdo bo razmejil sanje od budnosti,
dan od noči,
noč od svitanja,
spomine od blodenj?
Kdo bi postavil jasno pregrado
med spanec in smrt?
Iztok (počasi zimprovizira motiv), Nada začne peti, tiho, nesigurno.
Mate (z močnim glasom prevzame petje):
Ko će mi reći šta san je a šta budnost,
razlučiti dan od noći,
uspomene od bludnji?
Trenutek sreće – vsi, ki so peli in igrali se smehljajo en drugemu.
Škeljzen: Bravo!
Mate: Nije Mišo Kovač, ali…
Iztok (Nadi): Ali je kaj, kar bi bilo bolj hitro?
Nada: Morda tista zgodba o mornarjih in luških delavcih, ki priredijo pogreb prostitutki…
Iztok: Wow! Perfektno – proletarski pogrebni marš (improvizira, mumlja): Bom, dada-bom!
Iztok igra nekaj minut.
Mujo: Alal vera, majstore!
Vsi se veselijo in čestitajo, razen Mijata.
Iztok: Tako se Buldožerji zafrkavajo; (pokaže s prstom na Mateta) ti Kovač, jaz Buldožer.
Smeh – vsi, razen Mijata.
Mijat: Zanimivo deluje tale coca-cola.
Iztok (nazdravi proti njemu s steklenico coca-cole): Zakaj pa mislite da je sestavina tega skrivnost?
Mijat (pokaže na Mujota, Škeljzena in Adema): On kot da bi bil vaš!
Škeljzen: Kako to mislite?
Mijat: Ne pijete alkohola.
Mujo: Zakaj naj prav mi ne bi pili alkohola? Če bi spil pivo bi takoj zaspal, pa se mi ne spi v tako dobri družbi.
Mijat: Zaradi tega, ker ste vsi muslimani.
Adem pokaže nervozno gesto z roko.
Škeljzen: Midva sva iz katoliške družine.
Mujo: Joj, ćovjek prolup’o: jaz sem član Komunistične partije.
Mijat: Ko rečem musliman, to pomeni določene navade in obnašanje, ne samo vero. Morda sta vidva iz skupine katolikov, morda je Mujo res član stranke: ampak gre za genetsko vsajeno potrebo, da se prilagajate okolici in vsemu, kar prinaša korist. Tako kot Judje – dal sem primer Danila Kiša.
Škeljzen (sarkastično): Ali morda “genetsko vsajena potreba” prinaša tudi mir?
Mijat: Čemu pa mir, če uničuje narodovo dostojanstvo? Poglejte Hrvate, Mateta – ne dajo se; Slovenci se tudi ne dajo – ampak so se naučili, da uporabljajo druge za svoje cilje, ker jih je premalo.
Mate: Ma kome se to ne daju? Tko ih to tlači?
Mijat (naredi značilen premor, duboko uzdihne): Mi.
Nada: Ne z mano. Jaz sem zunaj te ekipe…
Mijat: Pa ste se ujeli, tudi to je nekaj. In izdali ste se.
Iztok (Mujotu); Tega pa Treće oko ne pojasni…
Mujo (odmahne z roko): Sem že slišal nekaj takega. Ne maraš več Šabana Bajramovića, ampak ne zaradi petja, saj tu je car, tako kot Kiš v književnosti – moti te poreklo, kaj?
Mijat: Nič me ne moti poreklo. Jaz to gledam s stališča zgodovine in filozofije: ko se genetski modeli v novi družbeni situaciji ne ujemajo več, ostaja samo ena rešitev – ločitev. Mirna, seveda. Zakaj denimo Slovenci pomagajo Šiptarjem na Kosovu in s tem zahrbtno rušijo Srbijo, če že imajo možnost, da mirno odidejo.
Mate: Huf, Mijate, za to me bogme nećeš dobiti. Ja vjerujem u skupnu jugoslavensku budućnost.
Mijat: Da, ima i takvih Hrvata, kao što takvih ima i posvuda, u svakom narodu. Ali će te, Mate, većina pregaziti.
Mate: Ti bolje pazi da tebe ne pregaze.
Neda: Šiptarji so ime, ki ga Albanci uporabljajo zase: mi smo pa obvezni, da uporabljamo ime Albanci.
