Piše: Nadežda Milenković
Prevedla v slovenščino: Tanja Tomazin
Na osuplost dobrega dela javnosti (»dobrega« ne v vrednostnem ampak v količniskem smislu) je bil minister za obrambo zaradi neprimernega nagovarjanja novinarke izključen iz vlade. In to je dobra novica. Mislim to, da je izključen, ne pa, da so zaradi tega vsi osupli.
Ampak zakaj so osupnili? Najprej zato, ker ne morejo verjeti, da je minister tako drastično kaznovan zaradi ene »običajne« šale. Potem jih je osupnilo spoznanje, da je ta šala razumljena kot žalitev. Ker, zakaj zaboga, saj ni rekel, da sovraži ženske, ampak nasprotno – da jih ljubi?! Predvsem novinarke. Še posebej tiste, ki rade pokleknejo.
Branilci lika in dejanja, in to tega konkretnega dejanja, v obrambo uvajajo tudi kronski dokaz – da je minister znan po svoji domačnosti z novinarji. Recimo, on je takoj po prevzetju dolžnosti organiziral poseben prostor, v katerem se novinarji lahko osvežijo. Ne, ni jim postavil tuš kabine ali kaj podobnega, kot bi glede na zadnji incident mogoče lahko pomislili, ampak je zanje organiziral – okrepčilno postrežbo.
In res, zakaj je sedaj ena nespodobna opazka tako problematična, nikogar pa ni zmotil predsednikov tretji poljub (»po srbsko«), ki ga je na silo (in na meji meddržavnega incidenta) prilepil hrvaški predsednici? To ni izzvalo niti zgražanja niti zahteve po razrešitvi z dolžnosti, medtem ko je bila ženska, in to celo predsednica, fizično ogrožena – lepo smo videli, kako jo je stisnil za mišico, medtem ko se je upirala. Takrat se je slišal samo prihuljen smeh (hi-hi, pa ji je pokazal), zdaj pa – na lepem razrešitev in odstop?!
Razlika je, kot kaže, v temu, da se je predsednik države sam obranil, in sicer z izjavo, da je njegovo nasilniško obnašanje pravzaprav – tradicija. V Srbiji se poljubimo trikrat in naj se brani, kdor se hoče, ampak on bo vztrajal pri ohranjanju in prikazovanju naših običajev.
Ker je to pri nas možno. Dovoljeno je, da pred sebe postavite neko floskulo, kot so na primer »domačnost obnašanja«, »družinske vrednote«, »tradicija«, »nacionalna identiteta«, pa vas bodo vsi spoštovali in nihče vas ne bo vprašal, kaj pravzaprav pod temi pojmi razumevate. Ampak zares, kaj točno so te družinske vrednoste, okrog katerih se vznemirimo pred vsako Parado ponosa ali pred možnostjo, da bi nam nekdo z zakonom prepovedal, da pretepamo otroke?
Zgodba o družinskih vrednotah se navadno izčrpa pri homoseksualnih porokah, tako da je najbrž največja skrb zaščita te inštitucije – kdo bo v istospolnem zakonu glava hiše? Še posebej, če gre za ženske – pa vendar ja ne bo ženska odločala?!
Enako je tudi, ko se razglablja o otrocih – cela zgodba o družinskih vrednotah se vrti okrog tega, ali nam bodo ukinili pravice, ki nam kot staršem pripadajo. Najprej ta »jaz te rodila – jaz te ubila« in ostale pravice iz lastniškega lista. Ker je normalno, da si obravnavan kot lastnik tistega, za čigar dobrobit si zadolžen (pa naj bo to družina ali država, vseeno). Pa zaboga, mi še nasilje v družini kategoriziramo: »družinsko nasilje«. Družinsko? Kot družinski izlet, družinski prazniki, družinsko srečanje?
In kaj bo z vsemi temi vrednotami, tako rekoč s srbskimi svetinjami zdaj, ko je celo nekemu ministru uradno odvzeta pravica, da se obnaša normalno, domačno? Evo, preprosto ne vem, zatrla nas bo ta Evropska unija.