Miha Blažič N’toko je slovenski glasbenik, publicist in aktivist. Krajša različica intervjuja je predvajana v Kontroli leta Radia Študent. Pogovarjala se je Biljana Žikić.
Šest let nazaj si napisal komad Zig Zig, ki govori o fašističnih tendencijah tako imenovanih navadnih ljudi. Koliko je ta tvoj komad aktualan danes, v letu 2016 v Sloveniji?
Zdi se mi, da je zelo aktualno tisto, kar sem opisoval v komadu Zig Zig takrat v enem zelo idiličnem 2010, ko se je zdelo, da v tej Sloveniji bo šlo pa samo navzgor. Dejansko pa me je prešinilo, da pravzaprav ne vem, zakaj sem se takrat toliko ukvarjal s tem. Če bi 2010. rekel, da bo v Sloveniji fašizem tema, o kateri se bomo morali pogovarjati, da bo veliko ljudi v bistvu izražalo neka takšna mnenja, bi bilo nenavadno. Ampak sem po eni stranski poti iz precej bizarnega razloga začel pisati ta komad.
In sicer, jaz sem takrat živel na Japonskem. V bistvu sva ‘on and off’ dve leti z ženo živela tam in na nek način avtomatsko, iz izkušnje tujca, ki živi v tuji državi, so se mi ta vprašanja prvič porodila na tak način. In sicer tako, da sem videl, kako so ti ljudje, ki so v bistvu moji ‘frendi’ – tudi tisti, s katerimi sem živel, pač Japonci, ki so bili zelo sodobni, kultivirani, svetovljanski, prijazni ljudje – na nek način, kadarkoli so govorili o tujcih, nenadoma dobili zelo tak, kako bi rekel temu, prestrašen odnos. V smislu: »Joj, koliko pa ti tujci naših žensk vzamejo, to pa ni v redu, pa koliko je kriminala, zdaj ko tujci prihajajo …« Mislim, ne da je veliko tujcev na Japonskem. V resnici mislim, da je najbolj etnično homogena dežela na svetu. Ampak ves čas ti strahovi, ki so jih ljudje izražali v odnosu do mene, ki sem bil tujec, pa smo bili prijatelji, so me poznali in imeli dobro mnenje o meni. Vendar, videl sem kako te zadeve prihajajo ven iz njih in sem se začel spraševat: aha, saj je dejansko zelo podobno lahko tudi v Sloveniji, samo da nekdo, ki je rojen tukaj, nekdo s pravim imenom in priimkom pač nikoli ne pomisli na to, nima te izkušnje …
Ko sem iskal službo, recimo, so ti ljudje, s katerimi sem se pogovarjal, vedeli, kaj znam in koliko sem izobražen, česa sem sposoben in česa ne, vendar je avtomatsko šlo takole: »No, saj veliko je teh iz teh slovanskih dežel, ki delajo v tovarnah ali, kaj pa vem, v tej in tej industriji, tam bi recimo bilo mesto zate«. Za ženo pa je bil avtomatski odgovor: »No, saj veliko belk iz teh slovanskih držav pleše v nočnih klubih, mogoče bi tam lahko kaj vprašala«. Torej gre za to, kako te avtomatsko postavijo nekam na ‘tvoje mesto’. In ljudje v Sloveniji nimajo občutka, da se to njim lahko zgodi. Vsi si nekako pač mislimo, da smo vsi strašno izobraženi in razgledani, vsi bomo delali v tujini v nekih ‘fajn’ pisarnah in imeli velike bajte … In v bistvu ugotoviš, da ne, saj kakor mi vidimo druge ljudi, tudi drugi nas vidijo.
Očitno ti je tvoja osebna izkušnja tujca pomagala in ti odprla oči, da sploh lahko vidiš podobne zadeve – podoben odnos do tujcev – tudi v Sloveniji?
