Piše: Ana Jovanović
Prevod: Tanja Tomazin
V nedeljo, 24. aprila, so v Srbiji potekale volitve. Meni kot feministki se niso zdele posebej zanimive. Za tistih nekaj zadev, ki so se eksplicitno dotikale žensk, nisem imela komentarja, daljšega od 140 znakov. Ali je treba porabiti več od tega na seksistično-klasno izjavo direktorja pisarne za Kosovo in Metohijo Marka Đurića, da »bi dame morale glasovati za največjega kavalirja in gentlemana Aleksandra Vučića«? Ali pa na ekonomsko sumljivo povabilo, ki ga je ministrica gradbeništva, infrastrukture in prometa Zorana Mihajlović naslovila na ženske – naj izkoristijo program Evropske banke za obnovo in razvoj ter postanejo podjetnice? Celo dejstvo, da se kandidati in kandidatke niso obračali neposredno na ženske, ni vredno pozornosti – volilno telo se obravnava kot monolit in vsem se ponuja isto. Pomanjkanje kandidatk je del večjega problema, ki se ga ne da obravnavati samo skozi prizmo volitev.
Kolikor se mi s feminističnega vidika srbske volitve niso zdele zanimive, toliko bolj se mi ameriške zdijo. Razen tega, da tekmuje (še enkrat) kandidatka, ki ima dobre možnosti, da postane predsednica, jih precej aktivno spremljajo mnoge feministke, ki jih cenim. Kandidatura Hillary Clinton jih navdihuje, in to z dobrim razlogom. Razen tega, da je ženska, uživa jasno podporo demokratske stranke. Na samem začetku kampanje je dobila podporo velikega števila super delegatov, pa je v boj za uradno kandidatko demokratske stranke na predsedniških volitvah vstopila z veliko prednostjo[1].
Njen protikandidat je do tedaj malo poznani senator iz Vermonta Bernie Sanders. Sanders je s časom uspel navdušiti mnogo ljudi, da ga podprejo, prav tako pa da kritično ugledajo sam potek volitev. Ob najavi kandidature je Sanders poudaril, da je eden od razlogov, zakaj kandidira, želja, da se pokaže, ali je na volitvah v Združenih državah Amerike mogoče sodelovati brez podpore milijarderjev. Ena od zadev, ki jih njegova kampanja poudarja, je, da njihovo povprečno vplačilo znaša 27 $. Ko se vračuna vse to, postane jasno, da je v tej bitki kandidatka Clinton v nadmočnem položaju. Medtem pa se ob prebiranju feministk, ki sem jih do tedaj zelo cenila, kaj lahko dobi drugačen vtis.
Feministična podpora Hillary Clinton, ki sem jo do sedaj opazila, je speljana na politiko identitete, vse se vrača k dejstvu, da gre za žensko. Ne izpodbijam pomena reprezentacije, ker igra veliko vlogo v življenju ljudi. Težko se zamislite v določeni vlogi, če nenehno prejemate sporočilo, da ta vloga ni za vas. Ni vsaka ženska dovolj močna, da samostojno razbije famozni stekleni strop, niti to ni potrebno. Tradicionalno je za ženske zelo težko, da prodrejo v politiki. S tega vidika je kandidatura Hillary Clinton izredno pomembna.
Vendar pa nas politika identitete pripelje le do določene točke. Na tej točki moramo pogledati, katere žene predstavlja. V tem primeru imamo izobraženo, bogato, belopolto žensko, ki uživa podporo velikih političnih akterjev in ki zastopa predvsem interese bogatih. Pa niti to me ne bi motilo. Vsaka ima pravico, da podpira, kogarkoli želi. Problem vidim v tem, na kakšen način zastopajo njene interese.
Osredotočila se bom na eno od feministk. Amanda Marcotte je ena od najbolj poznanih sodobnih feministk, piše za Slate, Salon, The Guardian, poleg tega pa je precej aktivna tudi na internetu. S tem je privabila pozornost sodobnih pripadnikov antifeminizma. Njihove obtožbe se po pravilu nanašajo na to, da si avtorica izmišlja probleme tam, kjer ti ne obstajajo, da v vsemu vidi seksizem in da jo zanima samo spol udeležencev in udeleženk dogodka. Pogosto sem bila v situaciji, da na raznih forumih branim stališča, ki jih je razkrivala v svojih tekstih. In zato se zdaj počutim precej neprijetno. Znašla sem se v položaju, ko moram tudi jaz o Amandi Marcotte napisati, da si izmišlja probleme, vidi seksizem, kjer ga ni, in da se osredotoča samo na spol udeležencev in udeleženk dogodkov, ki jih komentira.
To je mogoče opaziti v njenih tekstih, ki jih posveča predsedniških volitvam. Tako na primer Sandersova trditev, da H. Clinton ni usposobljena za predsednico, postaja seksistični stereotip o ženski ambiciji iz osemdesetih. Niti v enem samem trenutku A. Marcotte ne upošteva dejstva, da kandidati stremijo k temu, da prepičajo volilno telo, da so sami bolj usposobljeni. Sanders je njene kvalifikacije postavil pod vprašaj. Konkretno zato, ker je glasovala za vojno v Iraku, ki je zahtevala mnogo življenjskih in materialnih žrtev. Marcott to izkorišča, da pride do seksističnega stereotipa, za katerega obtožuje Sandersa in njegovo kampanjo – oni Clintonovo obtožujejo, da je Glenn Close v Usodni privlačnosti. Teden dni po tem tekstu Marcott ponovno piše, da se Sandersova kampanja drži seksističnega stereotipa o ambiciji čarovnic. Samo ni prav jasno, na kakšen način bi Sanders lahko kritiziral podporo, ki jo je Hillary Clinton dala vojni v Iraku, pa da pri tem ne bi bil označen za seksista. S stališč, ki jih Sanders jasno zastopa, je razvidno, da bi isti komentar podal, tudi če bi bil njegov kandidat moški – in tega ni težko razvideti.
Feminizem je veliko več kot ena kandidatka in feministični boj se mora nadaljevati tudi po ameriških predsedniških volitvah. Nisem bila posebej prizadeta zaradi komentarja Glorie Steinem, da mlade ženske podpirajo Bernia Sandersa, ker gredo za moškimi. Razumem željo feministke, ki se že štirideset let bori za pravice žensk, da doživi, da imajo Združene države Amerike predsednico. Razumem, da ji je politika identitete zelo dolgo predstavljala dominanten okvir borbe. Ampak ne razumem, da sodobna feministka lahko podpira kandidatko tako, da zlorablja feminizem. Amanda Marcotte, ki sem jo zagovarjala po forumih, tega ne bi storila.
[1]Super delegati predstavljajo uglednejše člane in članice Demokratske stranke, ki lahko podprejo kateregakoli kandidata, ne glede na glasove v državah, ki jih predstavljajo. Super delegati se uradno izjasnijo šele na zaključni konvenciji demokratske stranke in so upravičeni, da v kateremkoli trenutku pred konvencijo spremenijo svojo podporo. Zaradi tega je podpora, s katero H. Clinton vstopa v začeke boja, pravzaprav prividna in se jo da obravnavati kot vrsto pritiska na glasovalno telo.