Piše: Svetlana Slapšak
Ob gostovanju razstave Jugoslovanske kinoteke Pobeda osmeha/Zmaga nasmeha, v organizaciji Kulturnega Centra ”Danilo Kiš” iz Ljubljane, Kulturno-pastoralni dom SPC, Ljubljana
Leta 1965 sva z mamo s počitnic na Pelješcu odšli v Bihać, kjer je očim kot direktor filma bil na snemanju Orli letijo zgodaj. Režirala je Soja Jovanović, v ekipi je bil tudi Miodrag Petrović Čkalja. Dobro sem že poznala delo na filmu, saj me je očim pogosto, že od osmega leta vodil na snemanja in tako sem dokaj blazirano opazovala akcijo. V nekem trenutku so snemali sceno s Čkaljo: ko se je pojavil pred kamero in naredil prvo grimaso v smeri ekipe – ne kamere – smo se začeli vsi krohotati. Enostavno, čim se je pojavil, je sprožil smeh. Enkrat je pirotehnik nespretno pripravil set, tako da je pri eksploziji Čkaljo in še nekatere čisto zares vrglo v zrak. Na srečo ni bilo poškodb, a režiserka ni mogla ustaviti smeha… Soja Jovanović in Čkalja sta bila velika prijatelja in sta se ob snemanju vedno vrhunsko zabavala. S snemanja je ostal v spominu resnični dogodek, ki so ga potem pripovedovali kot šalo. Ekipa je potrebovala še nekaj četniških in ustaških uniform: domačini – režiserka je za film angažirala veliko naturščikov, tako otrok kot odraslih – so slišali za to in so ji sporočili, da naj ne skrbi, oni bodo že prinesli svoje stare uniforme od doma…
Čkalja je bil gotovo najboljši jugoslovanski komik prejšnjega stoletja. Spomnim se, da so v Sloveniji pogosto rekli – ”nikoli ne bomo imeli svojega Čkalje” – zdaj pa to lahko potrdimo tudi za druge: nihče po njem ni imel svojega Čkalje in še dolgo ga ne bo. Ne gre samo za balkanski fenomen, kjer sicer najdemo vzporednico v grškem komiku Thanassisu Vengosu; takšen je tudi Louis de Funès, še bolj Fernandel, Bourvil, Totò (Antonio de Curtis), španski Cantinflas ali turški zvezdnik Sadri Alışık, ki je snemal tudi po deset filmov na leto. Gre za splošni mediteranski prototip, katerega izvor najdemo v globalnem tricksterju, prevarantu, ki v vseh mitologijah z enakim veseljem vleče za nos bogove, ljudi in živali. Mediteranska varianta ima močno socialno dimenzijo (revščina), torej subverzinost, ki je prekrita s človeško dobroto in pogosto hlinjeno preprostostjo. Dva ključna komična junaka tega tipa sta turški in grški Karađoz in turški in bosanski Nasradin-hodža. Turški Karađoz je bil prvotno predvsem vojaški, obsceni junak in je bil pozneje močno cenzuriran; grški Karađoz je postal kritik politike z dna družbe. Še danes boste, če ulovite kakšno predstavo gledališča senc oz. Karađoza v Grčiji presenečeni, kako najmlajši Grki z veseljem poslušajo in živahno reagirajo na politične šale in napade. Grški otroci, za razliko od jugoslovanskih, niso imeli privilegija uživanja v Disneyjevem svetu – zato je grška televizija posegala po za male ekrane zlahka adaptirano gledališče senc – cenzurirano, seveda. S Karađozom vedno nastopa skupina tipskih likov – enako kot je v televizijskih nadaljevankah s Čkaljo nastopala stalna skupina komikov, ki so igrali tipske like. Zelo podobno nastopa Nasradin-hodža, potujoči modrec, ki pomaga pri reševanju problemov med tipskimi družbenimi liki in se vedno izvleče s humorjem.
Mediteranskem komiku je vse odpuščeno, ker se nikoli ne posmehuje šibkim in ranljivim. Prav iz te ”nedolžnosti” izžareva moč kritike družbe, ki jo komik izvaja: politični režiminiso smeli pogosto in odprto napadati takšne komike, zgodilo pa se je: Čkalja je bil nekajkrat žrtev pripomb z ”višje instance” in nikoli ni bil član ZK, torej bila so obdobja, ko je bil ”v hladilniku” in ni smel nastopati na televiziji. Tako je v slavni TV seriji Servisna postaja nastopil (kot kuhar Jordan) šele po dvanajsti epizodi in šele takrat je serija postala res ”urnebesno” (turcizem!) smešna. Mija Aleksić, zvezdnik in pogost Čkaljin partner je bil karakterni komik, Čkalja pa je bil vsestranski performer in improvizator, ki je zlahka zajadral tudi v nonsens. Zato so ga imele enako rade vse generacije: gledali smo Čkaljo in se smejali tudi, ko se je že pojavila skupina Monty Python, ki jo starejši niso razumeli in niso pristajali na takšno popolno norijo. Roko na srce, jugoslovanski filmski in televizijski humor je bil pogosto trapast, prilagojen uradno neobstoječi cenzuri in omejen na afnanje, vendar je bil vrhunski umetnik smeha, kot je bil Čkalja, sposoben preseči vse omejitve. Dober primer je Pepi iz Skupnega stanovanja Dragutina Dobričanina, komedije, ki je doživela gledališko, knjižno, filmsko in televizijsko izdajo: Pepi bi moral biti (s partijsko propagando usklajena) kritika lika mladeniča, ki sledi zahodnim vzorom (ozke rockabilly hlače), Čkalja pa ga je prikazal kot sicer norčavo, a v osnovi simpatično figuro, in tako je bilo propagandno sporočilo nevtralizirano.