Čisto iskreno povedano, nisem pomislil, da bo šlo tako daleč, kot je pač šlo zdaj. Mogoče tudi zaradi tega, ker se o tujcih v Sloveniji pravzaprav ni toliko govorilo, npr. o statusu migrantov in manjšin. In če pomislim zdaj s tega gledišča, je nenavadno, da se o tem ni govorilo, saj smo imeli čez 100.000 migrantskih delavcev, pa dejansko ta tema ni bila toliko na odprtem. Zdaj pa nas je nekako šokiralo, ko smo ugotovili, da nas v resnici dejansko ni sram javno priznati in o tem govoriti, da si ne želimo tujcev iz drugih držav, ki bi živeli v Sloveniji. Pač, preprosto, ni nam ‘kul’, nočemo jih, in to je postala sprejemljiva stvar, da se jo misli in reče na glas. Mogoče prej to ni bilo toliko sprejemljivo, ampak smo sistemsko vseeno tako ravnali, zdaj smo pa v bistvu na nek način ponotranjili ta sistem, ali pa je sistem ponotranjil to splošno mnenje.
Kaj misliš, zakaj nočemo tujcev?
Tega je veliko plasti. Verjetno ni enostavno, kako do tega pride. Deloma je nacionalna identiteta zmeraj zgrajena na razlikovanju od drugih. Se pravi, zdaj je država, ki je relativno nova, morala na nek način na novo izumiti, kaj pomeni biti Slovenec. V bistvu se ne spomnimo, da je bilo 25 let nazaj to nekaj drugega. To ne pomeni, da tudi takrat nismo bili pogosto nacionalistični ali pa rasistični itn. Absolutno smo bili, ampak je ta identiteta pomenila nekaj drugega. In še 50 let nazaj je pomenila nekaj drugega in 100 let nazaj spet nekaj drugega. Se pravi, izumlja se ves čas na novo in biti Slovenec vedno pomeni ne biti ta ali ta ali ta. In če pomislimo, je očitno bolj pomembno, da se razlikujemo od nekaterih kot pa od nekih drugih. Ljudi ne bo motilo, če bodo na državni proslavi peli Zdravljico v angleščini ali pa japonščini, ker so to pač fini, plemeniti jeziki in narodi, medtem ko jih bo v arabščini zelo zmotilo.
Izgleda da je bila takrat, ko smo državo ustvarjali, specifična predpostavka, kdo je Slovenec, kdo ima državljanstvo in kdo ne, podlaga za to pa je bila v bistvu ta slovenska kri, karkoli že to pomeni, to je bil pomemben faktor. Dejansko smo bili pripravljeni ponuditi državljanstvo drugi in tretji generaciji Slovencev, ki so živeli v tujini že dolgo časa, jih pripeljati nazaj in jim celo plačati, da bi postali slovenski državljani, tudi če niso govorili jezika ali če niso imeli nobene veze s Slovenijo, kar je precej smešno. Po drugi strani smo imeli tukaj 25.000 ljudi, ki so celo življenje delali, živeli tukaj, imeli družine, imeli domove, pa smo jih izbrisali iz registra. Se pravi, ta faktor slovenske krvi je postavil tisto, na podlagi česa si mi zdaj domišljamo, da smo Slovenci. Se pravi, na podlagi etničnosti. In vidim, da danes sploh nimamo tega koncepta, da pravzaprav državljanstvo ali pa tudi nacionalnost v končni fazi ni vezana na etnično poreklo, da je to nek zelo nepomemben faktor. Če bi šel par generacij nazaj, tukaj praktično ne bi našel »pravega« slovenskega državljana.
Vseeno se zelo vztraja na »čistokrvnosti«. In to seveda ni le slovenski specifikum. Kaj misliš, zaradi česa? Ali ima kdo kakšno korist od tega?
Če se osredotočimo na bolj marksistični vidik, imajo korist od tega lastniki kapitala. To zveni zelo abstraktno, ampak dejansko, ko gledamo v praksi: če imaš v državi dve vrsti ljudi, ki sta na trgu dela in se sovražita med sabo, vsi ti ljudje izgubljajo. Zdi se mi, da je to na nek način pač pogon tega sistema dobičkov, ki ga imamo. Se pravi, nekomu bo vedno v interesu, da nekdo drug dobi manj od njega. Kam so se zdaj preselili pogovori, odkar so glavna tema nenadoma postali migranti? V zgražanje nad tem, kaj bi kdo utegnil dobiti, ko bi prišel v to državo, kako bi oškodoval tukajšnje delavce itn. Nenadoma se ne pogovarjamo več o dvigu minimalne plače za ljudi, ki že delajo v Sloveniji, ne pogovarjamo se več o naših socialnih pravicah. Pogovarjamo se o tem, da bog ne daj, da bi tisti, ki prihajajo, kaj od tega dobili, in seveda je oblasti to zelo všeč.
