Avtorice: Anja Bricelj, Katarina Gačnik, Vesna Perić
Migracije
Družbeno telo ni statično, je spreminjajoče se in v nenehnem gibanju. Prebivalstvo je aktivno in mobilno v vsem geografskem prostoru in že od nekdaj (Genorio, 1989: 15).
Obstaja veliko definicij, ki opredeljujejo migracije. Ekonomist Malačič migracije definira kot »prostorske premike posameznih prebivalcev ali selivcev iz odselitvenega v priselitveno območje. […] Selitve so prostorski premiki, zato označujejo prostorsko mobilnost prebivalstva« (1993: 155). Klinar migracije opredeli kot »fizično gibanje posameznikov ali skupin v geografskem prostoru, ki povzroči trajno spremembo prebivališča, pri čemer je za mednarodne migracije značilno, da pride do prestopa državne meje« (1976: 16). OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) migracije pojmuje kot »dogodki, selitve med različnimi vrstami okolja (mesta, podeželje) ali med nacionalnimi enotami […]. Migracije so zunanje ali notranje, glede na državne meje ali pa večetnično ali večnacionalno skupnost, kot je EU. (Verlič Christensen, 2002: 18), Genorio pa dodaja, da so mednarodne migracije »oblika prostorske mobilnosti prebivalstva s permanentno ali temporarno menjavo stalnega prebivališča (sezonske migracije), preko političnih meja posameznih držav« (1989: 25, 26).
Definicija Organizacije združenih narodov pravi, da je migrant ali migrantka vsaka oseba, ki začasno ali stalno prebiva v državi, v kateri ni bil/bila rojena in je s to državo vzpostavila neke pomembne družbene vezi.
Tipologija migracij
Tudi tipologij migracij je veliko, zato bomo izpostavile le nekatere. Tipologija migracij Lukšič Hacinove«, ki navaja več vzrokov in motivov za izselitev: ti naj bi bili ekonomski, politični in vojaški, osebni in družinski in pa prisila ali izgon zaradi političnega prepričanja in religije. Klinar ekonomske migracije razlaga z večjimi možnostmi zaposlitve, večjimi dohodki in dvigom življenjskega standarda. Politične in vojaške migracije temeljijo v iskanju več političnih pravic, svobode in toleriranju njihovih političnih idej. Pri osebnih in družinskih migracijah se kot glavni razlog pojavlja želja po doseganju znanja, izobrazbe, kvalifikacij in iskanje možnosti za profesionalni napredek, hkrati pa so lahko motiv za migracije tudi družinski in prijateljski odnosi. (Lukšič Hacin, 1995: 54‒56).
Priseljence se ob njihovem prihodu na novo ozemlje vključuje v socialno kulturni sistem države, kamor so prišli. Zgodovinsko lahko tukaj razlikujemo med dvema načinoma tega: asimilacijo in integracijo. Koncept integracije se nanaša na družbene in kulturne procese vključevanja priseljencev v sociokulturni sistem države, v katero so se priselili. Priseljenci lahko prakticirajo kulturo države izvora v javni sferi. Ta proces je dvosmeren, ne spreminjajo in prilagajajo se samo priseljenci, temveč so tudi nosilci kultur znotraj države sprejema pripravljeni sprejeti na novo prispele priseljence in se od njih učiti. (Vrečer, 2007:35)
Poleg integracije in asimilacije obstajata še dva druga načina za vključevanje prisilnih priseljencev v države sprejema: segregacija in marginalizacija. Segregacija nastopi, kadar se ljudi določenih etničnosti naseljuje v določene predele in se jim ne dovoli enakopravnega dostopa do vseh virov, prav tako je manjše število stikov med priseljenci in člani ostalih kultur. Marginalizacija pa je odrinjenje določene skupine na družbeno obrobje, stran od virov, kar počne država. S tem se ustvarja neenakopraven položaj. (prav tam, 2007:39,40)
Diskriminacija
V Sloveniji se prepoved diskriminacije v vseh oblikah kaže že v 14. členu ustave, ki določa, da so vsi državljani pred zakonom enaki ne glede na „narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino“. Drugače lahko diskriminacijo definiramo, kot dejavnosti ali procese, kjer se posameznikom ali/in družbeni skupini, neupravičeno ustvarja zanje manj ugoden pravni, politični, ekonomski ali socialni položaj (Townshend-Smith, 1998/2001:64 v Flander, 2004: 70). Iz sociološkega vidika, bi diskriminacijo lahko opredelili, kot obliko družbene prakse, ki temelji predvsem na predsodkih in stereotipih prisotnih v neki družbi. Njen rezultat pa so razne formalne ali neformalne oblike segregacije, marginalizacije ali izključevanja. (Kuhar, 2009: 15)