Poseben vidik Čkaljine komike je bila njegova asocijativnost: vsakič ko se je pojavil njegov obraz, je sprožil spomin na vse njegove like in v anticipaciji smo eksplodiral v smeh, pričakovano veselje, znak ljubezni, odgovor na njegovo smešno in tako človeško toploto. Mnogi komiki računajo s tem učinkom lastnega obraza, nekateri pretirano in neupravičeno. Čkalja je na tem tveganem področju vedno odlično ocenil kako in koliko odigrati in nikoli ni padel v poceni klovnovstvo. Pogosto so rekli, da bi bil Čkalja smešen tudi, če bi bral telefonski imenik: seveda, saj so imena sama po sebi pogosto vir smeha. Ko je Čkalja denimo bral iz časopisa, je bilo tveganje, da se bo s tem posmehoval uradnem načinu predstavljanja informacij še kako upravičeno. Kritika Čkalje v gledališču, na filmu ali televiziji je bila vedno dober pokazatelj tega ambivalentnega odnosa: elitni kritiki so pogosto ocenjevali njegove nastope v slabšalnem tonu, a to je bil tudi njihov splošen odnos do komedije. Mnogi so si skrivoma želeli močnejše in bolj kritične komedije in so zato svoje pisanje obremenjevali in posledično kazali svoje frustracije in obenem pomanjkanje poguma. Čkalja je svoje delo opravljal brez takšnih notranjih ovir, v okvirih danega teksta in prebliskov improvizacije, in publika ga je dobro razumela. Treba je tudi razumeti, da je kritika imela v tem obdobju popolnoma drugačen status kot danes, da je bila povezana s književno teorijo, deležna je bila velikega družbenega ugleda in je tudi imela znaten vpliv v kulturi. Prav zaradi takšnega položaja so kritiki na eni strani izzkazovali visoko osebno kulturo, razsvetljenost in subtilnost, na drugi strani pa so se bali družbenega angažmaja kot vrag križa: logično, družbeni angažman v opreki z vladajočo ideologijo je bil ne samo nezaželen, ampak tudi preziran… Tako je ZK proizvedla enega od najzanimivejših paradoksov jugoslovanske socialistične kulture: hoteli so, da inteligenca sledi enemu, uradnemu ideološkem modelu visoke angažiranosti v korist ljudstva, proizvedli pa so kulturo, v kateri so najbolj verni sledilci stranke ustvarjali s tem popolnoma nepovezano, od družbenih problemov ločeno umetnost. Kolateralni proizvod takšnega okolja bili so na eni strani kritiki družbene realnosti, ki so jih sledilci ZK brez sramu imenovali ”levičaji”, in nereflektirani pristaši ”nacionalnega” kot pokrova za vse nazadnjaško, psevdoromantično in antihistorično.
Ne smemo pozabiti, da je Čkaljina popularnost strelovito narasla z akustičnimi nastopi, predvsem v oddaji ”Veseli večer” na Radiu Beograd od petdesetih let prejšnjega stoletja, torej njegov obraz ni bil prvo, kar je široka publika spoznala. Bil je vrhunski umetnik vokalne modulacije, res je bilo dovolj, da samo prebere katerikoli tekst, in že je ta postal smešen…S filmom in televizijo je njegov obraz postal zaščitni znak smešnega, tako močan, da je Čkalji omogočal ustvarjanje vedno novih, enako popularnih likov. Eden teh likov je gotovo Jovanča, ne posebej bister trgovec iz Jagodine, ki se znajde v vlogi svetovnega popotnika. Oba filma o Jovanči je režirala Soja Jovanović, ki se je s Čkaljo znala še kako smejati. Filma sta posneta v »filmskem mestu« Košutnjak v Beogradu, na ostankih velikih koprodukcij šestdesetih let – vesternov, avanturističnih filmov, Marka Pola itn. Komika je stereotipska, vendar z vzleti nonsensa, karnevala, slapsticka, občasno prava screwball komedija. Skrajno nenavadno je, da Soja Jovanović, redek primer režiserke komedij, in to ne samo v socialističnem svetu, še ni bila deležna globlje raziskave…
Vrhunec Čkaljine igralske kariere je bila serija filmov in TV serij o voznikih kamionov (Kamiondžije) s Pavlom Vujisićem. Vizualno asocijacijo na par – debelega&suhega komika daleč prekaša socialni angažma in mojstrska igra dveh izjemnih igralcev: v osnovi gre za pravo subkulturno kreacijo, kar posredno potrjuje tudi tedanje v glavnem negativno stališče kritike. Za razumevanje jugoslovanske družbe današnji pogled na serijo pomaga razkriti, kako se je ta družba osveščala in obenem izgubljala orodja za svojo prenovo in preživetje. Pavle Vujisić je bil dobro znani opozicionar, preveč znan, slaven in nagrajevan, da bi mu kdorkoli kdaj resno škodil; Čkalja pa je ohranil svoj status in oba sta živo predstavljala ugovore starejše generacije na račun sistema. Ko je Srbijo obvladala vojna strast in nestrpnost sta se oba umaknila in svoj ogromni moralni kapital prepustila spominu. Čkalja, pošten in topel do konca, tudi danes proti nam obrača svoj obraz in ne moremo si kaj, da se ne bi iz polnih pluč njemu, sebi in svetu do solz smejali.
Tekst je del projekta Slavic Soundwalking, ki ga sofinancira EU skozi program Ustvarjalna Evropa.