Po drugi strani, ko imaš dve vrste ljudi z različnimi pravicami v istem sistemu, tista z manj pravicami postane armada rezervne delovne sile, ki pravzaprav ima določene druge pravice, to pa natanko zaradi tega, da jih lahko niža za vse ostale. In ko pridemo naokoli, je potemtakem seveda logično, da slovenski delavec sovraži tujega delavca zato, ker dela za manj časa, za manj pravic in jih vedno deset trka na vrata tega delodajalca, ki potem lahko slovenskega delavca odpusti. Od tod izvira ta njegov strah, to njegovo sovraštvo. To, da smo kulturno nekompatibilni ali pa da so na nek način naše navade, naši jeziki nekaj nepremostljivega, to sploh ni zares problem, mislim da se nihče ne bi tega bal. Izvor tega rasizma in tega strahu je definitivno ekonomski.
Kaj danes pomeni – biti Slovenec?
Kot vidimo, imamo s tem precejšenj problem. Verjetno je nastopila neke vrste kriza identitete, ker je pojem Slovenca – biti Slovenec – v veliki meri konstrukt, nekaj, kar je treba izdelati in potem na nek način vprogramirati v državo. Rekel bi, da ta definicija ni ravno kos sodobnim časom, ni kos množičnim migracijam, ni kos temu, da se ogromno Slovencev seli v tujino, da se drugi ljudje selijo sem, da smo v neki globalizirani ekonomiji, da so ljudje med sabo pomešani itn. Se pravi, to, kaj zares pomeni biti Slovenec, si je treba čedalje ožje zamišljati in to potem nasilno zagovarjati, moramo se oprijemati neke tradicije, ki jo v mogoče v vsakodnevnem življenju niti ne živimo več čisto zares. Ne hodimo naokrog v narodnih nošah, ne poslušamo vsi harmonik, kozolci nimajo nobene praktične funkcije v naših sodobnih življenjih itn., ampak vsi ti simboli se zdaj na nek način tako močno vračajo, ker pač iščemo in se poskušamo oklepati česarkoli, kar bi nas lahko razlikovalo od drugih ljudi, ki nas obkrožajo.
Tudi jezik je ena takšna stvar. Zdaj so vpeljali radijske kvote za slovensko glasbo. To verjetno ne bi bilo možno v drugi situaciji kot pa zdaj, ko se nam zdi, da nekaj je pa vendarle treba narediti, da zaščitimo ta slovenski jezik. Po drugi strani je to absurd, ker izključuje praktično vse tisto, kar gradi neko kulturo, kar jo vzgaja, ji pomaga da raste, da se razvija …, to krčimo. Se pravi, vsa področja kulture, od knjižnic in gledališč do koncertnih klubov, vse je na nek način v zatonu. Vse to zamenjujejo nakupovalni centri, resničnostni šovi na televiziji in podobne zadeve, ampak tega pa ne doživljamo kot grožnjo naši kulturi. Kot grožnjo doživljamo tisto, kar prihaja ‘z napačne strani zemljevida’.
Ali je zaradi tega bodeča žica na meji, zaradi ohranjanja identitete in strahu pred njeno izgubo?
Mislim, da je zaradi tega žica možna. Možno je, da so jo ljudje sprejeli ravno zaradi tega, ker je bilo vsiljeno mišljenje, da nas nekaj ogroža, da je ogrožena naša kultura in ne vem kaj še vse. In zaradi tega, zaradi strahu, se morda hitreje in lažje sprijaznimo z njo. Ni pa to razlog, zaradi katerega jo je vlada postavila. Definitivno pri tem neko vlogo igrajo mednarodni pritiski. Zdaj je za večino migrantov Slovenija zgolj tranzitna država, kar nas v resnici pravzaprav ne bi niti smelo kaj preveč motiti. Se pravi, predvsem Nemčiji in drugim zahodnoevropskim ter severnoevropskim državam je v interesu, da se šengensko območje v tej točki zavaruje. Slovenija sama po sebi verjetno niti nima razloga, da bi imela takšen interes.
