> Letošnjega junija ste organizirali tudi fotografsko delavnico Migrantski objektiv, namenjeno državljanom tretjih držav. Kdo vse se je udeležil delavnice?
“Udeležba je bila generacijsko, etnično in izobrazbeno nadvse pestra. Večina so bili izobraženi mladi med 20. in 35. letom, nekaj pa je bilo tudi starejših od 45 let. Največ je bilo pripadnikov srbske skupnosti, pa tudi Bošnjakov, Hrvatov in udeležencev iz Maroka in Pakistana. Tako kot pri vseh drugih delavnicah, ki jih organiziramo, je tudi na tej sodelovalo precej Slovencev. Čeprav so projekti, ki jih izvajamo, izpostavljeni tako imenovani pozitivni diskriminaciji, ki se fokusira na manjšine in ranljive družbene skupine, pa se v našem društvu vseskozi trudimo, da povečamo zmogljivosti in omogočamo udeležbo vsem zainteresiranim, tudi v primeru, če ne pripadajo ciljnim skupinam, ki so definirane v projektu.”
> Kaj menite o pojmu državljani tretjih držav? Ali ne poseduje ta oznaka vsaj podcenjevalnega odnosa do določene skupine ljudi?
“Državljani tretjih držav je v današnjem času zastarel termin. Če so nekatere države tretje, potem obstajajo tudi prve in druge države. Izraz tretji svet je s časom dobil slabšalno konotacijo: od nekdanje oznake ekonomskega manjka v hierarhiji globalnega kapitalizma je postal oznaka kulturne zastarelosti – tretjerazrednosti. V Evropi je ta termin še vedno živ, saj je večina evropskih držav še vedno zasnovana na konceptu nacionalne države, v kateri so samo državljani polnopravni člani družbe. Ponovni izzivi nacionalizma oziroma nacionalizmov v Evropi so tesno povezani s populističnim diskurzom in z ekonomsko krizo. Še vedno ni upoštevan spremenjeni koncept življenja v globaliziranem svetu, da se ljudje selijo, se premikajo, da so mobilnejši in ne živijo na enem mestu. Politične opcije v EU pa zaradi lastnega interesa obstanka na oblasti, ne samo da ne želijo, ampak niso niti pripravljene spremeniti zakonodaje na tem področju, zato pa precej raje gradijo nove in nove zidove, da bi s tem zaščitili svoje države in državljane pred ‘tretjimi’.”
> Kako se odzivate na aktualno migrantsko problematiko?
“Pomagali smo pri zbiranju pomoči v akciji, ki jo je organizirala Sloga, skupaj z ostalimi aktivisti Protirasistične fronte brez meja smo bili dejavni na mejnem prehodu Rigonci, aktivirali smo mednarodno peticijo humanitarnega koridorja za begunce na Balkanu in v srednji Evropi, nudimo informacije o tej problematiki v oddaji Kontrola leta na Radiu Študent … Zagotovim lahko, da bomo tudi na tem področju še aktivni.”
> Ali je po vašem mnenju odziv slovenske vlade in pristojnih služb v tem primeru zadovoljiv?
“Ne samo slovenska, praktično nobena vlada okoliških držav se na begunsko krizo ni ustrezno odzvala. Če je srbska in hrvaška uradna politika izkoristila celotno situacijo za brezumno zapiranje državnih meja, se slovenska vlada skriva za predpisi in uredbami EU. Še več, nobena izmed udeleženih vlad ni niti skušala pristopiti do problematike beguncev po neki osnovni čustveni, človeški plati, kot tudi nobena izmed njih ni ob tem izrazila problema lastne nezmožnosti delovanja, da bi v izjemnih razmerah, na primer, delovala proti določenim predpisom, odredbam, zakonu. Glomazna birokracija EU – velja tako za članice, kot tudi za pristopne članice – je v teh razmerah pokazala svoj pravi obraz: za njo je mogoče skriti humanost in etičnost, kar pa beguncem pred dežjem, boleznijo in lakoto le malo pomaga. Kljub temu pa begunci s svojimi težavami niso ostali sami. Organizirajo se posamezniki in civilna družba. Iz vsega tega se lahko rodi neka nova, tudi politična moč.”
Intervju z Ireno Vujčić Pavlović v celoti