Autor: Marcel Štefančič Jr.
Obstajajo comeback kids. Amy Winehouse je bila comeback girl. Stalno se je vračala. Vedno znova. Vsak njen koncert, vsak njen nastop, vsak njen štikel je bil comeback. Svoje štikle je zaradi dobro znanih kriz – zaradi alkohola in drog, depresij in dehidracij, detoksikacij in rehabilitacij – stalno ustavljala in prekinjala. Ustavljala in prekinjala je svoje koncerte. Ustavljala in prekinjala je svojo kariero. Stalno. In vedno znova. Girl, Interrupted. Ljudje ljubijo zvezdnike, ki potonejo, propadajo in izginejo – in ki se potem vrnejo. Ni ga čez propadlega zvezdnika, ki ponovno vstane. Dobro veste, kaj je ponovno vstajenje naredilo za Jezusa Kristusa. In od zvezdnikov vsi pričakujejo natanko to: da bodo imeli kariero Jezusa Kristusa. V šovbiznisu se smrt izplača, toda nič bolj kot ponovno vstajenje, comeback. To pove vse o tem, kako zelo je pop prepojen s krščansko mitologijo – in kako zelo je prežgan s tisto »unikatno ameriško izkušnjo«, s tistim born again.
Založbe, producenti in kapital že od nekdaj ljubijo comebacke – ponovno vstajenje je vedno dobro za biznis. Ponovna vstajenja so obdobja finančne stabilnosti, utopični trenutki večnosti. V resnici so distopije. Amy Winehouse je svojo kariero zdrobila v take trenutke, v množico utopičnih trenutkov večnosti, malih utopij, ki pa so vedno hitro pokazale svoj pravi, mračni, morbidni obraz, svoje distopično bistvo. Vsak njen comeback je bil le aspekt zlaganosti in perverznosti comebackov, le potrditev Fitzgeraldove znane teze, da v naših življenjih ni »drugih dejanj«. Amy Winehouse je izgledala kot revolucija. Revolucije vedno spodletijo, toda le zato, da bi lahko naslednjič še bolje spodletele – in tudi Amy Winehouse je vedno ponovno vstala zato, da bi lahko prihodnjič čim bolje spodletela. Da bi lahko spodletela še bolje – in še bolj – kot prejšnjič. Publiki in kapitalu je dala več, kot sta hotela. Več, kot sta pričakovala. Več, kot sta plačala.
Zvezde, ki živijo tisoč let, ne doživijo toliko comebackov, kot jih je doživela Amy Winehouse. Stalno se je prižigala in ugašala. Stalno se je vračala – in potem padala v temo. Back to black. Njen glas je bil za ušesa to, kar je bil dim za filme noir. Ko jo poslušaš, se vprašaš le: koliko noči je morala preživeti sama, da je postala Amy Winehouse? In koliko noči je morala preživeti sama, da je dobila tisti glas? Njeni štikli so bili načini, kako preživeti noč. In iznašla je več načinov, kako preživeti noč, kot pa je bilo noči.
Njen glas je zvenel tako, kot da prihaja iz tiste globoke urbane noči filmov noir – iz tiste noči, ki drgeta od osamljenosti in nostalgije, od ljubezni in ločenosti, od nepotešenosti in kaosa, od hrepenenja in zapuščenosti, od znakov življenja in zadihanosti, od sence, ki skriva ljubimca, in sanj, ki ju ne potrebujejo, od postkoitalne melanholije, ki jo lahko izraziš le z besedami, in solz, ki tečejo same od sebe – iz tiste noči, ki jo je presejal in razpršil zvočnik starega gramofona – iz tiste eksotične, zasičene, zadimljene, hazarderske, ekstatične noči, v kateri bi ji bilo ime Shanghai Lily – iz tiste noči, ki obljublja ljubezen na prvi pogled, cigareto, malo besed in dobre stare čase. Dovolj stare, da so dobri. Ko poslušaš njene štikle, imaš občutek, da prihajajo iz noči in odhajajo v noč – in da jih nekje vmes za hip ali dva prestreže, preseka, prekine, ujame dnevna svetloba. In to je vse, kar dobiš. Glas, ki te gleda. Zgodbo o noči, ki je tako kristalno pristranska kot noč. Razlika je le v tem, da je Amy Winehouse zgodbo o noči povedala bolje kot noč. Verjetno zato, ker so bile njene noči boljše kot dnevi njenih fanov. In težko bi rekel, da je v tistih nočeh mislila na svoje fane. Fani so kot rože – ne kažejo spoštovanja, ampak le intenco.