Drugi vzrok pa je najbrž kratkovidnost, paničnost naše vlade, mogoče nedoraslost tej situaciji, ki se kaže tudi v tem, da, tudi če vzamemo žico kot nekaj, kar oni potencialno lahko storijo – seveda ni bilo potrebno, ampak če že –, bi torej postavili vsaj nekaj, kar ima smisel. Konkretno ta žica ga nima. Midva lahko, če hočeva v tem trenutku prečkati mejo nekje, kjer je speljana žica, v petih, ali pa še bolj verjetno v eni minuti odkrijeva način, kako priti čez. Torej je dejansko ta žica neke vrste prikaz, česa je sposobna naša vlada, je eden od njenih takih zelo kratkovidnih, paničnih in represivnih odzivov na situacijo, ki ji pravzaprav ni dorasla.
Ali se ti zdi, da je vlada, ki jo imamo zdaj, nacionalistična, glede na to, da se tudi premier pojavlja na konferencah z napisi »Slovenec sem«? Kaj pa mi drugi, ki nismo Slovenci, pa imamo njega za premiera?
Mislim, da je to nekaj, česar verjetno v osnovi ni načrtovala, zdaj pa je zrasla ta ideja braniti slovenstvo in slovensko samobitnost in vse te stvari, ki se zdaj pojavljajo, ji koristijo ravno zato, da lahko opravičuje represijo nad migranti, da lahko opravičuje to žico, da lahko opravičuje ta azilni sistem, kakršnega imamo itn. Se pravi, poslužila se je najenostavnejšega orodja, ker če ne bi bilo tega, bi zelo težko opravičila, zakaj tako ravna, zakaj tak strah in taka panika, če se pa nimamo česa bati. In kaj je tisto, kar je pravzaprav ogroženo? Realnih groženj ni, policisti ne beležijo nobenih težav, nikomur se ni nič zgodilo, izgleda pa, da se je nekaj zgodilo s slovenstvom. Kaj točno, ne ve nihče, ampak poglejte – Arabec poje himno, ogroženi smo, rabimo ograje, ki sicer nimajo popolnoma nobene veze s tem, ampak medijsko pa to deluje, je učinkovito.
Ali misliš, da smo vsi državljani krivi, da smo pristali na to, da žica že mesece stoji in bo stala še naprej?
Jaz zase definitivno lahko rečem, da sem doživel ob vsem tem, ko se je vse skupaj zgodilo tako hitro, en tak grozen občutek nemoči. In kamorkoli pridem, s komerkoli se pogovarjam na to temo, vsi govorijo isto. Vse nas to strašno moti, za nas je to v bistvu nesprejemljivo, ne moremo reči, da smo to sprejeli ali da nam je O.K., ampak res ne vemo, kaj storiti. Na nek način se vidi to, da je bila neka kritična družba preveč pasivna skozi vsa ta leta. Ko se dejansko utelesi ena prava represija, nimamo odgovora na njo in mislim, da so ti odgovori nekaj, kar se zdaj na nek način išče, ko se ljudje poskušamo povezati na različnih ravneh, ker vidimo, da je očitno treba reagirati in da nas država ne sliši. Absolutno pa je ta žica prikaz naše nemoči.
Zelo si aktiven v okviru Protirasistične fronte, pomagaš beguncem na različnih področjih. Kakšen je tvoj pogled na to, kar se dogaja v Sloveniji glede beguncev, kaj si mogoče tudi osebno doživel in kaj misliš, da se na tem področju sploh lahko naredi?
