Caedite eos. Novit enim Dominus qui sunt eius.
(Lat.: Vse jih pobijte: Bog bo že prepoznal svoje.)
Papeški legat Arnaud Amalrik na vprašanje nekega križarja, kako naj postopijo s prebivalci mesta Béziers v južni Franciji, ki niso hoteli izdati in predati svojih someščanov katarov, ampak so katoliki in katari držali skupaj: 22. julija 1209 so v križarski vojni proti katarom, ki jo je začel papež Inocenc III, križarji prodrli v mesto in pobili vse živo, po poročilu samega legata več kot 20.000 ljudi, največ v mestni katedrali, v katero so se prebivalci skrili – katedralo so zažgali, in ko se je zrušila, je pri tem ubila vse, kar jih je bilo v njej. To izjavo so kasneje skozi zgodovino komentirali tudi mnogi drugi izvršitelji pokolov.
Včeraj je slovenski novinar, sicer dobitnik neke novinarske nagrade, na predlog osebe ženskega spola, naj se v državo sprejme samo tiste z rojstnim listom, na Tweeterju objavil besedilo s citatom iz omenjene križarske vojne in protipredlogom, naj se beguncem, ki prihajajo v Slovenijo, odpre vrata 500 m od meje (pa bo Bog že prepoznal svoje). Del javnosti že zahteva policijsko raziskavo in sodni pregon dveh trolov pa veljavnih zakonih, medtem ko danes iz Ljubljane leti avion, poln stvari za begunce na Lesbosu. Akcijo na Lesbosu sta začela dva mlada slovenska turista na dopustu, ker nista več mogla gledati groze, Adria Airways je pristala, da opremo za begunce prenese brezplačno, prav tako pa tudi letalske službe na Lesbosu; v dnevu in pol se je v Sloveniji zbralo za štiri letala nujnih pripomočkov, dva iniciatorja pa sta na otoku zbrala skoraj 6.000 EUR za pomoč na samem licu mesta. Mnogi so mirno zaspali, prebudili pa so se z vestjo o sedemdesetih zadušenih v kamionu za tihotapljenje beguncev v Avstriji in stotih utopljenih v morju ter s poznavalsko odmerjenim sočutjem za kamere in refleksije evropskega političnega vrha o Balkanu in Dunaju…
Begunce sedaj kličemo s pravim imenom – to so ljudje, ki bežijo z Bližnjega in Srednjega vzhoda zaradi nasilja, lakote, bede in obče negotovosti. Prav tako so tudi troli nedavno postali jasno definirana skupina – to so tiste, po zlobnih malih in velikih bitjih iz skandinavske mitologije poimenovane, anonimne ali poznane osebe, ki dajejo lažne, zlobne, deplasirane, grde, netolerantne, žaljive in prostaške komentarje na vse, kar se dogaja na internetu, saj je to edino mesto, kjer se lahko izkažejo. Ime »internetni troli« je bilo zabeleženo že zelo zgodaj in registrirano 1992. leta. Vendar ti v osnovi patetični posamezniki predstavljajo realne ljudi, ki živijo z nami in ki so v svojih družbenih krogih največkrat neopazni. Pravzaprav jih vsi poznamo, ampak se nam zdi, da so nekoč gotovo bili boljši ali da bi lahko bili boljši v boljših okoliščinah, da se bodo poboljšali s starostjo ali da jih bo nekdo že še vzgojil do zrelosti. Niti eno od teh pričakovanj ni preveč realno.
