Customize Consent Preferences

We use cookies to help you navigate efficiently and perform certain functions. You will find detailed information about all cookies under each consent category below.

The cookies that are categorized as "Necessary" are stored on your browser as they are essential for enabling the basic functionalities of the site. ... 

Always Active

Necessary cookies are required to enable the basic features of this site, such as providing secure log-in or adjusting your consent preferences. These cookies do not store any personally identifiable data.

No cookies to display.

Functional cookies help perform certain functionalities like sharing the content of the website on social media platforms, collecting feedback, and other third-party features.

No cookies to display.

Analytical cookies are used to understand how visitors interact with the website. These cookies help provide information on metrics such as the number of visitors, bounce rate, traffic source, etc.

No cookies to display.

Performance cookies are used to understand and analyze the key performance indexes of the website which helps in delivering a better user experience for the visitors.

No cookies to display.

Advertisement cookies are used to provide visitors with customized advertisements based on the pages you visited previously and to analyze the effectiveness of the ad campaigns.

No cookies to display.

Iz Srbije z ljubeznijo
IIzz SSrrbbiijjee zz lljjuubbeezznniijjoo

Iz Srbije z ljubeznijo

 

4504267609_87d2d39928_z- final
Flickr

Piše Nadežda Milenković

Prevedla v slovenščino Tanja Tomazin

 

Zakaj smo za Rusijo?

Kakšno trapasto vprašanje. Pa zato, ker nam je blizu, vsekakor bližje od vseh ostalih. Kako vemo, da nam je blizu? Še bolj trapasto vprašanje. Vemo, da nam je blizu, zaradi vsega, kar vemo.

No, na primer – ruska književnost. Z njo smo vsi odrasli. Kaj konkretno? Pa, Vojna in mir in Tihi Don, to je bilo obvezno čtivo v srednji šoli. Pravzaprav je te knjige malokdo res prebral, kako pa bi tudi jih, ko pa je vsaka sestavljena iz štirih knjig in to, ti rečem, po tisoč in več strani. Ana Karenina je bila tanjša (knjiga, ne ženska), vendar je to nekako ženska literatura, podobno kot obstajajo tipični ženski hollywoodski filmi, pa so jo zato prebirale v glavnem samo ženske. Pa tudi prav je tako, saj je delo poučno in ženskam pokaže, kam pripelje nezvestoba.

Zato pa na primer ruska poezija … Čeprav nismo preveč poetski narod, da se razume. Poezijo smo brali samo takrat, kadar je bilo treba – za oceno. In to v glavnem samo domače pesnike. Kar je v redu, zaradi enakopravnosti – če nismo ruskih, vsaj nismo brali niti ameriških pesnikov, tako kot smo gledali ameriške filme in brali ameriške stripe (če niso nekateri morda bili ruski, samo mi tega nismo vedeli, tako kot nismo vedeli, da je Alan Ford italijanski?). Vendar smo gledali tudi ruske filme. No, eden je bil v angleščini, in sicer Doktor Živago, je bil pa zato tisti drugi originalno ruski: Moskva ne verjame solzam. In vemo, da je zagotovo dober, če se je pojavil na Festu.

Tako kot tudi vemo, da ruski kulturi ni para. Recimo, kogarkoli vprašate, pozna Bolšoj teater. In to ne zaradi tega, ker ga je obiskal, ker ga ni, tako kot ni obiskal niti naše opere ali baleta (saj ni navadna reva, da bi šel tja), ampak tudi v Rusiji ni bil, pa to vseeno ne pomeni, da ne ve vsega o tej zemlji (mimogrede, tudi Karl May nikoli ni bil v Ameriki, pa je vseeno kot Nemec napisal toliko romanov o Divjem zahodu).

In ne samo, da niti nikoli nismo bili v Rusiji niti ne poznamo nobenega Rusa, ampak sploh ne poznamo nikogar, ki je tam bil, razen morda nekega gradbenega delavca, ki ne želi govoriti o tem, kako mu je bilo tam, zato pa poznamo rusko glasbo. No, na primer kazačok in Kalinko. Pravzaprav smo poslušali veliko več pesmi v angleščini, vendar niti ena ne pripoveduje o istem kot ti dve. O čem pripovedujeta? Pa, kako naj vemo, če ne znamo ruskega jezika (razen tisto malo iz šole), kje bi se ga tudi lahko naučili, če pa so bili vsi filmi v angleščini?

Saj vam tudi ni treba znati jezika, da bi vedeli, da je Lada najbolj vzdržljiv avto na svetu. Ne, nismo ga osebno preizkusili, ampak saj veste, kako gre: od hudiča dobro Rus naredi … A, ne, to je za nemške avtomobile. Dobro, ni pregovora, ampak zato pa obstaja tisti verz: troši kot ruski avto.

No, to, da ne kupujemo ruskih izdelkov (kaviar je in predrag in podoben ribjemu olju, ki smo ga morali piti v otroštvu) in da ne vemo kaj dosti o njih (boršč je neke vrste juha, seveda, zveni že tako), ni razlog, da ne bi občutili tesne povezanosti z Rusi. Ker, ne pozabimo, da so oni pravoslavni narod! In to je nedotakljiva vez. Res je, tudi Grki so, pa se z njimi ne bratimo niti ne želimo biti njihova provinca, to pa zato, ker o Grčiji tako malo vemo. To, da smo tja potovali precej pogosteje kot pa v Rusijo, ne pomeni, da smo po plažah lahko sklepali, kako ljudje tam živijo. Pravzaprav tudi ne vemo, kako živijo Rusi, ampak zagotovo bolje, že zato ker ne protestirajo. V nasprotnem primeru bi se reklo ”protestira kot Rus za rešetkami”, ne pa ”kot Grk za rešetkami”, kajne?

Konec koncev, četudi ne vemo kaj dosti o Rusiji, vemo dovolj o vseh drugih, da lahko sklepamo. Drugi, predvsem Evropska unija in Amerika, delajo, kar se jim zahoče, in nikomur ne odgovarjajo za to. Kaj pa Rusija? Eh, Rusija je pretrpela toliko kot mi. V obdobju socializma ji je bilo celo težje kot nam, to pač vsi vemo. Potem pa je prišel Putin. In Rusija navsezadnje lahko dela, kar se ji zahoče, in nikomur ne odgovarja za to. Evo, zato smo mi za Rusijo.