Kar se je dogajalo skozi te mesece, je to, da je begunski koridor čez Slovenijo postajal vse bolj vakuumsko zaprt. Najprej smo samoorganizirani prostovoljci ugotovili, da težko pridemo zraven v te sprejemne centre, da težko vzpostavimo komunikacijo z migranti, vendar pa je bilo vse to v štartu še zelo neurejeno in kaotično, tako da se je vendarle nekako dalo delovati na neki, kako bi rekel, nevladni ravni. Sčasoma je to postalo popolnoma nemogoče. Dejansko smo prišli do tega, da je ta koridor postal dostopen izključno ljudem, ki zelo tesno sodelujejo s policijo in z vlado, in da dejansko en normalen državljan Slovenije, ki bi hotel karkoli drugega kot ubogati ukaze in v policijskem spremstvu deliti deke ljudem, ne more priti zraven.
Zdaj po novem očitno prihajamo v fazo, ko se ljudje sploh ne bodo več ustavljali v Sloveniji, ker jih bodo vozili direktno naprej v Avstrijo. Sicer s humanitarnega vidika definitivno boljše za same migrante, ki recimo niso hoteli tukaj zaprositi za azil, veliko pa pove o odnosu Slovenije, o tem, kako se namerava s tem soočati še naprej. Se pravi, država bo storila vse, da naredi migrante nevidne za Slovence, da se bomo pretvarjali, da jih ni, in naredila bo vse, da bo azilna politika čim bolj neprijazna. Ob delu z azilanti smo videli, kako se ta politika slabša iz tedna v teden, kako postaja bolj represivna – enostavno bomo ustvarili nemogoče pogoje bivanja za kateregakoli migranta v Sloveniji.
Kar hočem reči, je to, da je to strašno kratkovidno, ker v neki točki bomo absolutno morali poskrbeti za večje število ljudi in dejansko to za državo, kot je Slovenija, niti ne bi bil tak problem, ampak mi si ga vseeno ustvarjamo. Pišemo neko samouresničujočo se prerokbo. Ljudi poskušamo spraviti ven iz sistema, jih getoizirati in potem bomo to, da imamo neke getoizirane ljudi, ki nimajo dostopa do trga dela in do normalnih stvari, ki jih imamo ostali ljudje v državi, doživljali v paralelnem sistemu in v strahu pred temi ljudmi. To je nekaj, kar počnemo že ves čas, in vidim, da paranoja postaja večja in da situacija se slabša.
Zakaj je azilni sistem Slovenije slab?
Dejansko, če je kdo videl, kako izgleda življenje v azilnem domu, je to praktično umor človeškega duha. Nahajaš se v tej industrijski coni Vič, daleč od vsega, z mesečno žepnino, mislim, da so jo zdaj zmanjšali na 10 EUR, zaprt tam na milost in nemilost tega, kar ti dajo. Če se ne motim, se enkrat ali dvakrat na teden odvija polurni tečaj slovenščine in to je vsa integracija. Seveda se bo cela država zgražala, zakaj ne govorijo slovensko, ampak dejansko nimajo možnosti iti med Slovence, spoznavati se s Slovenci, niti nimajo možnosti, da bi se slovenščine zares naučili v centrih za begunce.
Z danes na jutri ne veš, ali boš še tukaj ali te bodo zavrnili, ne veš, ali boš šel naprej ali boš šel nazaj, in to je dejansko bivanje v enem, kako bi rekel temu, birokratskem zaporu. Potem imaš ljudi, ki bi jim absolutno moral pripadati azil družin – imeli smo družino iz Afganistana, ki je bila po treh tednih zavrnjena. In kaj se zgodi? To sprenevedanje, o katerem govorim. Ti ljudje seveda ne bodo šli nazaj v Afganistan, niti jih Slovenija tja ne more deportirati. Lahko jih pač poskuša spraviti nazaj na Hrvaško, a Hrvati jih seveda ne bodo vzeli. Zgodi se torej, da ti ljudje na lastno pest skušajo priti naprej, da se odpravijo v Nemčijo, ker pa so že v Sloveniji zaprosili za azil, jih bo seveda Nemčija vrnila nazaj v Slovenijo. To pomeni, da bodo čez par mesecev pristali v deportacijskem domu v Postojni, ki je v bistvu naslednja stopnja zapora, ker že čisto zares spominja na pravi zapor. Ljudje imajo recimo 2 uri izhoda na dan, da igrajo nogomet in podobno, drugače pa so pač tam notri in ne počnejo ničesar. In spet je tako: par mesecev bodo tam in potem ne bo za njih poti ne nazaj ne naprej.