Trole se zlahka prepozna, razumevanje njihovega obnašanja pa gre verižno: to so ljudje, ki so proti temu, da se pomaga garjavemu mačkonu na ulici – lahko bi pomislili, da je razlog za to higienski, ampak ni. Trolova motivacija vedno vsebuje nekaj močnejšega, saj je treba vsakega, ki živali na ulici pomaga, ne samo odvrniti od tega, ampak tudi ponižati: pomagati živali pomeni odreči pomoč lačnim otrokom in prekleti pomagač – on ali ona – je posredno obtožen nehumanosti, pomanjkanja materinskega čuta in snobizma. Kadar slučajno zares sreča lačnega otroka ali berača, se trol še bolj razkrije: bolje je, da se ne pomaga, da se sirota ne bi preveč navadila na pomoč in zaradi tega zapustila trenutno delo ali aktivno iskanje dela, s tem bi lačnega otroka namreč razvadili, saj ne moremo vedeti, kaj vse bo še nastalo iz njega, če mu olajšamo življenje, poleg tega pa lahko samo ugibamo o tem, kdo je ta otrok, od kje in čigav je, zakaj je lačen in kdo je za to kriv. Kadar trola soočite s krizo, ki prizadeva mnoge okrog njega ali v njegovi soseščini, takrat se šele razvname prava domišljija: ni takšne nelogičnosti, izkrivljenosti in norosti, ki se prej ali slej ne bi pojavila v njegovih pojasnjevanjih, pri vsem tem pa bodo on in njegov kolektiv (tisti, ki si ga sam prisvaja) vedno žrtve, pripravljene da se preventivno maščujejo in kaznujejo vsakogar. Pa da se ne spuščamo v mnoge druge proizvode domišljije, ampak samo v tiste, ki so jih do zdaj izzvali begunci: to so, se razume, vsi po vrsti prikriti teroristi, ki so pobegnili pred služenjem v pač že neki vojski in mobilizaciji, zdravi in pravi, prevaranti, ki samo izkoriščajo evropsko socialno pomoč; niso nagnjeni k delu ampak h kriminalu vseh vrst, pretežno so to mladi predstavniki moškega spola, muslimani, ki se ne morejo prilagoditi evropskemu načinu življenja in so nagnjeni k posiljevanju, homoseksualnosti in pedofiliji; s seboj imajo starce, žene in otroke, samo da bi izzvali usmiljenost; starci bi sicer morali umreti, žene sedeti doma, otrok pa imajo vsekakor preveč. Vsi ti ljudje so slabo oblečeni, umazani, smrdljivi in lačni, torej nagnjeni h kraji in sumljivi: zakaj bi sicer točno vedeli, kam želijo, in to celo znali povedati po angleško? Med njimi so še bolj sumljivi tisti, ki niso v cotah in za nekatere stvari lahko celo plačajo – to je vsekakor dokaz, da se vsi po vrsti pretvarjajo, da bi nagrabili čim več našega (trolovega) denarja. Za seboj puščajo smeti, namesto da bi jih pospravili: mogoče bi celo počistili za seboj, če bi imeli s čim, vendar se jim niti to ne ljubi. Kričijo, dvigajo prah in roke v nebo, še posebej kadar jih organi reda napadejo s pendrekom in solzilcem. Če se razburjajo, je to zato, ker odklanjajo križ (rdeči – na paketih pomoči); če se razjokajo, je to samo pretvarjanje; če vzkliknejo »moj bog«, kar vsi počnemo stokrat na dan, so to nevarni alahovci, ki so prišli, da nas pokorijo svoji veri. In tako vse do zadnje še delujoče sive celice v možganih, dokler ne nastopi popolna paraliza.
Trolovsko modrovanje v širokem razponu – od predstavnikov oblasti do nacističnih skupin (ki so sicer z zakonom prepovedane) – rado vodi k ugotovitvam, kako so »naše« kapacitete majhne, kako nimamo denarja, kako nimamo služb, kako nimamo prostora za begunce, kako bi bila kultura skupaj s higieno in prefinjenostjo domačega ušesa v kontaktu s tujo muziko ogrožena. Troli niso prav nič manj besni na tiste, ki k nam ne prihajajo, saj s svojo revščino in upiranjem vseeno predstavljajo občo grožnjo: trol ima tako povsem jasno idejo o tem, kaj je mednarodni dolg – gre za isto zadevo, kot je ta, da sosedu ne vrača izposojenega ali da mu brez njegove vednosti vsak dan kradejo z njegovega kupčka na banki; ne zanima ga, zakaj je v islamu prepovedano oderuštvo in vsako povečevanje dolgov z obrestmi, niti ga ne zanima realno dogajanje v svetu papirnatega kapitalizma, saj so po pravilu samo tisti drugi krivi, tisti drugi, ki so njemu osebno v škodo in breme.