Glede na pojavne oblike lahko diskriminacijo najprej ločimo na posredno in neposredno. Posredna diskriminacija obstaja, če neke na videz nevtralne določbe, merila ali ravnanja v enakih ali podobnih situacijah in pogojih postavljajo osebo z določeno osebno okoliščino v manj ugoden položaj v primerjavi z drugimi osebami. Neposredna diskriminacija pa se kaže v neposrednem slabšem obravnavanju neke skupine ali osebe na podlagi njihovih osebnih okoliščin (Bell, 2003 v Strojan, 2005:102). Nadalje lahko ločimo med individualno in sistemsko diskriminacijo. Pri individualni diskriminacije se kaže diskriminacija ene osebe ali skupine nad drugo osebo ali skupino. Nasprotno pa je sistemska diskriminacija del pravil ali delovanja neke družbene institucije. Tako je diskriminatorno obravnavanje oseb ali skupin lahko vpisano v zakon. Med oblike diskriminacije spadajo tudi nadlegovanje, viktimizacija, etnično profiliranje, diskriminacija preko povezave, dajanje navodil za diskriminacijo in sovražni govor. Nadlegovanje obsega nezaželeno delovanje, ki je za osebe žaljivo, ponižujoče in sovražno. Viktimizacijo doživljajo osebe, ki so bile diskriminirane in so med iskanjem pomoči ravno zaradi tega ponovno izpostavljene neprijetnim posledicam. Etnično profiliranje se pojavlja, kadar so osebe rangirane na podlagi etnične in rasne pripadnosti, na podlagi teh pa se jim pripisuje neke skupne določene lastnosti. Diskriminacija preko povezave je prisotna pri osebah, ki so diskriminirane na podlagi okoliščine, ki jo ima oseba ali skupina, s katero je ta povezana. Dajanje navodil za diskriminacijo se pojavi, ko neka oseba drugim daje navodilo, kako naj bo določena skupina ali oseba diskriminirana. Sovražni govor pa je oblika govora, ko oseba druge nagovarja k marginalizaciji, izključevanju, verbalnemu napadanju določene skupine ali posameznika (Kuhar, 2009: 17,18).
Okoliščin, zaradi katerih se pojavlja diskriminacija, je več. Specifično proti rasni diskriminaciji je usmerjena Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, katere podpisnica je tudi Slovenija, ki v prvem členu rasno diskriminacijo definira kot:
„Kakršnokoli razlikovanje, izključevanje, omejevanje ali dajanje prednosti na temelju rase, barve kože, porekla, narodnega ali etničnega izvora, ki ima namen ali dejanski učinek onemogočiti komurkoli ali ga prikrajšati za enakopravno priznavanje, uživanje ali uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem in vsakem drugem področju javnega življenja.“ (Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, 1965)
Pri etnični ali rasni diskriminaciji ločimo tri pojavne oblike rasizma, ki so med seboj povezani. Prva oblika je marginalizacija, z njo pa je pogosto povezana problematizacija kulture drugih oziroma njihove identiteta. Za vsakdanji rasizem so značilne tudi strategije represije ali rezistence, ki te etnične manjšine onemogočajo oziroma se upirajo njihovim zahtevam. (Essed, 1991 v Kuhar, 2009:16)
LITERATURA
Devetak, Silvo. (ur.) (2007) Zgodba o uspehu s priokusom grenkobe- diskriminacija v Sloveniji; Maribor: ISCOMET- Inštitut za etnične in regionalne študije; Grafiti studio.
Dolenc, Primož (2011) Diskriminacija na trgu dela v Sloveniji; Koper: Fakulteta za management.
Flander, Benjamin (2004) Pozitivna diskriminacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Genorio, Rado (1989) Slovenci v Kanadi. Slovenes in Canada. Ljubljana: Institut za geografijo Univerze Edvarda Kardelja.
Klinar, Peter (1985) Mednarodne migracije v kriznih razmerah. Maribor: Založba Obzorja.
Kuhar, Roman (2009) Na križiščih diskriminacije. Večplastna in intersekcijska diskriminacija. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Lukšič Hacin, Marina (1995) Ko tujina postane dom: Resocializacija in narodna identiteta pri slovenskih izseljencih. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Pajnik, Mojca in Zavratnik Zimic, Simona (2003) Migracije- Globalizacija- Evropska unija; Ljubljana: Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politične študije.
Strojan, Tatjana (2005) Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji, v Enakost in diskriminacija: sodobni izzivi za pravosodje. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Ule, Mirjana (2005) Predsodki kot mikroideologije vsakdanjeva sveta, v Mi in oni: nestrpnost na Slovenskem. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Verlič Christensen, Barbara (2002) Evropa v precepu med svobodo in omejitvami migracij. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Vrečer, Natalija (2007) Integracija kot človekova pravica: Prisilni priseljenci iz Bosne in Hercegovine v Sloveniji. Ljubljana: založba ZRC.
VIRI
Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/CP/Zbornik/I._CERD_-_Mednarodna_konvencija_o_odopravi_vseh_oblik_rasne_diskriminacije.pdf, 25. 5. 2016.
Statistični urad Republike Slovenije, http://www.stat.si/statweb, 3.6. 2016.
Ustava Republike Slovenije, http://www.us-rs.si/media/ustava.republike.slovenije.pdf, 25. 5. 2016.
Gradiva izražajo mnenje avtorja in ne predstavljajo uradnega stališča Vlade Republike Slovenije.