Mijat: Ko sem rekel, da smo mi, Srbi – tisti, ki tlačijo druge se sploh nisem hecal. Jaz to iskreno mislim in doživljam in obžalujem takšno stanje, ampak svet se spreminja, ne samo mi v Jugoslaviji. Uporabljam ime Šiptarji zavesno, da pokažem, da nimajo svoje države in ne morejo imeti enakih pravic: ali ni jasno, da se hočejo pripojiti Albaniji? S tem sami kažejo, da nimajo posebne, kosovske identitete. Srbi, kot največji narod z najmočnejšo zgodovino, morajo biti pripravljeni na odhod drugih, ki imajo polno pravico doživeti lastne zgodovine – srečno pot! Ampak Šiptarji zasedajo sveto srbsko zemljo, srbske svetinje in herojsko zgodovino – Kosovo.
Škeljzen: Malo samostanov bi bilo ohranjeno na Kosovem, če jih ne bi čuvali… Šiptarji.
Mijat: Točno tako. Šiptarji ste imeli določeno funkcijo v zgodovini. Zdi se, da vam ta ne ustreza več. Več pa ne morete dobiti.
Škeljzen (pomirja Adema, ki je vidno iznerviran): Zakaj pa mislite, da so naši starši odšli s Kosova? Ne samo “s trebuhom za kruhom”. Ni bilo enostavno za katolike, tudi v oddaljenih vaseh ne.
Mijat: Druga možnost je, da ste v Sloveniji peta kolona.
Iztok: O, jej! Slaščičarska in zelenjavna… (Mijatu): Vas, gospod, pa jaz poznam. Videvam vas na Tromostovju, kjer imate pogosto debatni klub…
Mijat: Ja, seveda! Tudi jaz vas prepoznam – vi pa brenkate na kitaro pred placom, v soboto dopoldan in v nedeljo, ko je bolšji trg. Potem pa razumete, da svoja stališča predstavljam iz intelektualne potrebe in določene ljubezni do Slovenije – ne kot Mujo, ki je odvisen od zaposlitve in vsega, kar mu Slovenija ponuja.
Mujo: Tukaj sem po svoji volji.
Mijat: Ampak hotel si nekaj boljšega, kot je Kakanj.
Mujo: Morda se bom vrnil, če mi bo po volji – sicer v Doboj…
Mijat: Ko enkrat iz Slovenije izžameš vse, denimo pokojnino.
Iztok: Če je vaš namen, da nam uničite dobro počutje in obenem, da rušite državo, potem osebna žalitev ni dober način – razen če nočete, da se najprej vsak počuti ponižano in bedno in se šele potem vsi skregamo.
Mijat: Ste pa bolj bister, kot kaže ta kitara …
Iztok: Ne bo šlo, Mijat: Mujota tikaš, mene vikaš, Nado ponižuješ kot žensko, Škeljzena odkrito zmerjaš in Adema izzivaš, od Mateta pa hočeš narediti plemenitega sovražnika. Saj smo te prebrali. Ti uživaš v manipuliranju z ljudmi. Toliko, da si nam pripravljen plačati pijačo, da bi vsi spregovorili. Hvala, pogovor pa bomo pozabili.
Vsi se začnejo smejati. Komunikacija je vzpostavljena kot prej.
Mijat protestno prekriža roke in zapre oči.
Vlak se ustavlja in škripa, vsi se malce zanihajo. Natpis: Slavonski Brod. Med mirovanjem vlaka se vsak povleče vase. Molk. Vlak se kmalu ponovno premakne.
Iztok (Nadi): Mene še zmeraj zanima ta Enciklopedija mrtvih…
Nada (malce ostro): Lahko vam jo posodim, če je ne morete kupiti.
Iztok: Prav. Iskreno, zelo me zanima kako se nekdo, ki se ukvarja s prometom, obremenjuje s takšno količino informacij, mnenj, zahtevne misli, težke književnosti…
Nada: Iskren odgovor? Ukvarjanje s prometom zahteva opazovanje, predvidevanje človeškega obnašanja, telesne znake. Če sem že dobila delo v Ljubljani, potem pa moram razumeti, kje sem, a ne? Danes pa znanje res ni nedostopno: v Beogradu lahko najdem vse pomembne časopise, Politika je objavljala tečaj slovenščine, če že nisem hotela dolgočasnih univerzitetnih učbenikov. A veste, da kakega zanimivega učbenika, kot obstajajo za tolike tuje jezike, sploh ni za te naše jezike? Pa smo nazaj pri Enciklopediji mrtvih: glavna tema te knjige je znanje o smrti, funkcioniranje spomina in kako uporabljamo informacije.