Spominjala je na prvo cigareto. Izgledala je ilegalno. In obenem renesančno. Kot je dahnil Orson Welles v Tretjem človeku: »V Italiji so imeli pod Borgijci trideset let same vojne, pa teror, umore in klavnice, toda ustvarili so Michelangela, Leonarda Da Vincija in renesanso. V Švici so imeli bratsko ljubezen, petsto let demokracije in miru – in kaj so ustvarili? Uro-kukavico!« Amy Winehouse ni bila kukavica. Ali kot je dahnil Humphrey Bogart, ko je v Globokem spanju zagledal Lauren Bacall: »She was worth a stare, she was trouble.«
Kako to, da so jo pustili na oder?
24. novembra 2007 naj bi Amy Winehouse nastopila v Londonu – v prestižni dvorani Hammersmith Apollo. Pa se ni prikazala. Zamujala je. Četrt ure, pol ure. Publika je začela negodovati, žvižgati in vreščati. Nekateri so zahtevali, naj jim vrnejo denar. Potem – po kake tričetrt ure – je vendarle stopila na oder, utrujena in zdolgočasena, vmes, med štiklom je celo odkorakala z odra, tako da je štikel prevzel in dokončal back vokalist. Na koncu, med bisom, je spet odkorakala z odra, le da se tokrat ni vrnila. Štikel in šov je dokončal back vokalist. Del publike je besnel. Del publike pa je odšel že med koncertom – zgrožen. Reakcija publike je bila tipična in predvidljiva. In tudi nastop Amy Winehouse je bil po svoje tipičen in predvidljiv. Zdelo se je, kot da je publika le izpolnila pričakovanja Amy Winehouse – in kot da je Amy Winehouse le izpolnila pričakovanja publike.
Navsezadnje, nekaj takega se je zgodilo malo prej na njenem koncertu v Birminghamu, ki se je, kot so poročali, »končal v kaosu«. Amy Winehouse je jokala, blodila po odru in psovala publiko, svoje fane. Spet je zamudila. Tokrat le pol ure – s kozarcem v roki. Zmedena, odsotna. Nekoherentna – ja, »nekoherentna«: to je postal izraz zanjo. Med štiklom Wake Up Alone, posvečenem njenemu možu, se je zjokala. Med štiklom Unholy War tudi. »Oprostite,« je dahnila. Toda ljudje so odhajali. Hotela je zaplesati, a se je le zarežala. Publika je začela žvižgati. »Kdo žvižga?« Zapustila je oder. In se vrnila. Objokana. Odvrgla je stojalo za mikrofon. Odvrgla je solze. Odvrgla je sebe. »Kaj hočete?«
In to se je stalno ponavljalo. Napol ritualno. Na karibskem otočku Santa Lucija. Pa v Dubaju. In junija v Beogradu. Zamujala je na koncerte, se med nastopi agonično majala in opotekala, padala, momljala, le napol pela, izginjala, izgubljala ritem in mikrofon, pozabljala verze, imena muzikantov, ki naj bi jih med koncertom predstavila, in imena mest, v katerih je nastopala, med štikli pa je navrgla, da se dolgočasi. In dodala: Jebite se! Grizla si je nohte, govorila nejasno, izgubljala mikrofon, oder zapuščala sredi štiklov, skrajševala štikle, koncerte končevala po nekaj štiklih, prekinjala in ustavljala turneje. Vsakič, ko je ustavila štikel, je ustavila turnejo. In vsakič, ko je ustavila turnejo, je ustavila stoletje. Tudi fani so stalno napol ritualno ponavljali svoj špil: negodovali so in žvižgali, besneli in odhajali, poudarjali, da je škoda denarja, da so bili priče srhljivemu fijasku, škandalu, katastrofi, da je bila Amy Winehouse za nastop preveč zadeta in da je sploh ne bi smeli pustiti na oder. Do Romunije ni prišla.