V tej obilici obsedenega izmišljanja nima smisla iskati niti sistema niti kriterijev. Predvsem pa se ni treba razburjati. To izlivanje norosti iz slabo kontroliranih in z razumom zastraženih glav je pravzaprav ustvarjanje folklornih zgodb pred našimi očmi, ki bi jih bilo treba klasificirati, žanrsko definirati, mogoče tudi popisati ter slediti, katere bodo imele več uspeha, in prevzeti skrb za nekatere avtorje, recimo psihiatrično skrb. Problem je predvsem v odsotnosti kontakta tistih, ki bi se raziskovalno in drugače posvetili trolom, in trolov samih. Vendar delovanje trolov ni skromno, prav tako se z raziskovanjem ne bi zmanjšalo. Zato moramo imeti enostavne mehanizme zgodnjega prepoznavanja trolov. Na nek način je najbolj enostaven kriterij za to že situacija s tistim garjavim mačkonom: brezpogojna pomoč je tista humanistična osnova, iz katere je – po pomoči garjavemu mačku – možno prav vse. Seveda tudi ta slika ni povsem prepričljiva: obstajajo takšni, kakršna je na primer Brigitte Bardot, ki bi radi pomagali tjulnjem in psom, nikakor pa ne nekomu, ki bi brez trideset-generacijskega krščanskega rodovnika želel živeti v Franciji. Mnogi od tistih, ki v Nemčiji zažigajo državno in zasebno lastnino svojih someščanov, da se pri njih ne bi mogli naseliti begunci, imajo verjetno doma bolj ali manj vse potrebe preskrbljene in obožujejo svoje hišne ljubljenčke. No, primer z garjavim mačkonom je vseeno simbolični ključ za prepoznavanje trolov. Ko ga imate, se pazljivo ozrite po svoji okolici in opazujte: troli tudi neposredno okrog sebe širijo bolj kot ne isto brezobzirnost, izmišljena pravila in za agresivnost skrito inferiornost. Resnične in nenehne žrtve so tisti, s katerimi troli živijo in jih po pravilu prikazujejo kot »pravo« družino. Člani takšne družine so včasih do konca življenja sužnji prosojne nadvlade. Razen uporov, ki so le stežka uspešni in se redko izplačajo, je način osvobajanja beg: vse ostalo je nasilje v družini, včasih z najtežjimi posledicami. Vsi poznavalci tega področja se strinjajo, da se vse to krepi in množi prav v kriznih situacijah in časih.
Javnost in oblast dobro poznata koristne prednosti trolov, saj so oni njihova najbolj zvesta podpora, finančna baza in glasovalno telo. Zato je zgrajen cel sistem ustrezanja trolovskim željam; preprosto – predstavniki javnosti in oblasti imitirajo trole in s tem dosežejo njihovo odobravanje. Razvili so tudi mehanizme, po katerih se javnost postopno preoblikuje in prilagodi trolom. To se kaže v občem dopuščanju, da ima vsak svoje mišljenje in da je to tista meja, ki jo argumentacija ne sme preseči. Ne, nima vsak pravice do svojega mišljenja, če njegovo mišljenje ne razpolaga s podatki, če nima jasnosti, če ni osnovano na logiki in občih humanističnih merilih; če je – drugače rečeno – neumno. To pravzaprav sploh ni mišljenje, ampak trolovska manipulacija, ki odpira prostor za neumnost in netoleranco. Če neumnost nima pravice do diskurzivnega življenja, to ne predstavlja nikakršne nevarnosti za demokracijo, kakor zagovorniki »svobodnega mišljenja« pogosto namigujejo, ampak ravno nasprotno – s tem se prostor demokracije povečuje. Zato je tako potrebno, da tisti, ki znajo uporabljati logiko in argumente, čim pogosteje sodelujejo v javnih govorih, kadar jih povabijo in kadar jih ne – politika skrivanja in utišanja takšnih ljudi v medijih pa je povsem jasna. Ali se sploh še kdo čudi, da jih je vse manj? Ravno brez njih je mogoče popolnoma razviti vzajemno laskanje javnosti in trolov ter doseči izgubo vseh kriterijev. To pomeni, da je v javnosti treba reagirati vsakič, kadar se mojstrom besede in misli oži prostor – vse dokler so ga ti vredni. Po drugi strani pa je preprosto treba delovati proti trolom. In tako se lahko definirajo meščanska načela, tisto, kar smo nekoč imenovali civilna družba in kar včasih deluje kot nevladno področje.
Ker – ne glede na to, kako zviti, iznajdljivi in domiselni (vse to so možne sprotne oznake nevarne neumnosti) – troli najtežje prenesejo še tako droben poraz: kadar brez razmišljanja, brez računice in narativnega ter ideološkega okvirja enostavno pomagamo bitju, ki ga vidimo pred sabo.
Svetlana Slapšak
Prevedla v slovenski jezik: Tanja Tomazin