Henri Michaux
Upočasnjena
Prevedla in spremni zapis napisala
Varja Balžalorsky Antić
Upočasnjena, tipaš utrip stvari, se v njih smrči, ves čas se ima, vse življenje; v miru, vse življenje. Golta se zvoke, golta se jih v miru, vse življenje. Živi se v čevlju. Se tam gospodinji. Ni več potrebe stiskati se. Ves čas se ima. Okuša se. Smeji se v pest. Ne verjame se več, da se ve. Ni treba več šteti. Srečna, ko se pije, srečna, ko se ne pije. Biser se gre. Si, se ima ves čas. Upočasnjena. Izstopila iz prepihov. Z nasmeškom cokle. Nič več utrujena. Nič več prizadeta. Kolena na konicah prstov. Nič več se ne sramuje pod zvonovi. Prodalo se je svoje griče. Odložilo se je jajca, odložilo se je živce.
Nekdo reče. Nekdo ni več utrujen. Nekdo ne posluša več. Nekdo ne potrebuje več pomoči. Nekdo ni več napet. Nekdo ne čaka več. Eden kriči. Drugi ovira. Nekdo se kotali, spi, šiva, si to ti Lorellou?
Ne more več, v ničemer več ne sodeluje, nekdo.
Nekaj sili nekoga.
Sonce ali mesec, ali gozdovi, ali pa črede, množice in mesta, nekdo ne mara več popotnih tovarišev.
Ni izbral, ne prizna, ne uživa.
Princesa oseke je pospravila kremplje; nima več poguma, da bi razumela, nima več srca za svoj prav.
Ne kljubuje več. Tramovi se tresejo in to ste vi. Nebo je črno in to ste vi. Kozarec se razbije in to ste vi.
Izgubila se je skrivnost ljudi.
Igro igrajo »v tujini«. Paž reče »Bee« in ovca mu pomoli pladenj. Utrujenost! Utrujenost! Povsod mraz!
O! Butara mojih dvanajstih let, kje zdaj prasketaš?
Praznino se ima drugod.
Prepustilo se je mesto senci, iz utrujenosti, iz veselja do oblosti. V daljavi se sliši mrmranje Asklepiadeje, rože velikanke.
… ali pa vam neki glas nenadoma zatuli v srcu.
Zbira se svoje izginule, pridite, pridite.
Medtem ko se išče svoj ključ na obzorju, visi za vratom utopljenka, utonila v nevdihljivi vodi.
Vleče se. Kako se vleče! Ne briga se za naše skrbi. Preveč je obupana. Le svoji bolečini se vdaja. O beda, o kalvarija, ko vrat brez predaha stiska utopljenka.
Čuti se ukrivljenost Zemlje. Lasje spet naravno valovijo. Ne izda se več tal, ne izda se belice, v vodi in v listu sta sestri. Nima se več pogleda svojega očesa, nima se več dlani svoje roke. Nič več ničeva. Nič več zavistna. Nič več zavidana.
Ne dela se več. Pletenje je tu, dokončano, povsod.
Podpisalo se je zadnji list, metulji odhajajo.
Ne sanja se več. Sanjana si. Tišina.
Ne mudi se več vedeti.
Glas prostranstva govori nohtom in kostem.
Končno pri sebi, v čistosti, zadeta od kopja nežnosti.
Gleda se valove v očeh. Ne morejo več slepiti. Razočarani se umikajo od boka ladje. Zna, zna se jih božati. Ve se, da jih je sram, tudi njih.
Izčrpane, tako se jih vidi, tako se jih vidi izgubljene!
Vrtnica se spusti z neba in se podari romarju; včasih, kako redko, kako redko. Blišč je brez pene in glasbenega čela.
Groza! Brezpredmetna groza!
Žepi, votline, nenehno rastoče.
Cunje z neba in iz zemlje, svet pogoltan brez koristi, brez slasti, in le za goltanje.
Nočna svetilka me posluša. »Govoriš, pravi, govoriš čisto resnico, to je tisto, kar mi je všeč pri tebi.« To so lastne besede svetilke.
Tlačili so me v votle palice. Svet se je maščeval. Tlačili so me v votle palice, v igle brizgalk. Niso me hoteli videti na soncu, kjer sem se dogovorila za srečanje.
In sem si govorila: »Se bom izkopala? Se bom izkopala? Ali pa se ne bom nikoli izkopala? Nikoli?« Ječanje je glasnejše daleč od morja, kot takrat, ko se ljubljeni fant ošabno oddalji.
Izjemno pomembno je, da gre ženska zgodaj spat, da bi jokala, sicer bi bila preveč potrta.
Imeti možnost mirno jesti v senci tovornjaka. Izpolnjujem svoje obveznosti, ti izpolnjuješ svoje, in nikjer zbiranja.
Tišina! Tišina! Niti breskve izvoltiti. Previdna, previdna.