Pa vzemimo zares tisto refrensko vprašanje: kako to, da so jo sploh pustili na oder? Saj res: kako to, da so jo menedžerji, promotorji, producenti in organizatorji pustili na oder, če ni bila pri sebi, če je bila zblojena, če je bila zadeta, če ni bila rehabilitirana, če je bila odsotna? Čudno, ne. Misterij! V resnici to ni tako čudno. Še manj pa je to misterij. Dovolj je, da pomislite, koliko njenih albumov so prodali: Frank (2003), njen prvi album, je prišel do dveh milijonov, Back to Black (2006), njen drugi album, pa se je zavihtel do enajstih milijonov, kar je ogromno. Še več: v času, ko prodaja albumov strmo pada, je bilo to nadnaravno. Amy Winehouse ni bila le hit, ampak superhit, ne le bestseller, ampak superseller, ne le senzacija, ampak fenomen. Pobrala je vse nagrade, ki so obstajale, vključno s petimi grammyji za Back to Black, in obenem pokazala – sondirala, intonirala, markirala – pot pevkam, ki so prišle za njo (Lily Allen, Duffy, Adele, Lady Gaga, VV Brown, Florence, La Roux, Pixie Lott, Little Boots, Speech Debelle, Natasha Khan, Corinne Bailey Rae, Jessie J, Eliza Doolittle, Ellie Goulding, Rumer ipd.). Prodaja njenih albumov, predvsem drugega, Back to Black, se ni nikoli ustavila. Stalno se je valil. Prodaja njenih albumov je bila tako stabilna, da je lastnoročno pri življenju ohranjala korporacijo Vivendi, mater založbe Universal Music, pri kateri sta izšla njena albuma. Zato je povsem logično, da so hoteli imeti Amy Winehouse stalno na odru, stalno pod žarometi, stalno v akciji. In zdaj, ko prodaja albumov pada, so živi nastopi, koncerti in turneje strateško še toliko bolj ključni in nujni – koncerti in turneje prodajajo albume in downloadse. Presija začaranega kroga prodaje in turnej je hujša kot kdajkoli – apokaliptični imperativ, da gre za življenje in smrt (za preživetje glasbene industrije, za preživetje sedanjega produkcijskega načina), je Amy Winehouse držal na odru.
Rekli boste: menedžerjem, promotorjem, založbi, kapitalu je bilo zato povsem vseeno, v kakšnem stanju je bila. Ne, ni res: menedžerjem, promotorjem, založbi, kapitalu ni bilo vseeno, kakšna je bila – tam, na odru, na turnejah, so jo hoteli natanko tako, kot je bila. Tabloidna. Troubled. No good. Če hočete: nekoherentna. In seveda: eratična. »Eratična« je bil namreč še en izraz, ki je zvenel tako, kot da je bil izmišljen za njene nastope. Če je vse tiste albume prodala s tem imidžem, naj jih še naprej prodaja s tem imidžem! Kaj če je zbolela? Bolniške ni. Delo pevke, ki nam dolguje tretji album, ni nikoli končano! Ko pade, pade! Če izgleda »bolno«, še toliko bolje – publika ji bo še bolj verjela! Bolj ko ji bo publika verjela, bolje se bo prodajala. Bolje ko se bo prodajala, boljša bo četrtletna bilanca. Menedžerji, promotorji, založba, kapital so imeli sto razlogov, da je ne pustijo na oder, in le en razlog, da so od nje zahtevali in pričakovali, da igra samo sebe. In kaj drugega bi lahko pričakovali od ženske, ki je čutila, da je preveč še vedno premalo?
