Avtorica: Tjaša Gartnar
Marca letos je predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach oznanil, da bo MOK v imenu globalne begunske krize pet do deset beguncem omogočil sodelovanje na letošnjih olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Deseterica izbranih tekmovalcev je združena v ekipo beguncev tekmovala pod olimpijsko zastavo, kot izraz solidarnosti z več kot 60 milijoni beguncev po vsem svetu. Številni so jih zato že poimenovali za resnične zmagovalce olimpijskih iger, ne glede na dosežene rezultate.
Niso sanjali o tem, da bi bili najboljši, najhitrejši ali najmočnejši. Da bi zmagovali in osvajali kolajne. Tekli so po trdi zemlji, da so ušli strelom in drugim grozotam vojne. Plavali, ko so se prek morja podali v Evropo, v “obljubljeno deželo”. Sanjali so o domu, o strehi nad glavo, o miru in normalnem življenju. In dosegli rešilno vrv upanja v olimpijskih krogih.
Izpolnili so olimpijske kriterije kot vsi ostali, toda njihova pot v Rio je bila neprimerno težja kot pot vseh drugih 10.000 športnikov, ki so se predstavili na OI. Vsak od deseterice je prišel s svojo težko usodo. Na odprtju olimpijskih iger so na prizorišče zakorakali takoj za domačo brazilsko reprezentanco. Nastanjeni so bili v olimpijski vasi, nosili drese Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK), njihove stroške je krila posebna olimpijska fundacija, ki bo tudi v nadaljnje podpirala njihove kariere.
“Ti begunci nimajo doma, ekipe ali svoje himne. Zato smo jim ponudili zatočišče pod olimpijskimi krogi, dom skupaj z vsemi drugimi športniki sveta. To bo simbol upanja za begunce po vsem svetu, upam, da se bo zaradi njih svet tudi bolj zavedal begunske krize, ki vlada v naši družbi. Naj bo to tudi signal mednarodnim institucijam, naj jih opomni, da so begunci ljudje, ki lahko našo družbo obogatijo. Ti športniki bodo pokazali, da so se, ne glede nato, kakšne življenjske tragedije so doživeli, še vedno sposobni dvigniti, s svojo nadarjenostjo, sposobnostmi, močjo in človeškim duhom,« jih je opogumljal tudi predsednik MOK Thomas Bach.
MOK želi namreč večjemu številu športnikov omogočiti enakovredne razmere za pripravo na tekmovanja in v ta namen podeljuje številne štipendije. V strategijo razvoja do OI 2020 je posebej zajel tudi mednarodno begunsko krizo, zagotovil 2 milijona dolarjev, da bi begunce podpirali tudi nacionalni olimpijski komiteji. Več kot 15 držav je ta sredstva že uporabilo.
In kdo so izbranci v ekipi beguncev in kakšne so njihove zgodbe?
Yolande Bukase Mabika – judoistka v kategoriji do 70 kg
Mabika je prišla v Rio pred tremi leti iz Demokratične republike Kongo. Za azil je v Braziliji zaprosila med svetovnim prvenstvom v judu leta 2013. V zgodnji mladosti je bila ločena od svoje družine. Pravi, da se spominja, kako jo pobral helikopter ter jo odpeljal v glavno mesto v državi, kjer so jo namestili v center za razseljene otroke. Tam se je začela ukvarjati z judom.
Popole Misenga – judoist v kategoriji do 90 kg
Misenga je za azil v Braziliji prav tako zaprosil leta 2013 zaradi konfliktov v Kongu. Rodil 25. februarja 1992, mamo pa je izgubil v starosti šest let. Za tem, ko je bila umorjena, je pobegnil v bližnji deževni gozd, po katerem je taval več kot teden dni, preden so ga rešili in vrnili domov v Kinshaso, kjer je pristal v domu.
Ko sta leta 2013 skupaj z rojakinjo Yolande Mabiko odpotovala na svetovno prvenstvo v judu v Brazilijo, sta zaprosila za politični azi. Trdila sta, da so ju njuni trenerji zaklenili v hotelski sobi, preden so pobegnili z njunim denarjem, potnima listoma in boni za hrano. Po dveh dneh stradanja je Mabika pobegnila, Misenga pa je čakal še več dni, preden so se vrnili člani ekipe, ki naj bi smrdeli po alkoholu. Dan za tem se je Mabika vrnila v hotel in prepričala Misengo, da sta zaprosila za politični azil. Povedal je tudi, da so ju njuni trenerji v Afriki stradali ter zapirali v kletke, če njuni rezultati niso bili dovolj dobri. Misenga je danes poročen z Brazilko, s katero ima tudi sina.