Množično se na ta način v Evropi ustvarja paralelno prebivalstvo, drugorazredne ljudi, ki dejansko bivajo nekako pod sistemom – ves čas so tukaj, ampak so skriti, ne vidimo jih. Absurdno je, da bi se oni v času, ko zapravljamo zelo veliko denarja, da jih držimo v teh nekih paralelnih sistemih, že lahko naučili jezika, začeli delati, živeti neko normalno življenje in tako prispevati k tukajšnji okolici. Ampak jim tega preprosto ne dovolimo. To je tisto, česar se premalo zavedamo – ni problem, da ljudje ne bi hoteli, ampak jim mi oz. država enostavno ne dovoli, da bi na kakršenkoli način lahko dali nek pozitiven prispevek. Dovoli jim samo to, da so ilegalci in da ne počnejo ničesar. To, kar najbolj ubija ljudi, je po eni strani negotovost, saj ne veš, kaj se bo zgodilo s tabo z danes na jutri, in po drugi strani ta dolgčas. Nihče noče samo sedeti v eni in isti sobi, gledati v ‘luft’ in čakati, kaj bo z njim. In če to traja mesece in potem leta, si verjetno lahko predstavljamo, kakšno življenje je to.
Zakaj misliš, da država počne nekaj, kar je očitno napačno?
Ena logika je, da mora država zapraviti čim manj in da so resursi zelo omejeni oz. da smo v krizi. V Evropi komaj imamo tisto nekaj malega, kar še imamo, in to moramo na vsak način obdržati in braniti, sicer se bo sistem sesul. In je nastala ta, kako bi rekel, predpostavka, da obstaja toliko in toliko delovnih mest za takšne in takšne ljudi in vsak, ki ga ne moremo spraviti v to ‘cifro’, enostavno postane odvečni človek. In zdaj smo skozi to zadnje obdobje evropskega varčevanja tudi iz državljanov držav EU, tistih, ki so rojeni tukaj, ki so v bistvu avtohtoni recimo temu Evropejci, iz milijonov in milijonov teh ljudi smo naredili odvečne državljane in vlade jih na nek način ves čas poskušajo prikazati kot neke parazite, kot neke ljudi, ki so odveč.
Toliko in toliko imamo delovnih mest, če se ti nisi izobrazil za točno tako delo in nisi primeren, da te zdaj ‘vtaknemo’ v eno od teh zadev, enostavno nimamo kaj s tabo. In to je postala operativna logika dejansko vseh zahodnih držav. Že znotraj sebe so trčile ob svoje omejitve in svojo neumnost. Dejansko, ne moreš prilagajati prebivalstvo glede na gospodarstvo, gospodarstvo je tu zaradi ljudi in ne ljudje zaradi gospodarstva. V bistvu ni nič drugega kot en ogromen demokratični deficit, kar je pripeljalo do tega. Ampak ta sistem, ki se že sam v sebi ruši, je zdaj kar naenkrat naletel na milijone migrantov.
In seveda to, da v Evropo pride milijon ljudi, za evropsko gospodarstvo, kakršno je, dejansko ne pomeni praktično nič, mislim, niti promil evropskega BDP-ja ne bi bilo treba nameniti temu, da bi bila situacija za te ljudi sanirana. Tudi pet milijonov ali deset milijonov ljudi za takšno Evropo ne pomeni nič. Če kaj potrebuje, je to delovna sila, in kot kaže, migracije vedno tudi spodbujajo ekonomsko rast in razvoj. Ampak, če smo toliko let razlagali našim ljudem, da ni dela, da so odveč, da se jim dejansko ne da ničesar dati in olajšati in da je treba rezati, rezati in rezati, potem ne moremo kar naenkrat nekaj dati tujcu. Saj se bo domačinom zmešalo. In dejansko smo v tej situaciji, ko se Evropi na nek način skozi zadnja vrata vrača vse za nazaj, kar je storila z varčevalnimi ukrepi, kar je počela z Grčijo in z drugimi perifernimi državami. Tako kot si je v končni fazi Slovenija v zadnjih petih letih priskbela toliko in toliko, na deset tisoče na novo revnih ljudi, zdaj pa imamo situacijo, ko se zdi, da v tej državi ne moremo poskrbeti niti za enega samega človeka več.