Njen baladni, lirični, ekspresivni contralto – njen soul, njen jazz, njen blues, njen spektralni talent, da ne govorim o štiklu Rehab in verzih »They tried to make me go to rehab/I said no, no, no« – je potreboval tabloidni odmev njene tragedije, bolečine in norosti, njenih hospitalizacij, rehabilitacij in detoksikacij, njenih drog in alkohola, njenega vzdevka »Wino«, njenih zdravstvenih komplikacij, depresij in dehidracij, njenih presihajočih pljuč, njenih nenadnih izgub telesne teže, njenih pikaresknih emocionalnih nihanj, njenih divjih izbruhov in impulzivnih obračunov z reporterji, paparazzi in fani, njenih »čelnih«, njenih brazgotin, njenih aretacij, njenega agoničnega zakona z Blakeom Fielder-Civilom, njene avtodestruktivnosti, njene ekshibicionistične heretičnosti, njenega gotsko-neoromantičnega horor-kleopatrovskega retro-trashy looka, njenih tatujev, njene biseksualnosti, njene sekularne apokaliptike, njenih samomorilskih nagnjenj, njenega pljuvanja Pippe Middleton, njene neobvladanosti, njenih pop mučeniških stigmat, njenih okrvavljenih baletnih čeveljčkov.
Nobena skrivnost ni, da so jo skušali njeni producenti, promotorji in založniki prav prek tabloidov – in prek njenih afer, škandalov, osebnih tragedij ipd. – spraviti do publike, do katere sicer ne bi nikoli prišla. In nobena skrivnost ni, da je »korelacija« med prodajo plošč in medijsko pokritostjo prvi aksiom glasbene industrije. Da bi postala koncept, je morala postati trač. Začaran krog? Vsekakor. Slepa ulica? Definitivno. Kot je v Zadnjem valčku (1978), Scorsesejevem dokumentarcu o zadnjem koncertu benda The Band, rekel Robbie Robertson: »Cesta je vzela mnoge velike: Hanka Williamsa, Otisa, Jimija, Janis, Elvisa. To je jebeno nemogoč način življenja.« Velikih rockerjev ne vzame overdose, ne vzamejo jih droge in alkohol, ne vzamejo jih avtodestruktivni impulzi in depresije – vzame jih cesta, na kateri plešejo. In Amy Winehouse je plesala do krvi – kot junakinja slovitega filma Rdeči čeveljčki (1948), balerina, ki, obsedena z baletno perfekcijo in perfekcijo umetnosti, ekstatično, delirično in mazohistično pleše do krvi in smrti.
Ali lahko isti štikel zapoješ dvakrat?
Huda presija stalnih nastopov in turnej ni bila rojena za teksturo njenih štiklov – za to, o čemer je pela, in za način, kako je to pela. Ne, presija stalnih nastopov in turnej je bila v popolnem protislovju z njenimi štikli, malimi eksistencialnimi dramami. Mar ni pela tako, kot da tega, o čemer je pela, ne moreš doživeti dvakrat? Ali bolje rečeno: mar ni pela tako, kot da tega, o čemer je pela, ne moreš zapeti dvakrat? Ja, to lahko zapoješ dvakrat, trikrat, petkrat, to lahko zapoješ večkrat, to lahko ponoviš, toda na lastno odgovornost – ob vsaki ponovitvi te bolj stre, zlomi, uniči. Pela je o rečeh, o katerih ne moreš zapeti dvakrat, ne da bi pri tem tvegal zdravja, prisebnosti in življenja. Tega zdrav ne moreš ponoviti. To lahko ponoviš, to lahko večkrat zapoješ le, če spremeniš besedilo, če pozabiš verze, če skrajšaš štikel, če štikel prekineš, če sredi štikla odideš.