Iztok: In nekdo se veseli, da bo odšel iz Beograda v megleno Ljubljano, kjer med vikendom ne vidiš žive duše…
Nada: Še ne vem, če se bom veselila. Ljubljana je sicer v Beogradu bila povsem trendy v zadnjih letih.
Iztok: Kje pa stanujete v Ljubljani?
Nada (nasmehne se na tako direktno vprašanje): Za Bežigradom, bliže centru. Imam v najemu lepo novo garsonjero. Pa vi?
Iztok: Če sploh živim – sem z mamo v groznem stanovanju polnem starin tam pri Križankah; ampak v glavnem bežim.
Nada (nasmehne se bolj prisrčno): Kaj ste delali v Beogradu?
Iztok: Igral sem – očitno na mestih, kamor vi ne prihajate.
Nada: Malce sem to prerastla – zdaj grem v gledališče, na predavanja, koncerte. Rok in jazz koncerte tudi, da ne bi mislili. Zadnjič sem bila na neverjetnem koncertu Milesa Davisa.
Iztok: Jaz sem tudi malce prerastel… vi ste pa pravi culture vulture!
Nada: Ne bo več tako: kmalu bom pričakovano dolgočasna…
Iztok: Dovolite, da vam razkažem bolj zabavno Ljubljano.
Nada: Velja, našla vas bom v soboto na trgu!
Oba se smejita.
Mijat (dvigne roke, kot da bi se pravkar zbudil): I, Mate, zašto se vi opirete istorijskoj neumitnosti buđenja hrvatske državnosti?
Mate: Ća se ja imam opirati: gluposti ne dam prida se, eto.
Mijat: Jeste li oženjeni?
Mate: Jašta, imam i dva sina.
Mijat: I odakle vam je žena?
Mate: Tamo iza Benkovca, Islam Grčki.
Mijat: Dobrog li imena! Ona je, naravno, Srpkinja…
Mate: Mati joj je, valjda… otkud je to važno?
Mijat: Možda sad nije, ali biće. Nije to ništa strašno, moja je Slovenka. A glupost je, dragi moj Mate, posvuda: gledajte šta se događa na utakmicama.
Mate: Dica luda.
Mijat: Dica, al’ mogu nositi oružje. Jel’ vi navijate za Dinamo ili za Hajduk?
Mate: Pa jesam li iz Splita, ili što? Za Hajduk, naravno.
Mijat: I šta će se desiti ako jedan vaš sin bude navijao za Hajduk, a drugi za Partizan, zbog majke?
Mate: Kakve veze ima majka, samo sikće kad spomenemo fudbal? A i sinovi, što bi se dijelili?
Mijat: Takva su vremena. Zamisli hrvatsku državu u budućnosti: manja je i slabija od Srbije, mora se dobro čuvati, pritisnuti iznutra, onemogućiti petu kolonu, srpsku manjinu. A sigurno će i nešto teritorija izgubiti. Normalno je da mešoviti brakovi neće biti omiljeni – možda će od tebe tražiti da se razvedeš, možda će ona morati da se iseli…a sinovi će, već odrasli, morati da se i oni dokažu, ili da su Hrvati, ili da nisu sasvim. Ko zna? Nisi tako zamišljao budućnost…
Mate: Nisam i neću. Prepoznajem ja što ti govoriš – isto kao mudrijaši odavde, samo si obrnija. E, ja ti se ne bojim. Uvijek mogu pobjeći na onaj moj otok, nitko me neće nać’ – ni žena, ako baš hoću. Al’ me nitko neće razvoditi i sinove razdvajati.
Mijat: Živi bili pa videli.
Vlak se ustavi. Natpis: Zagreb. Somrak.
Mate (vidno razburjen, s kletvico vzame svoj plašč in kovček, izstopi iz kupeja, na izhodu se obrne k Mijatu): Ništo ti nemam reć, sem da ti se sve dogodi, što si zamislija. I proklet bija, u paklu te frigali k’o srdelu, i ono vino ti prisjelo!
