Piše: Ana Jovanović
Prevaja: Tanja Tomazin
Reilly je majhna, vendar že ve, da nekaj ni v redu s prodajalno igračk, v kateri se nahaja. Moti jo delitev na oddelek za deklice in oddelek za dečke. Moti jo, da so vse lutke na oddelku za deklice, a vsi akcijski junaki na oddelku za dečke, in to, da je na oddelku za deklice vse roza. Kaj če si neki deček zaželi nekaj roznega ali lutko, se sprašuje Reilly, ali če si deklica zaželi kupiti figurico akcijskega super junaka?
Reilly še vedno ne ve, da so roza igračke (tj. igračke, nemenjene deklicam) po pravilu dražje od igračk drugih barv (igračke, prvenstveno namenjene dečkom). Reilly prav tako še ne ve, da bo precejšen del proizvodov, ki so namenjeni njej in ki jih bo ona tekom svojega življenja kupovala, stal več od istih proizvodov, ki bodo namenjeni moškim. Ta pojav se imenuje „roza davek“.
Roza davek opisuje pojav na trgu, ko imajo isti ali podobni proizvodi in storitve različne cene glede na to, ali so ciljne stranke moški ali ženske. Iz samega imena je moč razbrati – ženske so te, ki plačajo več. Pojav je bil poimenovan konec 20. stoletja, leta 2015 pa je newyorško združenje potrošnikov objavilo obsežno raziskavo na to temo. Rezultati kažejo, da ženske za iste ali podobne proizvode povprečno plačajo 7 odstotkov več kot pa moški. Največja razlika v cenah je bila opažena pri prozivodih za osebno higieno – 13 odstotkov, najmanjša pa pri otroških oblačilih – 4 odstotke. Tekom življenja se to pretvori v znatno vsoto, kar je še posebej pomembno, če upoštevamo, da ženske povprečno zaslužijo manj od moških.
Isti pojav je bil zapažen v Franciji. Feministično združenje Georgette Sand je leta 2014 ugotovilo, da ima ena od verig supermarketov dražje cene za ženske proizvode. Soočeni z obtožbami so predstavniki te trgovinske verige odgovorili, da so na primer moške britvice cenejše, ker se hitreje prodajo in so cenejše za proizvodnjo.
Niti srbskim ženskam roza davek ne prizanaša. Raziskave Politike (ni navedeno, kaj točno in kje je bilo raziskovano) so pokazale, „da razlike v cenah obstajajo, vendar niso tako očitne kot v svetu“. Opazne so razlike v cenah parfumov, krem za nego obraza, denarnic in, kot tudi v Franciji, brivnikov. Ob komentiranju cen parfumov je neimenovani prodajalec iz centra Beograda izjavil sledeče: „To je od nekdaj tako. Tudi pri nabavi so ženski parfumi vedno dražji. Najbrž zato, ker jih ženske pogosteje uporabljajo, pa je tudi zaslužek večji“. Kot nekdo, ki ni strokovnjak za ekonomijo, sem zmedena, kako lahko večja potrošnja v nekem primeru opraviči višje cene (ženski parfumi), v drugem primeru pa nižje (moški brivniki v Franciji).
Proizvajalci, dobavitelji in prodajalci svoje odločitve branijo s stanjem na trgu, z vztrajanjem pri tem, da gre enostavno za zakon ponudbe in povpraševanja in da tu ni mesta za zgodbo o diskriminaciji. Vendar trg ni nevtralen teren, ne obstaja v vakuumu, iz katerega ga vlečejo magi ekonomije. Trg oblikujejo ljudje, ki imajo lahko različne motive. Zgodba o roza kot ženski barvi je popoln primer, kako se proizvaja povpraševanje.
Do 40-ih let 20. stoletja so bili namreč otroci do šestega leta oblečeni nevtralno glede na spol. Največkrat v belo, predvsem iz praktičnih razlogov, kot piše Jo B. Paoletti, obleka pa je vključevala oblekice za otroke obeh spolov. Sredi 19. stoletja so se za otroško garderobo začele uporabljati pastelne barve, približno sto let kasneje pa se pojavi strogo razlikovanje barv glede na spol. Do 40-ih let je ta delitev varirala, v določenih obdobjih je bila predlagana roza za dečke in modra za deklice. „Današnji dominantni kolorit ni bil sprejet do 40-ih let 20. stoletja in je rezultat interpretacije preferenc Američanov s strani proizvajalcev in prodajalcev. „Lahko bi se zgodilo tudi nasprotno,“ pravi Paoletti.
Povpraševanje se torej proizvaja. V tem konkretnem primeru neposredno s strani proizvajalcev in prodajalcev. Številni dejavniki so doprinesli k strogi delitvi, ki jo danes lahko opazimo v prodajalnah z igračami. Vsak odločilni trenutek v spremembi delitve barv glede na spol je mogoče povezati s pomembnimi spremembami na širšem področju vloge spolov. Konec druge svetovne vojne, baby boom generacija, druga polovica 80-ih – vsi ti dogodki in obdobja prinašajo velike spremembe. In po vsakem od njih roza in modra postajata vse bolj intenzivni.
Proizvajalci in prodajalci niso edini, ki ustvarjajo povpraševanje. Primer proizvoda za osebno higieno (ki, spomnimo se, po raziskovanju newyorškega združenja potrošnikov stanejo za ženske povprečno 13 odstotkov več) odkriva družbeno proizvodnjo povpraševanja. Ženske od rojstva živijo v svetu, v katerem se vztraja na tem, da je lepota ena od njihovih najpomembnejših lastnosti. S katerimkoli poslom se ukvarjajo, ženske lahko pričakujejo, da bo njihov izgled predmet kritike ravno toliko kot njihovo delo. Statistike filmske industrije kažejo, da se ženske redkeje pojavljajo kot aktivne udeleženke zgodbe in pogosteje kot dekoracija. Enak je primer v sodobnih industrijah, kot je industrija video igric. Proizvajalci in trgovci na tem področju že prihajajo na trg pričakujoč večje povpraševanje za ženskimi proizvodi.
Avtorice besedila v Politiki so se odločile, da navedejo tudi primer, ko se moški počutijo oškodovane: „Po drugi strani moški komentirajo, da je za njih vrhunec seksizma to, kar prakticirajo mnogi nočni klubi – za dame je vstop brezplačen, za moške pa ne.“ Tudi to trditev je vsekakor treba vključiti v kontekst. Z vidika vakuuma bi to res bil primer diskriminacije moških. Vendar je dovolj, da se vprašamo, komu je ta usluga namenjena, oziroma kaj točno se prodaja. Nočni klubi ženskam ne zaračunavajo vstopa, da bi prišle v čim večjem številu. Obstaja prepričanje, da bo veliko število žensk privabilo tudi veliko število moških. Na vhodu moški ne plačajo vstopa v klub, oni plačajo, da preživijo čas z ženskami. Zato je za ženske vstop brezplačen – one so blago, s katerim se trguje. „V kolikor ne plačaš storitve, si ti proizvod“.
Ponudba in povpraševanje ne obstajata neodvisno od družbenih vplivov in nemogoče se je ukvarjati z njima, enako kot tudi z roza davkom, a ne upoštevati teh vplivov. V nasprotnem dobimo banalno pojasnjevanje, ki ga lahko spregleda tudi majhna deklica.