Bob Dylan je to agonijo reševal s stalnimi reinterpretacijami svojih štiklov – nobenega štikla ni zapel dvakrat enako. Vedno drugače, magari komaj prepoznavno. Včasih je verze celo spremenil. In Dylan je bil kot Amy Winehouse: svet je bolj spremenil s svojim glasom kot pa s svojimi sporočili. Ste morali slišati verze, da bi vedeli, o čem poje Amy Winehouse? Mar ni vedno zvenela kot deklica, ki jo je strah, da se bo štikel končal? Ker je vedela, da se bo končal. Ker se je v nekem smislu že končal, še preden se je začel. Ker je bilo to, o čemer je pela, že mimo. Ker je moški že odšel. Ker je padla nazaj v temo. Ker distance do časa ni mogla več najti. Ker je čas že vse pokvaril. Njeni štikli – njene avtobiografije ter obenem avtobiografije časa in biografije soula, bluesa in jazza (mar štikel Back to Black ne zveni kot Dylanov štikel Like a Rolling Stone, preveden v Dylanov štikel Desolation Road) – so zveneli kot zadnje besede, kot deklaracije, kot male investicije v čas in smisel, v trenutke, ki ne trajajo, in način, kako nastane nesmisel, kot dokončani stavki, kot stavki, ki so se končali v isti noči, kot so se začeli. Je bila to sploh še glasba? Mar se ni vedno zdelo, da je te stavke, te fraze, te verze, te male eksistencialne drame pela le zato, da jih ne bi pozabila? Da bi jih memorirala? Da bi se jih lažje spominjala?
Prava eksistencialna ironija je kakopak v tem, da se jih je lahko spominjala le tako, da jih je pozabila. Kar se je na odru stalno dogajalo. To, o čemer je pela, te izčrpa, dehidrira, uniči. Bolje, da pozabiš. Ali lahko zapoješ Back to Black in preživiš? Vas preseneča, da je morala na rehabilitacijo, ko je odpela štikel Back to Black, v katerem je vsakič stokrat umrla? Ali pa Love Is A Losing Game. Ali pa You Know That I’m No Good. Ali pa Tears Dry on Their Own. Ali pa Just Friends. Vas preseneča, da je morala na rehabilitacijo tako rekoč po vsakem štiklu? Vsak štikel je bil stres. Vsak štikel je bil življenje. V celoti – »kot na plošči« – bi te štikle lahko odpel le robot, le stroj, le ultimativni birokrat: impersonator. Amy Winehouse prav to ni bila.
Spomnite se le časopisnih naslovov: Ali še lahko rešimo Amy Winehouse? Ali pa: Amy je treba rešiti! Spomnite se njenega tasta, ki je njene fane pozval, naj njene koncerte in njene plošče bojkotirajo toliko časa, dokler se ne rehabilitira. Amy je treba rešiti! Vsi so skušali rešiti Amy Winehouse, pa četudi je bilo jasno, da bi jo rešilo le to, da bi bila impersonatorka svojih lastnih štiklov – da bi jih torej pela z brezosebnostjo, neprizadetostjo in nepristranskostjo birokrata, recimo kake soul dive, ki ji kičaste oktave piše njen napol zvodniški mož. Amy Winehouse je hotela svojemu možu peti svoje štikle – in pozabiti, da poje.
Umetnost zavezuje k fanatizmu
Ne, fani njenih koncertov niso bojkotirali. Le zakaj bi jih? Hej, saj so fani. In fan ima pravico, da hodi na koncerte svojih idolov. Fan pa misli, da ima še eno neodtujljivo pravico: to, da uživa v avtodestrukciji svojih idolov. Fani so vse bolj le še refleks sodobne tabloidne kulture, tabloidi pa z največjim užitkom sesuvajo, minirajo in trpinčijo prav zvezdnike, ki so jih sami ustvarili. Ko zvezdnika dvignejo in instalirajo, si želijo le eno: da bi propadel. Zgodba o njegovem propadu se prodaja bolje kot zgodba o njegovem uspehu. Zvezdnike kompromitirajo, šikanirajo in uničujejo le zato, da bi potrdili tisto veliko tabloidno mantro: uspeh je le uvod v propad. Kdor prehitro uspe, katastrofalno propade! Zvezdnika najprej izvolijo – potem ga hočejo uničiti. Križati. Podobno je pri politikih. V hipu, ko politika izvolijo, jim gre že na živce. Zahodna civilizacija neskončno uživa v svoji lastni destrukciji. Titanik je bil orjaški hit – vsi so ga šli gledat, pa četudi so vedeli, kaj se bo zgodilo. Fani so hodili na koncerte Amy Winehouse, pa četudi so vedeli, kaj se bo zgodilo. In po malem so si želeli, da bi se zgodilo prav to. Kaj če bo na koncertu umrla? So hoteli biti na koncertu, na katerem bo umrla? Hej, ni ga čez prisostvovanje »zgodovinskemu« koncertu, na katerem bi Amy Winehouse umrla! Fani hočejo pač žalovati – in žalovanje za idoli je edina možnost, da sploh še kaj čutijo. Želja po avtodestrukciji, destrukciji, zlomu, propadu zvezdnikov je vse, kar je ostalo tej upehani, frigidni civilizaciji.