Mate energično odkoraka po hodniku.
Mijat (zadovoljno): Če ne razumeš zgodovine…
Vlak se premakne. Luči v kupeju se vžgejo. Vsi molčijo. Nada ponovno da slušalke walkmana v ušesa in odpre knjigo. Iztok pokrije glavo z jopo. Mujo maha z glavo. Škeljzen in Adem šepetata. Mijat prvič ima nasmeh na obrazu.
Vlak se ponovno ustavi. Napis: Dobova. Zunaj je popoln mrak. Sprevodnik gre čez hodnik, zadrži se pred kupejem, vidi, da so vsi od prej in gre naprej.
Vlak se ponovno premika, zdaj bolj dinamično, telesa se bolj premikajo z njim.
Iztok (razkrije obraz, pogleda ročno uro): Škoda, da se po tem delu proge zmeraj peljem ponoči, ker je najlepši.
Nada (izvleče slušalke): A smo že v Zidanem Mostu?
Iztok: Vsak trenutek. Ni zamude.
Vlak se ponovno ustavi. Napis: Zidani Most.
Mijat: No, zdaj pa samo še mal’ več kot urca do Ljubljane.
Vlak se premakne.
Mujo (Mijatu): Povej mi, prosim, ali tebe nekdo plačuje za to?
Mijat: Tako torej ti to razumeš: ne, meni so gonilo in motiv predniki, usoda, zgodovinske pravice mojega naroda…
Mujo: Torej vse tvoje fantazije.
Mijat: Tako kot pri Kišu – edino, da mene sploh ne zanima, če so mrtve popisovali mormoni ali neki anonimneži iz Jeruzalema, ali luški delavci iz Hamburga: zanima me samo, kako bo moj narod preživel. To je moja dolžnost.
Mujo: In če med narodi ne štima več, je potem treba, kot v primeru tega človeka iz Splita, ločiti zakonce, družine, uničiti življenja…
Mijat: Ja, narod je več od posameznika. Žrtve so nujne.
Nada: Mujo, ne poslušajte ga. Nismo vsi kot on.
Mijat: Seveda ne; nekateri so tudi izdajalci, oz. izdajalke. Hočete se poročiti s Slovencem, draga moja, kajne? Identiteto odvržete skupaj z gatami, pa smo v redu!
Iztok: Ste pa res nagnusni. Pustite nas vse da v miru zaspimo do Ljubljane!
Nada (Iztoku): Ne se razburjat. Navajena sem takih napihnjenih prostakov.
Mijat: Raj ne bi uporabljala imena Šiptarjev, kaj ne?
Škeljzen: Lepo vam je rekla, da se sami tako kličemo.
Mijat (s širokimi gestami): Poglejte nas! Samo fant s kitaro je Slovenec, pa niti za njega ne vemo, če je čist; ostali smo vsi nekaj drugega a govorimo slovenščino, prilagajamo se, kot da ne bi pripadali povsem različnim skupinam, ki nimajo ničesa skupnega! Zakaj smo tako servilni in zakaj se lažemo?
Mujo: Jaz nikogar ne lažem. Tukaj živim, nikogar ne motim…
Mijat: To bomo še videli, če ne boš nikoli nikogar motil!
Škeljzen: Ponovil bom Mujotovo vprašanje: ali vas nekdo plačuje, da to delate?
Mijat: O, kako smo se sprostili na slovenski zemlji! V Srbiji si bil manjši od makovega zrna.
Škeljzen: Nadaljujem s temo: če vas trenutno nihče ne plačuje, morda bi vas jaz lahko – povejte ceno!
Mijat: Srb se ne prodaja!
Škeljzen: Morda prodaja svojo slovensko ženo? Ali bo en pleh baklav dovolj?
Mijat: Pes se mora dresirati, tako tudi Šiptarji – drugače pobesnijo. Preveč časa smo vam dali svobodo, dobili pa nič…
Mujo: Tovariš Mijat, pet nas je, in vsak bi vas rad udaril. Mene zadržuje samo vtis, da si vi tega res želite. Ali ne moremo v tem trenutku nehati, se nasmejati, morda nekaj skupaj spiti in veselo dočakati Ljubljano?
