Vzroki nemirov in začetek masovnih migracij
Vzroki nemirov in začetek masovnih migracij

Vzroki nemirov in začetek masovnih migracij

Avtorica: Milena Martinović

 

Več let sem spremljala dogodke na bližjem Vzhodu in arabskem svetu. Vedno me je zanimalo, kakšne posledice bo pustilo vmešavanje tujih sil v določenih državah. In res je prišlo do tega, da kolone migrantov zapuščajo nekdanje precej urejene države kot so: Libija, Egipt, Sirija, Tunizija, ipd.

Na kratko bom podala svoje mnenje o tem do kod segajo korenine problemov v omenjenih državah. Moje mnenje temelji na dosedanjih prebranih člankih in televizijskih oddajah in se konkretno ne navezujem na določene vire literature.

Libija

Leta 2011 se je začelo bombardiranje Libije s strani ZDA. Kasneje so se nenehnim vojaškim intervencijam pridružili Britanci in Francozi. Takratni voditelj Libije, njen predsednik vlade in predsednik obrambnega sveta polkovnik Gadafi je podal izjavo, da bo nastal kaos vkolikor zrušijo njega in njegovo oblast ter da se bo to interpretiralo kot poplava beguncev, ki bodo preko Sredozemskega morja želeli vstopiti v Italijo in EU. Opomnil je, da bi rušenje njegovega režima pripreljalo do popolne anarhije. Danes še prebivalci Libije ne vedo kdo je na oblasti. Ena oblast je v Tobruku, druga v Tripoliju, tretja v Benghzu in četrta v Sirtu. Anarhija je pripeljala do tega, čemu smo danes priča. Če upoštevamo mnenje večine in izhajamo iz njihovega stališča, da je bil Gadafi diktator in morilec, lahko iz tega postavimo vprašanja: Zakaj potem zdaj prebivalci bežijo iz Libije? Kaj ljudi žene iz rojstne države, kaj jih prisili, da bi zapustili svoje domove in začeli življenje na drugem kontinentu tudi če vedo, da jim nihče ne garantira, da bodo do Evrope prispeli živi in zdravi?

Spomnimo se arabske pomladi leta 2011. Prinesla je le še večjo revščino v Egipt, Sirijo in Tunizijo. Obstajajo različne govorice o dobro organizirani zaroti, da je celotna migracija v letu 2015 dobro vnaprej pripravljena, da bi se Evropa obremenila z ogromnim številom migrantov in tako postala ekonomsko šibka. Ali so celotno situacijo inicirale ZDA ali je to posledica splošne globalizacije? Jasno je, da so ZDA v Libijo konkretno prišle zaradi nafte. Nekoč je Gadafi sam omenil, da je zaradi dobrobiti svojega naroda želel spremeniti delež zaslužka. Do leta 2011 je bi dobiček od nafte razdeljen na 20% Libiji in 80% ZDA. Ko je želel spremeniti dobiček na enakopravni oz. polovični, se je ZDA temu uprla. ZDA, Francija, Velika Britanija in Italija so tako leta 2011 dolgovale Libiji 200 milijard $ za dostavljeno nafto. Leta 2012 se je iztekala koncesija velikih naftnih podjetij, ki so lahko dostopala do libijske nafte. Gadafi je zahteval povračilo dolga in zagrozil, da bo v nasprotnem primeru podpisal mednarodne pogodbe z drugimi državami. Rodi se vprašanje: Kako se najlažje znebiti enormnega dolga? Plačati v prijateljskem duhu ali se znebiti novonastalih »sovražnikov«? (http://www.portalsvijesti.com/teme/nwo/libija-pravi-razlozi-intervencije/)

Gadafi je na koncu pogajanj z zahodnimi državami bil zelo kooperativen. Na sestankih z vrhnskimi strokovnjaki in vodilnimi ljudmi iz CIA je razkril vse podatke o Al-kaidi na območju Severne Afrike. To ni bilo dovolj za nadaljevanje sodelovanja, ker so na koncu premagali interesi ogromnega kapitala.

Sirija

Sirija je področje velike državne vojne, ki je med zadnjimi socialističnimi državami na Bližnjem Vzhodu. Vsi stroški študiranja enega študenta (šolnina, študentski dom, prehrana, prevoz, …) na letnem nivoju znašajo približno 11 $. Sirija ni strogo islamska država. V njej živi 14% kristjanov in 13% Alavitov, ki niso izvirni Muslimani, kar pomeni da tretjina prebivalcev niso Muslimani. Verska nestrpnost nikoli ni bila problem v Siriji, dokler se ni pojavila revščina in Islamska skupina skrajnežev. (http://worldpopulationreview.com/countries/syria-population/)

Zahodne države so imele jasen cilj: zgraditi naftovod in plinovod od Emiratov preko Savdske Arabije in preko Kuvajta in Iraka v Sirijo. Sirija bi tako postala direktna povezava na Mediteranu naprej proti Evropi, ker je bila edina možnost za napeljavo nafte, kajti v Izraelu kaj takega vpeljati ni bilo izvedljivo. Z tako naftno napeljavo bi se ovirala Rusija, ki je glavni dobavitelj plina in nafte Evropi. Sirija je kot zaveznik Rusije postala bitka za smeri plinovodov in naftovodov. Obstajajo tudi drugi interesi zahoda poleg nafte. Na primer: Francozi bi kar naprej gradili svoje baze v Siriji, ki je nekdanja francoska kolonija. Sirija je tudi edina država v tem delu Mediterana, kjer imajo v Tartusu Rusi svoje vojaško oporišče in čez 30.000 ekonomskih in vojaških strokovnjakov. Sirija je vsekakor veliki ruski vojni zaveznik v tem koncu sveta in smatra se, da bi Moskva izgubila kredibilnost v očeh ostalega arabskega sveta vkolikor ne bi Sirije podprla. Tako Sirija ostaja žrtev igre med Washingtonom in Kremljem (http://www.politika.rs/pogledi/Miroslav-Lazanski/Ruska-vojna-ekspanzija.lt.html).

Zakaj Sirijci bežijo ravno zdaj? Prejšnja zima je v Libiji bila izjemno hladna in v njihovi državi ne poznajo snega, nimajo gretja. Poletje pa je bilo neverjetno vroče in ljudje so prisiljeni poiskati nove pogoje za življenje. Tudi manjša mesta, ki so zaposlovala veliko število mladih moških, so pusta po zaprtju velikega števila tovarn.

Zaključek

V današnjem svetu je najhujše, kar more doleteti človeka, da je brez države. Če je brez države je nič. Nima ne pravice, ne varnosti in skoraj nikakršne možnosti, da bi v življenju kaj koristnega dosegel (Mastnak, 1998, str. 130).

Evropa si zatiska oči, namesto da bi vsaki državi določila koliko beguncev lahko sprejme in jasno določi pravila in ukrepe, da pride do rešitve, ki dolgoročno prinaša mir in varnost vseh državljanov. Če matična država ne nudi varnosti ljudem, so se ti primorani napotiti v beg, mi pa ponuditi vso razpoložljivo podporo.

Če bo EU uresničila napovedi o vse ostrejšem nadzoru ob žičnati ograji, bo njen sloves počasi začel spominjati na zlovešči berlinski zdi. Evropa si tega naziva na poti v prihodnost ne sme privoščiti.

27.10.2016

Gradiva izražajo mnenje avtorja in ne predstavljajo uradnega stališča Vlade Republike Slovenije.