Amy Winehouse so napovedovali zgodnjo smrt. James Hannaham, kolumnist spletne revije Salon, je že leta 2007 zapisal, da Amy Winehouse »koketira s katastrofo«. Njeno avtodestruktivno obnašanje jo bo »bodisi prelevilo v glasbeno legendo ali pa jo bo preprosto ubilo.« Raje ubilo. »Vsi pričakujemo, da bo Amy Winehouse umrla. Glede na njeno kombinacijo mladosti, talenta, zlorabljanja substanc in slabe izbire moških, je to neizbežno.« Ko je pogledal Amy Winehouse, je videl Janis Joplin, Kurta Cobaina, Jimija Hendrixa, Jima Morrisona, Iana Curtisa. Leto kasneje je ameriški artist Marco Perego izdelal morbidno skulpturo krvave, ustreljene, mrtve Amy Winehouse (s kroglo v glavi), naslovljeno: Dobra rock zvezda je le mrtva rock zvezda. Nič, rock zvezda kot žrtveno jagnje družbe. Se je tudi vam zdelo, da mrtva izgleda bolj živa kot živa?
Morda. Toda nikoli ni izgledala kot Cyndi Lauper ali Madonna, ki hoče čim prej na MTV in ki hoče čim prej postati trač – preprost karierizem ni bil zanjo. Če je ljubezen protest, potem je bila Amy Winehouse največja protestna pevka. Njeni štikli so zveneli tako, kot da jih je napisala prejšnjo noč. Pela jih je tako, kot da jih riše, toda ko so ji na oder narisali markacije, na katere naj bi stopila, jih ni zadela. Ni bila tako dobra igralka, pa četudi je pela tako, kot je Marlon Brando igral. Bila je preveč moderna, da ne bi verjela svojim občutkom. Z nami se je dobivala le na štiri oči – in veliko zamolčala. Njeni štikli so bili dolgo naštevanje razlogov, zakaj se v resnici noče več vrniti (»Zakaj si želim, da ne bi nikoli igrala,« pravi v štiklu Love Is a Losing Game), toda nismo jih slišali šele, ko so jih peli drugi. V njenem glasu so bila stoletja – in vsi letni časi. Prihajal je iz tako dekadentne globine noči, da je redefiniral pop, novim generacijam pa povedal, kje so. Vedno je šla tja, kjer je bila vojna. In izkusila to, kar je stalno ponavljal Laibach: »Umetnost je vzvišeno poslanstvo, ki zavezuje k fanatizmu.«
Umrla je zato, da bi bila končno razumljiva vsem, če naj parafraziram švicarskega pisatelja Maxa Frischa, ki je v Montauku, svoji novelizirani avtobiografiji, pisal o nekem francoskem plemiču, ki zelo spominja na Amy Winehouse. Plemiča namreč obsodijo na smrt. Umrl naj bi pod giljotino. Na poti h giljotini zaprosi za papir in pero, da bi si nekaj zabeležil. Ustrežejo mu. Če bo zapisal kaj motečega, recimo kaj sramotilnega, lahko njegovo zabeležko itak še vedno uničijo. Toda kot se izkaže, je bila zabeležka docela in izključno zanj samega: pro memoria.
Vir: Mladina št. 30