Mijat: In kaj, če si tega res želim? Kdo me bo ustavil? Komu bodo na koncu verjeli – meni, ali peterici? Ne, nisem plačan: to počnem, ker bom!
Luči ugasnejo, tunel. Mijat kriči, ostali kričijo, slišijo se kletvice, telesa se hitro premikajo, lomijo, tepejo se, zvoki padca, pandemonium v temi, kar nekaj časa.
Vlak se ustavi, škripa grozno. Luči se vžgejo. Natpis: Ljubljana.
Mijat sedi s sklenjeno krvavo glavo. Nada je pokrila oči. Moški so vsi na nogah. Sprevodnik prihaja, ko vidi sceno, pokliče s perona miličnika.
Sprevodnik: Kaj se je tukaj zgodilo?
Škeljzen (grli Adema, ki je z rokami pokril glavo) hoče nekaj povedati, Mujo ga prepreči z gesto.
Mujo: Skregali smo se, tovariš me je zmerjal, jaz sem ga malce močnejše udaril… ni problema, tovariši, grem mirno z vami.
Miličnika odpeljeta Mujota.
Sprevodnik: Ta pa rabi pomoč.
Iztok: Škeljzen, Adem, vidva sta močna – a mu lahko pomagata do ambulante?
Škeljzen pokima z glavo. Adem joka. Škeljzen mu pobriše solze. Prevzameta Mijata in ga skoraj nosita po hodniku. Sprevodnik gre za njimi.
Nada in Iztok sta sama v kupeju. Iztok ji pomaga s prtljago. Oba se oblečeta, on obesi kitaro na ramo. Počasi ji objame ramo z drugo roko.
Iztok: To je bilo zgodovinsko potovanje!
Nada: Najhuje je, da se bomo vsi videli v soboto na trgu…
Iztok: Rajši greva odnest Mujotu cigarete na Povšetovo…
Nada (nasmehne se): Potrebujem kavo. In veliko, veliko knjig in glasbe…
Iztok in Nada odideta skupaj.
II dejanje: Glasbena drama
Uvertura – blues
Zapuščena knjižnica
M.M., solo petje – z elementi recitativa:
Vi veste, da je moj dobri oče umrl pred kratkim…
še od svojih najzgodnejših let sem bila zelo navezana nanj.
Odločila sem se za to potovanje, da bi pozabila na to.
To je torej znamenita Enciklopedija mrtvih…
Ko sem dojela, da bo branje trajalo do zore,
pri čemer zame, njegovo hčer,
in za mojo mater
ne bo ostalo nobene materialne sledi,
sem sklenila prepisati nekaj najpomembnejših dejstev,
nekakšen povzetek očetove biografije.
Obilica podrobnosti,
iz katerih je sestavljeno človeško življenje.
Tedaj sem videla…
pogoj, da se pride v Enciklopedijo mrtvih
je, da tisti, čigar je ime tukaj zapisano,
ni zastopan v nobeni drugi enciklopediji.
Odsotnost znanih ljudi:
za namenom popraviti človeško krivico
in vsem božjim stvorom dati enako
mesto v večnosti.
V duhu tistega, ki bere,
pojavi se v trenutku, kakor po čarovniji,
s soncem obsijana pokrajina,
hitro pregledovanje slik.
V zgodovini človeških bitij
se nikoli nič ne ponovi…
Čemur se najbolj čudim,
je ta enkratni spoj zunanjega in notranjega.
To vztrajanje pri snovnih dejstvih,
ki nato pripeljejo do logične povezave
s človekom, s tistim,
kar se imenuje njegova duša.
Đ.M: je pričel slikati v času,
ko se je pri njem pojavil
prvi simptom raka.
Njegovo obsedeno slikanje cvetličnih motivov
se sklada z razvojem bolezni.
Doktor je potrdil,
da je bil sarkom v drobovlju mojega očeta
ravno take oblike.
In da je efloracija
nedvomno trajala dolga leta.
M.M. odide s scene
Še enkrat blues – tema
Sprememba scene – pred jamo. Lahko so tu znaki, da je to Postojnska jama.
