Foto: Dnevi slovenskega filma v Beogradu
O festivalu Dnevi slovenskega filma v Beogradu, katerega otvoritev je bila včeraj in bo trajal do 26. novembra v Jugoslovanski kinoteki, je spregovoril Dragomir Zupanc, umetniški direktor in selektor festivala.
Kako to, da ste se odločili za tako zahteven projekt, kot je štiridnevni Festival slovenskega filma v Beogradu?
Dve zadevi sta prispevali k našemu uspešnemu podvigu. To so predvsem sredstva Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je prispeval skromna sredstva, a nam s tem vseeno omogočil, da smo pričeli s to iniciativo, ter ekipa navdušencev, ki se je zbrala v Društvu Sava, Društvu Slovencev iz Beograda. Pojavila se je številčna generacija ljudi, ki so seznanjeni z mediji, s filmi in se spoznajo na snemanje, montiranje, poznajo film in TV in celo delujejo na filmskih šolah in združenjih. S takšnimi kapacitetami smo torej začeli uresničevati zelo ambiciozen in zahteven projekt, ki se imenuje Dnevi slovenskega filma v Beogradu.
Ko je cilj postavljen in spoznaš, da je pravi, to pa pomeni, da se v Beograd pripelje reprezentativno ekipo slovenskih ustvarjalcev, da se prikažejo filmi, ki v tem trenutku predstavljajo slovensko kinematografijo, in sicer filmi ustvarjalcev, kot so Maja Weiss, Metod Pevec, Martin Turk, Urša Menart, Barbara Zemljič, mladi Matej Nahtigal, skupaj s Karpom Godino, starosto filmske industrije in kultnim režiserjem tako v Srbiji kot v Sloveniji, potem ni nič težko. Ko je bio to dogovorjeno in smo dobili podporo Jugoslovanske kinoteke, ki nam je dala svoje ekskluzivne prostore, najboljše v Beogradu, podporo Slovenske kinoteke, ki nam je šla na roko ter nam omogočila kopije, in podporo Slovenskega filmskega centra, potem je bil ta cilj že dosežen.
Zakaj ravno film?
Eden od razlogov, zakaj smo s tem začeli, je ta, da so v Srbiji prisotni slovenski pisatelji, slovenska gledališča, slovenska glasba, toda film se je do sedaj nahajal na obrobju in ni bil prisoten. Zato smo pričeli graditi ta most, da bi se slovenski film pojavil in da bi se pokazalo, da gre za eno zelo vitalno in dinamično kinematografijo, ki izvrstno vstopa v dvorane in med občinstvo. Naša namera je ravno ta – utišati govorico, da se zunaj tega mesta nič ne dogaja, ter hkrati pokazati, da beograjsko občinstvo ceni takšne stvari.
Kako težko je bilo izbrati filme za festival?
S slovenskim filmom je precej enostavno. Obstaja festival, ki se imenuje Festival slovenskega filma v Portorožu in ki zares centralizira vse, kar se v Sloveniji snema. To precej olajšuje delo selektorjem, saj imajo v Portorožu širok izbor tako filmov kot tudi organiziranih srečanj z avtorji. Seveda obstaja tudi neka vrsta našega osebnega poznavanja dogajanja na slovenski filmski sceni. Vemo, kako prepoznati nove avtorje, pokličemo pa tudi stare, in s tega vidika smo delo opravili zelo profesionalno.
Ali lahko primerjate slovensko in srbsko filmsko sceno?
Po eni strani ima slovenski film manj problemov s proračunom kot srbski, ki ima vseskozi probleme s pomanjkanjem sredstev in s stalnim prevpraševanjem, po drugi strani pa ima več problemov z eno močno inflacijo avtorjev, režiserjev in ustvarjalcev. Mislim, da je neka vrsta jasnejše opredeljenosti do določenih filmskih žanrov vidnejša v slovenskem filmu, občuti se, da je odnos občinstva do lastne kinematografije boljši in, kar je najpomembnejše, da se z nekaj mlajšimi avtorji in z nekoliko tistih, ki spadajo v srednjo generacijo, ta kinematografija zelo dobro vzdržuje.