Ne gre se k bogatašu. Ne gre se k učenjaku. Previdna, zvita v svoje obroče.
Hiše so ovira. Selivci so ovira. Zračno dekle je ovira!
Zavrniti, suniti, braniti svoj med s krvjo, izriniti, žrtvovati, uničiti. Prdec med dišavami prevrne kar nekaj kegljev.
Oh, utrujenost, naprezanje tega sveta, univerzalna utrujenost, sovražnost!
Lorellou, Lorellou, strah me je … Na trenutke tema, na trenutke šelestenje.
Poslušaj. Bližam se mrmranju Smrti.
Ugasnila si mi vse svetilke.
Zrak je postal prazen, Lorellou.
Moje roke, kakšen dim! Če bi ti vedel … Nič več paketov, nič več prenašati, nič več môči. Nič več, mala.
Izkušnja; gorje; kako blazen je zastavonoša.
…in vedno je treba prepluti ožino.
Moje noge, če bi vedel, kakšen dim!
Ampak tvoj obraz ves čas prenašam v samokolnici.
Z dvojnikom kanarčka so me skušali preslepiti. A sem brez prestanka govorila: »Krokar! Krokar!« So se naveličali.
Poslušaj, napol in čez sem že požrta. Premočena sem kot odtok.
Ni še bilo leta, pravi dedek, ni še bilo leta, da bi videl toliko muh. In govori resnico. Gotovo jo je govoril… Režite se, režite, bedački, nikdar ne boste sprevideli, koliko ihtenja zahteva vsaka beseda.
Star labod se ne zmore več obdržati na gladini.
Se ne bori več. Navidezna je ta borba.
Ne, ja, ne. Toda ja, tarnam. Tudi voda vzdihuje med padanjem.
Blebetam, zdajle lokam blato na dnu. Enkrat duh zla, drugič dogodek…Poslušal sem dvigalo. Se spomniš, Lorellou, nikdar nisi prišla ob uri.
Vrtati, vrtati, dušiti, vselej beda – ledenica. Postanek v pepelu, komajda, komajda, komajda; komajda se spominjava.
Stopiti v temo s tabo, kako je bilo mehko, Lorellou …
Ti ljudje se smejejo. Smejejo se.
Premikajo se. V resnici nikdar ne prekoračijo velike tišine.
Pravijo »tamkaj«, pa so vedno »tukaj«.
Niso našemljeni, da bi prispeli.
Govorijo o Bogu, ampak s svojimi listi.
Tarnajo. Toda to je veter.
Bojijo se puščave.
V žepu mraza in vedno s potjo pod nogami.
Užitki Arragala, tukaj podležete. Zaman se upogibaš, upogibaš, zvok roga, dol, bolj dol, bolj dol sem.
V podzemlju se ptice poletele za menoj, a sem se obrnila in rekla: »Ne. Tukaj, podzemlje. In otrplost je njegova prednost.«
In sem se sama pomikala naprej s kraljevskim korakom.
Nekdaj, ko je bila Zemlja še trdna, sem plesala, polna zaupanja. Sedaj pa, kako bi bilo kaj takega mogoče? Odstraniš peščeno zrno in se zruši vsa obala, saj veš.
Izčrpana, se lušči možgane in se ve, kaj se lušči, to je najbolj žalostno.
Ko nesreča potegne svojo nit, kako razpara, kako razpara!
»Sledite oblaku, ujemite ga, tak ujemite ga,« je stavilo vse mesto, a ga nisem mogla ujeti,« Vem, lahko bi ga…še zadnji skok…ampak mi ni bilo več do tega. Ko poloble ni več, se nima več podpore, se nima več srca, da bi se skakalo. Ne najde se več ljudi, kamor se postavijo. Reče se: »Morda. Morda pa res.« Pazi se samo, da se ne mendra.
Poslušaj, senca sence sem, ki se je ugreznila.
V tvojih prstih, tako lahen tok, tako hiter…kje je zdaj…kam so tekle iskrice. Drugi so imeli roke kot iz zemlje, kot pokop.
Juana, ne morem ostati, zagotavljam ti. Leseno nogo imam v glavi zaradi tebe. Kredasto srce imam, mrtve prste zaradi tebe.
Srčece na ograji, prej bi me moralo zadržati. Izgubilo si mi samoto. Iztrgalo si mi rjuho. Brazgotine si mi pognalo v cvet.
Riž mi je vzela na kolenih. Mi pljuvala v dlani.
Hrta so mi stlačili v vrečo. Vzeli hišo, mar slišite, slišite, kako hrupna je bila, ko so jo v objemu teme odpeljali in me pustili na polju kot mejni kamen. Prezebla sem.
Razpeli so me na obzorje. In mi niso pustili, da bi še kdaj vstala. A! Ko si vklenjen v primež tigra…
Vlaki pod oceanom, kakšno trpljenje! Dajte no, to ne pomeni več biti postelji. Zatem si princesa, zasluženo.