Plesni intermezzo – Rožice: danse macabre
Trije spavalci (moški trio – bariton, tenor, kontraalt, ali 2 baritona in kontraalt):
Ah, kdo bo razmejil sanje od budnosti,
dan od noči,
noč od svitanja,
spomine od blodenj?
Kdo bi postavil jasno pregrado
med spanec in smrt?
Kdo bi, o Gospod,
postavil mejo
in jasno pregrado
med sedanjost, preteklost in prihodnost?
Kdo bi, Gospod,
razlikoval radost ljubezni
od žalosti pomnjenja?
Sprememba ritma – pojavi se rok skupina: pesem in ples spavalcev
Blagor tistim, Gospod, ki imajo upanje!
Blagor tistim, Gospod, ki vedo, kaj je dan in kaj je noč!
Blagor tistim, Gospod, ki znajo kaj bo, kaj je in kaj bo!
Blagor tistim, Gospod, ki ponoči sanjajo!
Blagor tistim, Gospod, ki podnevi vedo, kje je njihova noč!
Blagor tistim, Gospod, ki se podnevi ne spominjajo noči!
Trije pevci odidejo. Rok skupina nadaljuje, v bolj baladnem tonu:
Ležali so navznak
v temni jami v hribu
njih troje,
z rokami sklenjenimi
in pes Kitmir.
Kdor jih bi videl,
okamenel bi od strahu.
Sprememba scene – sobica prostitutke, v rožnatih barvah; skozi okno se vidi pristanišče
Marijeta se dvigne iz mrtvega telesa, v roza spodnjem perilu:
Seme je padlo na plodna tla!
Moji spomini so napolnjeni
s samimi mrtvaki!
Kanibalske zvezde
v moji mladostni fantazmi
plešejo tango.
Živalsko momljanje
v mojem krilu.
Jaz sem grešna partenogeneza
incestuozne ljubezni zaveza.
Strastna razhajanja
– požrešna sreča bivanja,
v meni, vročinski grafikon
najne lepe bolezni zaslon.
Predpekel in skriti pod-raj
pomešani koži
v skriti loži
v najeti sobi
v lascivni dobi.
Zverinska mrzlica
enakih teles
in cvetni prah
izpod peres.
Jaz sem grešna partenogeneza
incestuozne ljubezni zaveza.
Asketska proza
ekspresionistična groza,
koribantski zanos,
petelinov ponos.
Ali se že kesam?
Kesanje in bolečina
turobna radost spomina.
Preteklost v nas živi
iz groba lezejo črvi.
Želim si leči poleg njega
na onem svetu, poleg Boga.
Upam, da ne bom tam našla sence druge
Še kakšne človeške, prikupne vlačuge.
Jaz sem grešna partenogeneza
incestuozne ljubezni zaveza.
Marijeta izgine.
Bandura, ki je bil na kolenih za posteljo, zdaj vzravnan in popravlja svojo delavsko/mornarsko obleko:
Hard rock – heavy metal glasba, s prvimi notami Internacionale – motiv se ponavlja v Banduriniariji
Umrla je prostitutka Marijeta.
Zgorela je od ljubezni.
Kakor na grmadi, od buržujske bolezni.
Za nobeno kurbo niso tako žalovali.
In nobene tako svečano niso pokopali!
Božansko telo
hinavsko telo
deviško telo
skoraj povsod belo telo.
Instrumentalna improvizacija.
Bandura skloni glavo, potem jo dvigne in dvigne tudi stisnjeno pest:
Tovariši!
Snemite kape!
Iskreno žalujmo,
prijateljica vseh je mrtva.
Močna glasba z reminescencami na soc-realizem (revolucionarne pesmi itn.)
Na sceno pridejo mornarji in delavci, „tovariši“, in plešejo. Ples je kombinacija chippendales plesa in soc-realističnih figur.
Bandura:
Trd mornarski jok, nadomestek vzdihov in solz…
Zbor:
Nadomestek ljubezni,
večna Sirena mornarjev.
Topla roka pod srajco,
neponovljiva,
pristaniška kurba!
Slava ti, Marjeta,
s spermo med nogami!
Bandura:
Kameraden! Možje iste žene!
Marijeta bo imela pogreb, ki si ga zasluži!
Zbor:
Naprej, Kameraden!
Z glasno rok-metal glasbo zbor pleše še en ples.
Bandura:
Cvetje za Marijeto!