Atlete so odkrili v begunskem taborišču Kakuma v Keniji, ko so tekli mimo tisočerice šotorov, čakali in upali na boljše življenje. Dokler jih ni nekega dne obiskala nekdanja svetovna rekorderka v maratonu Tegla Loroupe s svojo fundacijo in jim pripravila atletske kvalifikacije. Pet jih je izstopalo. Tegle Loroupe bo ekipo v Riu tudi spremljala kot vodja odprave.
Yiech Pur Biel – tekač na 800 m
Biel je bil denimo star devet let, ko je leta 2005 v sudanski državljanski vojni postal sirota. Njegova mati ga je pustila pri sosedih, ko je odšla iskati kaj za pod zob. Ni se vrnila in Yiecha so poslali v begunsko taborišče v Kakumi na sever Kenije, kjer je preživel zadnjih deset let. S tekmovalnim tekom je začel pred dobrim letom in je z njim nadaljeval kljub neugodnim vremenskim ter tehničnim pogojem za trening. NIi imel čevljev za treniranje, kot tudi ne telovadnice, danes pa pod vodstvom Tegla Loroupe tudi sam opravlja vlogo trenerja mladih generacij perspektivnih tekačev.
James Hyang Chiengjiek – tekač na 400 m
Zanj ni natančno znano, ali je rojen leta 1987 ali 1988. Leta 1999 mu je bil v drugi sudanski državljanski vojni ubit oče. Chiengijek je tako kot 13-letni deček zapustil domovino in pobegnil v Kenijo, saj se je bal, da bi ga uporniki rekrutirali kot otroškega vojaka. Leta 2002 je pristal v zatočišču za begunce Kakuma, kjer mu je UNHCR uradno priznal status begunca. Teči je pričel v šoli v Keniji, pogosto je tekel in treniral brez obutve, zato se je velikokrat poškodoval. Leta 2013 ga je nekdanji svetovna prvakinja v maratonu Tegla Loroupe s skupino drugih beguncev iz Kakume izbrala za sodelovanje v programu za treniranje atletov.
Paulo Amotun Lokoro – tekač na 1500 m
Pred začetkom vojne v Južnem Sudanu je bil Lokoro pastir. Ob začetku spopadov je pobegnil iz države ter se pridružil staršem v Keniji. “Sanjsko bi bilo podreti rekord. Dobiti medaljo, zlato, to so moje sanje,” je povedal o svojih željah.
Anjelina Nadai Lohalith – tekačica na 1500 m
Tudi njena zgodba se je razvijala podobno kot Bielova in Chiengjiekova. Leta 2001 je Lohalith kot 6-letna deklica zaradi državljanske vojne zapustila Južni Sudan, družina pa je ostala v državi. S teto je prišla v begunsko taborišče in se tam med izobraževanjem opogumila in preizkusila v kvalifikacijah Tegle Loroupe. Danes 21-letna tekačica upa, da bo njena kariera pomagala tako njej kot njeni družini do boljše prihodnosti. Njena želja je spet srečati starša, da se nekega dne vrne ter pomaga očetu zgraditi boljšo hišo.
Rose Nathike Lokonyen – tekačica na 800 m
Lokonyen smo lahko na uvodni slovesnosti videli, kako nosi olimpijsko zastavo. Leta 2002, stara 10 let, se je skrila in se rešila med obleganjem njene vasi v Južnem Sudanu ter z družino pobegnila v Kenijo. V begunskem taborišču v Keniji je ostala sama, hodila v šolo, medtem ko so se starši vrnili nazaj v Sudan. Svojo nadarjenost za tek je odkrila ravno v kampu, ko je v tekmovanju v teku na 10 kilometrov zasedla drugo mesto. Šele lani je začela teči v čevljih.
Yonas Kinde – maratonec
V strahu za svoje življenje je Etiopijo zapustil 36-letni tekač maratonec Kinde. Že kot najstnik se je v Etiopiji udeleževal teka na 10.000 metrov in polmaratonov, preden je presedlal na polne maratone. V Luksemburgu živi že od leta 2013, se preživlja kot taksist ter se uči francoščine. Normo za nastop v maratonu je dosegel lani v Frankfurtu, ko je dosegel svoj najboljši čas 2 uri in 17 minut, s čemer bi bil dovolj dober za članstvo v luksemburški nacionalni reprezentanci, vendar pa s statusom begunca tega ne more storiti, kot tudi ne sme tekmovati na mednarodnih tekmovanjih. Čeprav so njegove možnosti za trening omejene, živi drugačno življenje kot drugi profesionalni športniki. Toda ob takšnih življenjskih izkušnjah se nič več ne zdi težko. Ne boji se podati v boj z najboljšimi. “Ponosen sem in vesel za to priložnost. Življenje begunca ni enostavno, a stvari se spreminjajo, predvsem zaradi moje ljubezni do tega športa,” pravi tekač, ki je sicer šele lani odtekel prvi maraton in se kvalificiral za OI. ”Rad bi dosegel svoj najboljši čas, se meril z najboljšimi, zakaj pa ne bi sanjal tudi o kolajni?”