Povem vam, povem, resnično, tam, kjer sem, poznam tudi življenje. Poznam ga. Možgani rane vedo marsikaj o njem. In tudi vas vidijo, dajte no, in vas presojajo, dokler ste.
Da, temine, temine, da, vznemirjenje. Mračni sejalec! Kakšna daritev! Oporna mesta bliskovito bežijo. Oporna mesta so zbežala v brezdanjost, za blaznenje, za val.
Kako se razmikajo celine, kako se razmikajo, da bi naju pustile umreti! Najine roke pojejo smrtne muke in se razklenejo, poraz velikih jader je počasi minil.
Juana! Juana! Če se spominjam…Veš, ko si govorila, veš, za naju veš, Juana. Oh! Odhod ! Zakaj ? Zakaj ? Praznina! Praznina, praznina, tesnoba; tesnoba kot en sam jambor na morju.
Včeraj, še včeraj, včeraj, pred tristo leti; včeraj, hrustljaje moje naivno upanje, včeraj, njen pomilujoči glas, ki zruši brezup, njena glava nenadno plane vznak, kot zlatokrilec, prevrnjen na krilne pokrovke, v drevesu, ki se hipoma strese v večernem vetru, njene ročice vetrnice, ki ljubijo brez stiskanja, volja, kot pada voda…
Včeraj, le prst bi stegnila, Juana; za naju dva, za naju dva, le prst bi stegnila.
Henri Michaux (1899–1984) je francoski pesnik, pisatelj in slikar belgijskega porekla. Njegov književni in slikarski opus predstavlja eno med najbolj radikalnimi umetniškimi izkušnjami prejšnjega stoletja in obsega več kot šestdeset zbirk poezije, proze, esejev in pesniško-slikarskih knjig. Za ključno izkustveno počelo in strukturno-tematske principe Michauxevega dela je mogoče označiti premikanje, fragmentacijo in metamorfozo. Princip premikanja se namreč razteza od Michauxevih resničnih potovanj, opisanih v prvih, popotniško-pesniških knjigah Ekvador (Ecuador, 1929) in Barbar v Aziji (Un Barbare en Asie, 1933), prek izmišljenih potovanj po notranjih teritorijih, ki ustvarjajo fantastične etnografije notranjosti, denimo v knjigi Drugod (Ailleurs, kjer potujemo po izmišljenih deželah, Veliki Garabaniji, Podemi, Deželi magije), do premikanj in premestitev zavesti v zbirkah, nastalih pod vplivom drog, nenazadnje pa vse do premikanj znakov. Protejski dispozitiv je mladega Michauxa prek dezintegracije jezika, ki jo je izvajal predvsem v prvih knjigah, pognala v ritmike črtkanja: od črk v črte, od glasovne geste v risalno, od pesemske podobe v slikovno. Michauxevi gvaši, akvareli, litografije in olja nato postanejo isti zverinjak pošasti, obrazov, fantomov, ki naseljujejo tudi njegove zbirke. Številne Michauxeve knjige so tako simbioza slik, risb in pesmi ali proznih komentarjev: Slike (Peintures, 1939), Vetrovi in prahovi (Vents et poussières, 1962), Vznikanja, pronikanja (Émergences, Résurgences, 1972), Zgrabiti (Saisir, 1979), S črtami (Par des traits, 1984). Ponekod pa meditacije z gesto – črto, na primer v knjigi Po poti ritmov (Par la voie des rythmes, 1974), skoz meandre ritmov telesa in dihanja ustvarjajo knjigo iz črt in belin med njimi; tekst brez črk, besed, stavkov; tisto, kar Michaux sam imenuje »kino risba«, s katero želi ustvariti drugačno, utopično govorico.
Pesem Upočasnjena, katere prevod objavljamo, zavzema ključno mesto v sklopu Michauxeve »čiste lirike«, predvsem pa v tisti skupini pesmi, v katerih nastopajo ženski liki in/ali glasovi. Nastajala in izhajala je postopoma, v knjižni obliki pa je izšla v Michauxevi prelomni in znameniti zbirki Plume in Oddaljena notranjost (Plume précédé de Lointain intérieur) leta 1938. S pričujočo objavo torej obeležujemo 80. letnico njene knjižne objave. Upočasnjena je tragična tožba, patetični spev, razbit govorni tok, ki ga lahko pripišemo eni sami, povsem decentrirani, razpršeni zavesti, psihično in telesno zlomljenemu subjektu, ki se izgovarja skozi več glasov – oseb, ali pa več zavestim oziroma subjektom, ki so med seboj prepredeni, spojeni in brž zatem razdruženi, pesem pa to prepletanje in spajanje uprizarja na različnih ravneh.
Daljša analiza in interpretacija pesmi bo objavljena v prihajajoči knjigi Lirski subjekt. Rekonceptualizacija Varje Balžalorsky Antić (Založba ZRC SAZU, zbirka Studia litteraria, 2018).