Zbor se razprši na različne strani in izgine s scene.
Na prazno sceno vkorakata dva tipa v uniformah – pogrebnika, uzlužbenca pošte in podobno.
Njun dialog spremljajo onomatopejski zvoki kitare in pikola.
Prvi uslužbenec:
Škandal, ponoreli delavci!
Drugi uslužbenec:
Parke in trge so barbarsko poteptali!
Prvi uslužbenec:
S pošvedranimi gojzarji so gazili tisto, kar ni bilo vredno noža…
Drugi uslužbenec:
Anarhistično dejanje!
Prvi uslužbenec:
Brezdušni tihotapci cvetja!
Drugi uslužbenec:
Meč in cvetlica!
Z leve strani se vrine zbor, ki s sabo odnese uslužbenca.
Sprememba scene: na njej so rožice v skupinah, razporejene kot v cvetličarni. Počasi se dvigujejo:
vrtnice, krizanteme, tuberoze, modre hortenzije, perunike, hijacinte, črni tulipani, lilije, lipovke, plamenke, gladiole.
Ples vrtnic in gladiol: glasba je improvizacija na temo Bachovih fug
Ples hortenzij, tuberoz in krizantem: reggae improvizacija
Ples perunike, hijacinte, plamenke: latino improvizacija
Ples lilije in lipovke: sevdah ali makedonska improvizacija
Ples črnega tulipana: pogrebni marš
Na sceno se zgrne moški zbor. Glasba je infernalni rok, veliko akrobatskih figur, divljih duetov. Na
koncu moški iznesejo rožice.
Sprememba scene. Grobišče z odprtim grobom. Rožice-plesalke sedijo naokrog. Na eni strani je
zbor delavcev in mornarjev, na drugi zbor prostitutk. Povsem ob strani na stolu sedi Marijeta s
prekrižanimi nogami, kadi. Na stolu ob grobu stoji Bandura v govorniški pozi.
Ambientalna nežna glasba, dokler vsi ne zavzamejo svojega položaja.
Začne se poskočna glasba. Zbor mornarjev in delavcev razvije rdeče in črne zastave:
Marijeta, Marijeta
ti ljubimka sveta!
Iz gnilega bogastva,
iz vrtov senčnatih vil,
iz rok utrujenih vrtnarjev
iz Botaničnega vrta:
prinašamo ti spačeno bujnost,
rastlinski ognjemet,
vso veselje deklet
iz dobrih hiš.
Vsi, ki smo te ljubili,
dokerska nevesta,
zadnje izplačilo smo prinesli
v cvetnem raju počivaj ti!
Počasna, baladna glasba, Zbor prostitutk:
Minljivost in razpadanje telesa,
Bokal, lavor, zavesa, otoman.
Tedaj sem še bila mlada
Bokal, lavor, zavesa, otoman.
Naslonjena na zid
Bokal, lavor, zavesa, otoman.
Ko sem sama berem in pletem
Bokal, lavor, zavesa, otoman.
Roža za rožo,
šopek za šopkom,
v butarah,
žetev cvetlic.
Marijeta sotrpinka,
zadnjič načičkana,
zadnjič nalipšana.
Bokal, lavor, zavesa, otoman.
Duet Bandura – Marijeta
Bandura:
Smrti se ne da ogoljufati;
cvetje ima dialektično stezo,
tako kot človek:
od cvetenja do gnitja.
Proletarci imajo pravico
do posmrtnih časti –
kakor gospoda.
Kurbe so produkt razrednih razlik.
Kurbe so vredne istega cvetja
kot gospodične iz dobrih hiš.
Marijeta:
Mati perica, oče izpirjenec…
Bandura:
Proletarski otrok…
Marijeta:
Klet v polmraku,
dim cigaret, smrad vina.
Poceni janževec, prepiri.
Materini od pranja zatekli roki
Iskanje gnid zvečer, ob medli luči…
Bandura:
Žalostni obračun nesrečnega življenja,
socialna krivica
in razredni boj.
Kot je že rekel Bakunin,
življenje delavca v kapitalizmu…
Marijeta:
Čudna je nostalgija,
ko se spomniš lastnega življenja.