Kako ironično, da iz Sirije prihajata dva plavalca, ki sta preživela pot na napihnjenih čolnih čez Egejsko morje, za boljše življenje v Evropi.
Rami Anis – plavalec v disciplini 100 m delfin
25-letnega Ramija je k plavanju napeljal njegov stric, ki je bil reprezentančni plavalec v Siriji, ko pa se je intenziteta bombardiranja leta 2011 v mestu Aleppo povišala in so bile ugrabitve na dnevnem redu, se je Anis odločil mesto zapustiti. Družina ga je poslala k starejšemu bratu v Istanbul, kjer je treniral pod okriljem kluba Galatasaray. Turčijo je pozneje zapustil in se z gumijastim čolnom odpravil čez morje, kjer je pristal na otoku Samos. Nadaljeval je svojo begunsko pot proti Belgiji, kjer so mu leta decembra 2015 priznali azil. Rami ni želel k vojakom, v Gentu pa letos februarja tudi ponovno začel s plavalnimi treningi in si priboril nastop v disciplini 100 m delfin.
Yusra Mardini – plavalka v disciplini 100 m delfin in 100 m prosto
Medijsko najbolj izpostavljena pa je 17-letna plavalka Yusra, saj je bila mlada plavalka prva izbrana za predstavnico beguncev na OI. Njena domačija je bila v sirski državljanski vojni uničena, zato se je s sestro Saro avgusta 2015 odločila pobegniti iz Sirije. Yusrina družina je pobegnila iz Damaska, najprej v Bejrut, nato v Izmir, od koder so s tihotapci nadaljevali pot v Grčijo. Skupaj s še 20 begunci na majhnem čolnu za šest, sedem ljudi so se podali proti otoku Lezbos. Bili so pretežki in ker sta bili s sestro med redkimi, ki sta znali plavati, sta odšli v vodo. Ko se je temu še pokvaril motor, sta dekleti, skupaj s še dvema beguncema, več kot tri ure plavali in potiskali potapljajoči se čoln do Lezbosa. “Pomislila sem, da res ne smem utoniti, glede na to, da sem trenirala plavanje,” je dejala. A dejansko je bila pred obalo popolnoma izmučena od boja z velikimi valovi, ni se več mogla premikati in se z eno roko komaj še držala čolna. Plavala ni za medaljo, ampak za življenje. Danes pravi, da jo zmrazi, ko pogleda morje, nikdar več ne bo plavala nikjer drugje kot v bazenu. Pot so nadaljevali prek Makedonije, Srbije, Madžarske in Avstrije v Nemčijo. Danes se je že lepo vklopila v življenje v Berlinu, se spet posvetila plavanju. Zaveda se, da ima v Evropi veliko boljše možnosti za napredek. “Ko si športnik, ne misliš na to, ali si Sirec, Nemec ali Anglež. Misliš le na svojo dirko, imaš svojo progo, nadeneš si opremo in greš.” Plavati se je naučila že pri treh letih.
Članom ekipe beguncev na OI je pisal tudi papež Frančišek. Kot prvi južnoameriški papež je poslal pismo podpore na prve južnoameriške olimpijske igre, v njem pa je beguncem sporočil: “Da bi pogum in moč, ki ju nosite v sebi, preko olimpijskih iger lahko izrazila krik k bratstvu in miru. Da bi preko vseh vas človeštvo razumelo, da je mir mogoč, da se z mirom lahko pridobi vse; medtem ko se z vojno lahko vse izgubi.”
Tako kot na olimpijskih igrah v Riu, bodo tudi septembrske paraolimipijskih igre, največje tekmovanje za športnike invalide, gostile ekipo športnikov beguncev. Mednarodni paraolimpijski komite (IPC) je sporočil, da bo na igrah sodelovala tudi majhna ekipa beguncev in iskalcev azila, tekmovali pa bodo pod zastavo parolimpijskega komiteja. V primeru, da bo član begunske ekipe dobil medaljo, bodo dvignili zastavo paraolimijskega komiteja, ob morebitni zmagi pa zaigrali njegovo himno.
Viri:
http://www.poznavalec.si/svet/na-olimpijskih-igrah-v-riu-tudi-ekipa-beguncev/
hhttp://www.vecer.com/deseterica-ki-tekmuje-pod-olimpijsko-zastavo-6247410
ttp://www.delo.si/sport/oi2016/tekli-so-za-zivljenje-plavali-proti-svobodi.html
1.09.2016
Gradiva izražajo mnenje avtorja in ne predstavljajo uradnega stališča Vlade Republike Slovenije.