Kaj lahko naredimo navadni državljani oz. kaj ti počneš, da bi v teh zares težkih časih ostal normalen?
Ne vem, če mi uspeva ostati normalen. Mislim, da sem vsak dan manj normalen, bolj ko se ukvarjam s temi vprašanji … Isto vidim pri mnogih ljudeh. Enostavno mislim, da čutimo, da se je na nek način treba aktivirati in delovati. Ljudje čutimo strašno frustracijo ob tem, da ne moremo proti temu ‘stroju’ storiti ničesar, da se vse nekako odvija mimo nas. Ampak kar mislim, da se dogaja, in česar bi rad videl več in bil del tega, so gibanja ‘od spodaj’. Enostavno mislim, da je prišlo do točke, ko ljudje vidimo, da se je treba povezovati, da nas je toliko in toliko že itak izpadlo ven iz tega sistema in nekako živimo paralelno s to državo.
Se pravi, to povezovanje je tisto, kar mislim, da nas bo reševalo v naslednjih letih. Sem pa mnenja, da se bo na daljši rok rešila ta kriza, ki ni begunska kriza, to ni kriza zaradi beguncev, ampak je kriza evropske demokracije in je kriza evropskega kapitalizma. Se bo morala reševati z vseh strani, se pravi od pritiska ljudi od spodaj oz. množičnih gibanj do političnih potez od zgoraj, s čimer mislim na parlamentarni pritisk. V bistvu mislim, da moramo v tem trenutku čisto vsa orodja, ki jih imamo na voljo, uporabiti za to, da začnemo zares reševati ta absurd, v katerem smo se znašli.
Ker si tudi glasbenik in umetnik, ali misliš da ima umetnost mogoče kakšno moč spremembe in subverzivno moč, glede na to da se je establišment očitno boji?
Upam, da se establišment boji umetnosti. Vendar, kar vidim, mogoče ne toliko pri nas kot globalno, je to, da se establišment hitreje posluži ene umetnosti, jo vsrka vase in jo naredi za svojo. V bistvu se na ta način poskuša prikazati bolj ljudski. Dober primer za to je recimo Beyonce in njen »black power« moment. Se pravi ta institucionalizirana, skoraj republikanska »black power« marketing poteza.
V takem primeru mislim, da umetnost nima neke moči, ampak samo odvrača ljudi od resničnega boja – v smislu, da se ne zavedamo, da tisto, kar pač naredi spremembo od spodaj, ni to, da napišeš ‘fajn’ pesem o krivicah, ki se delavcem dogajajo, ampak to, da gredo delavci sami štrajkat in ustavijo državo, da ne more še naprej delovati na tak način. To je tisto, kar spremeni stvari. In se mi zdi, da ta boj pogosto znamo idealizirati in delati iz njega nekaj atraktivnega, nekaj protisistemskega, ampak v resnici je to samo performans, ki živi paralelno ob dejstvu, da dejansko ne storimo ničesar.
Ne bi pa rekel, da umetnost nima vloge. Mislim, da jo ima v tem smislu, da jo ljudje potrebujemo in okrog nje tudi gradimo naše skupnosti. Naj gre za manjšine ali pa za ljudi, ki so večinsko prebivalstvo, pa nekako niso sistemsko usmerjeni – če pogledaš, se vedno zberemo okoli nekih kulturnih referenčnih točk. Tudi skvoti so v končni fazi nekaj takega, kar ima močno socialno noto, po drugi strani pa si jih ne moremo predstavljati brez glasbe, brez plesa, brez te vloge umetnosti. In to dejansko deluje na vseh nivojih. Recimo žuri, ki jih imamo z ljudmi iz azilnega doma, kjer ‘rolamo’ glasbo iz različnih držav, to je za mene nekaj najlepšega. Ko vidiš, kako glasba dejansko povezuje ljudi. V tem, v teh točkah ‘od spodaj’, med navadnimi ljudmi, ima lahko umetnost zelo veliko moč.