Vse nagnusne podrobnosti –
kdo me je prvič odpeljal na delo,
pa stavba v ozki ulici
Grkov obraz, pijani starci…
Bandura:
Ljubila si, pomagala
mornarjem iz vseh pristanišč.
Nisi imela predsodkov,
do barve kože, do rase,
do veroizpovedi.
Te male prsi,
na katerih je ostal pečat
vsesplošnega bratstva med ljudmi:
Na njih so ostali oddtisi:
maltežki križ in razpelo,
Salomonova zvezda
in ruska ikona,
zob morskega psa,
talisman,
kanček mandragolinega korena.
In spodaj,
toplo pristanišče
vseh mornarjev,
izliv vseh rek…
Bandura in Marijeta, skupaj:
Vsi smo tukaj Kameraden, vsi člani ene družine.
Ljubimci, zaročenci,
možje iste žene,
kavalirji iste dame, bratje iste postelje,
napili smo se na istem vrelcu,
pili rum iz iste steklenice,
pijani jokali na isti rami,
bruhali v isti lavor,
za zeleno zaveso.
Zbor prostitutk:
Bokal, lavor, zavesa, otoman…
Zbor mornarjev in delavcev:
Vsi smo tukaj Kameraden, vsi člani ene družine.
Ljubimci, zaročenci,
možje iste žene,
kavalirji iste dame, bratje iste postelje,
napili smo se na istem vrelcu,
pili rum iz iste steklenice,
pijani jokali na isti rami,
bruhali v isti lavor,
za zeleno zaveso.
Rožice plešejo zadnji ples, na koncu se vležejo vkup na grobu.
Marijeta pusti svoj stol na sceni in odide. Prostituke odidejo na eno stran, mornarji in delavci na
drugo. Bandura z rdečo zastavo odkoraka v temo v dnu scene.
Improvizacije na kitari, „Samovoljni konji“ Visockega.
Na sceno pride Danilo Kiš s kitaro in cigareto. Poje:
Вдоль обрыва, по-над пропастью, по самому краю Я коней своих нагайкою стегаю, – погоняю, - Что-то воздуху мне мало, ветер пью, туман глотаю, Чую, с гибельным восторгом – пропадаю, пропадаю! Чуть помедленнее, кони, чуть помедленнее! Вы тугую не слушайте плеть! Но что-то кони мне попались привередливые, И дожить не успел, мне допеть не успеть! Я коней напою, Я куплет допою,- Хоть немного еще постою на краю!…
Ustavi se, nasmehne, odloži kitaro. Na sceno pride M.M. s kozarcem vina. Danilo izpije malo in nagovori publiko:
Zgodba je v znamenju neke teme, ki bi jo imenoval metafizično. Vprašanje smrti je ena od tem, ki obsedajo literaturo. Prvotni naslov te zgodbe je bil Pogreb kurbe. Urednik nekega našega časopisa me je s pismom, ki ima datum 12. marec 1980, obvestil, da je „uredništvo prišlo do sklepa, da bi bilo nujno spremeniti naslov zgodbe in da naj bi se po junakinji imenovala „Marijeta“ (kar je, kot je rekla M.M., odlično ime za kurbo, pa slab naslov za zgodbo). Redakcija si je namreč to naivno lirsko variacijo razlagala kot politično aluzijo!
M.M. Privleče drugi stol in se vsede blizu Danila.
Danilo:
Enciklopedija mrtvih je bila natisnjena 1981. Oseba, ki je sanjala te sanje (obrne se proti M.M.) in kateri je posvečena ta zgodba, je nekega dne odkrila, ne brez začudenja, da so njene najintimnejše more že uresničene v trdnem kamnu, kot kakšen pošasten spomenik… ali, kot pravi Nabokov, „nikoli nisem dojel, čemu služi izmišljanje knjig ali transkribiranje stvari, ki se na tak ali drugačen način niso resnično pripetile.“
Vzame roko M.M.:
Morda bi v potekanju stoletij lahko bil eno z vami, molekule vašega razpadlega ljubimca pa bi se lahko vznemirile, se prebudile in pričele iskati vaše molekule, razpršene v naravi! Pustite mi te sanjarije, delujejo mi kot obliž, laho bi mi zagotovile večnost v vas in z vami…
Improvizacije na gitari, „Samovoljni konji“ Visockega.
Zatamnitev