Selekcionirali smo tri celovečerne dokumentarne fime in tri celovečerne igrane filme. Namerno smo želeli predstaviti, kaj je trend v dokumentarnem in kaj v igranem filmu v slovenski kinematografiji. Tako smo mednje uvrstili dokumentarni film Banditenkinder – Slovenskemu narodu ukradeni otroci Maje Weiss, gre namreč za eno zares reprezentativno avtorico, ki, kadar obravnava določeno temo, to vsekakor počne z vsemi svojimi zmožnostmi in znanjem, kar je tudi v tem primeru absolutno uspela pokazati.
Nasproti njej stoji mlada avtorica Urša Menart, ki vseskozi provocira in dela filme, ki odpirajo in odkrivajo neke pomanjkljivosti v slovenski družbi nasploh, tako da sta njen film Kaj pa Mojca? in način obravnavanja ženskih likov popolnoma v skladu z njeno poetiko. Tu je še Dom Metoda Pevca, ki je izredna študija o človeških usodah, ki so zbrane v enem prostoru, nekdanjem zavetišču za delavce iz jugoslovanskih republik. Torej, srbskemu občinstvu predstavljamo, kako slovenski dokumentaristi obravnavajo probleme in različne teme. Panika, igrani film Barbare Zemljič, bo tu postal hit, enako kot je bil predlani tudi v Sloveniji najbolj gledani film, saj obravnava temo, ki je redko prisotna v srbskem filmu, to pa je problem ženske, ki ni zadovoljna s svojim zakonom in s svojim življenjem. Seveda je tu še Matej Nahtigal, rocker, ki je naredil izreden film Psi Brezčasja / Case Ostenberg. Mislim, da bo imel svoje občinstvo med mlajšo populacijo, ki so ji všeč novi trilerji. Skupaj z Nahrani me z besedami Martina Turka in Ljubeznijo na strehi sveta smo publiki torej zares ponudili določen presek slovenskega filma, ki bo omogočil vsaj droben vpogleda v slovensko kinematografsko sceno.
Organiziran pa je tudi spremljevalni program?
Tudi po tej strani imamo srečo. Z nami so dr. Ivana Kronja in Ljubinka Stojanović. Obe sta zelo podkovani v temah, kot so npr. otroci med vojno, razlog za pogovor o tem pa je film Maje Weiss. Predmet pogovora za drugo okroglo mizo je film Kaj pa Mojca?, torej tema ženske in filma ter tema emancipacije in razvoja ženskega lika – to so teme, ki bodo tukaj v Beogradu zagotovo naletele na odziv.
Ali lahko v Beogradu pričakujemo festival slovenskega filma tudi naslednje leto?
Ni razloga, da bi prenehali, ker mi – t. i. beograjski Slovenci – nimamo nikakršnih problemov z delovanjem niti znotraj tega družbenega okolja niti v domovini, iz katere prihajamo. To je priložnost za nadaljevanje tistega, kar je od nekdaj obstajalo, to pa je medsebojno prepoznavanje, izmenjava in skupno delovanje. Lansko leto smo obeležili 100. obletnico smrti Davorina Jenka. Naredili smo film, dolg 60 minut, ki je bil prikazan na Akademiji znanosti v Srbiji, pa tudi na Radio-televiziji Srbije. Delno je bil predvajan tudi v naši produkciji Društva Sava, zelo dobro so ga sprejeli, pojavil se je na nekaj festivalih … Naredili smo tudi film o Zlatanu Vaudi. Pri nas je dovolj prostora za Slovence, ki so v tej družbi uspeli, se dokazali in dvignili nivo srbskega kulturnega miljeja, in vedno obstaja prostor, da se to razvija naprej.
Pogovarjala se je: Biljana Žikić
Prevedla v slovenščino: Mateja Javeršek