Avtor: Aristofan
Prevod iz starogrščine: Svetlana Slapšak
STREPSIJAD
FIDIPIID
SOKRATOV UČENEC
SOKRAT
ZBOR OBLAČIC
POKONČNI GOVOR
LAŽNIVI GOVOR
POSOJILODAJALEC PAZIJAS
Priča
DRUGI POSOJILODAJALEC
KSANTIJAS, drugi Strepsijadov sluga
Tretji Strepsijadov sluga (nastopa še več slug / sužnjev)
Sokratovi učenci
Strepsijad: O, Zevs, kralj! Kako so dolge noči tukaj!
Neskončno. A se ne bo nikoli zdanilo?
Zdavnaj sem že slišal petelina – sluge pa kar smrčijo!
To ne bi bilo mogoče v prejšnjem režimu!
Vsega je kriva prekleta vojna,
niti sluge več ne morem kaznovati!
Tega mojega mulca pa ne preganja nespečnost
k’r prdce veselo spušča pod pernico!
No, dajmo, še malček se bom ulegel.
(Smrči, zelo umetno)
….Ma ne morem, zaman, položnice me preganjajo!
Lizing, najemnina za garažo, računi, posojila…
Vse to za tega mojega dolgolasca, obožuje avte,
pa konje, pa golf.
Jaz pa vsak mesec umiram od strahu, ko se približuje
rok vračila. In obresti rastejo!
Dete, prižgi luč,
prinesi tiste račune, da pogledam,
komu sem dolžan, da zberem obresti.
(Sluga prižge luč, prinese papirje)
Dejmo videt: Pazijasu dvanajst tisoč:
Za kaj že? Za “čistokrvnega žrebca “!
Rajši bi si dal kri puščat!
Fidipid (govori v spanju): Enajsta luknja, Filon!
Strepsijad: Ta še v sanjah vadi golf!
Fidipidid: In koliko je še lukenj?
Strepsijad: Očeta si preluknjal!
(gleda naprej): Kaj pa po Pazijasu, pasjon?
Še tri tisočake tistemu drugemu. Pesjan!
Fidipid (še zmeraj sanja): Skrtači kobilo, pa v hlev!
Strepsijad: Mene si skrtačil in moj denar: prava štala,
sodni nalog, pa še dodatno zavarovanje za obresti….
Fidipid: Kaj je, ati, kaj se motaš naokoli, zakaj ne spiš?
Strepsijad: Ker me grize in preganja naš notar.
Fidipid: Skuliraj, stari, jaz bi še mal’ spančkal.
Strepsijad: Spi, zvezdica zaspanka,
na tvojo glavo bodo padli dolgovi!
Prekleta posredovalka,
Me je vnela za tvojo mater
pa sem pogorel!
Prej sem bil srečen kmetavz,
sem se brez tuširanja za toplo peč skril,
pa mi ni manjkalo medu, ovac in klobas.
In potem sem se z meščanko poročil.
Z nečakinjo Megakla Megaklovega.
Fina gospodična, kot tiste, ki žrebajo loto.
Po poroki, ko sva v posteljo šla,
sem jaz dišal po moštu, siru, volni – po obilju!
Ona pa po parfumu, svili in po hopa-cupa.
Pa še po trošenju, dragih lokalih, kozmetičarkah.
Ne da bi bila lena – ves dan je nekaj pospravljala.
Sem ji pa rekel:
“Žena, preveč si školjko zribala!”
Ugasnijo luči.
Sluga: Nekaj spotov je crknilo.
Strepsijad: A ne moramo imeti navadnih žarnic? Pridi, da ti eno prilepim!
Sluga: Zakaj?
Strepsijad: Ker kupuješ “ekonomične” žarnice.
In potem, ko sva sinka povila,
sva se takoj skregala zaradi imena:
Ona bi rada Ksantip, Harid in Filipid,
Jaz pa – kaj drugega – Fidonid, po dedku.
Po dolgem kreganju sva Fidipida izbrala.
Že ko ga je kot dojenčka božala, mu je govorila:
” Mamin vitez, v polni opremi boš jahal
po Sveti cesti, kot pravi Megaklovec.”
Jaz pa sebi v brado:
“Po skalah boš koze teral,
Kot tvoj oče, v ovčjem kožuhu.”
Njo je poslušal, seveda,
konji in golf so hišo pahnili v propad.
Ponoči sem mozgal, kako se izvleči.
Našel sem način, in če sinko bo sledil,
Smo rešeni! Samo moram ga zbuditi.
Nežno, pozor!
(rikne)
Fidipid!
Fidipid: What!?!
Strepsijad: Kušni očeta, roko mi daj!
Fidipid: Evo roke. Kva je?
Strepsijad: A me ti maš kej rad, sinko?
Fidipid: Jaa, saj si mi lizingal Ferrarija!
Strepsijad: Tega ne omenjaj,
ta je največja katastrofa!
Če me res imaš rad,
Posluš’ moje besede!
Fidipid: Kaj naj poslušam?
Strepsijad: Moral boš spremeniti življenski stil, poba,
naučiti se tako, kot ti predlagam.
Fidipid: Kaj misliš s tem?
Strepsijad: A boš poslušal?
Fidipid: Ne bo spet kaj iz Jurassic parka?
Strepsijad (vleče za roko sina pred hišo, pokaže mu Sokratovo hišo): Tole poglej!
Fidipid: Ja, gledam. Kva je to?
Strepsijad: Tuhtalnica modrih mož.
Tuj živijo ljudje, ki mislijo globalno,
ki trdijo da smo oglje, ki ga kurijo.
Kdor lahko plača, ga naučijo
kako da zmaga, nedolžen ali kriv.
Fidipid: Kdo so pa ti liki?
Strepsijad: Niti ne vem, kako jim je ime:
Spin-doktorji, lobisti, piarovci – valjda prvi razred!
Fidipid: Karkoli, ati! Nagačenci, vse jih poznam.
Beli od kokaina, new-ageovci z denarjem!
Med njimi je Sokrat, in njegovi epigoni..
Stresijad: Čak-čak, ne se obnašat kot mulc.
Če nočeš, da ati gre na ulico pod kartone spat,
skrajšaj jahanje in golf, druži se z njimi.
Fidipid: Ne pride v poštev, pa če me aboniraš za vsak dan na suši!
Strepsijad: Daj, ne teži – šolnino sem že plačal!
Fidipid: Pa kva naj bi študiral?
Strepsijad: Mislijo na dveh nivojih: obstaja menda tisto pravo razmišljanje,
– karkoli že je – in tisto drugo, slabo.
In evo, to slabo, lažno zmeraj zmaguje,
Tako v pravični kot v krivični stvari.
Če se naučiš slabega,
mi od vseh dolgov ne bo treba niti pare vrniti!
Fidipid: Ne, k tem jaz ne grem –
pajdaši se me bodo odrekli.
Strepsijad: Potem pa ne boš mojega kruha jedel!
Niti kobila ovsa, niti Ferrari bencina!
Ven iz hiše, trdo boš ateriral!
Fidipid: Stric Megaklo bo že poskrbel,
da kobilo obdržim.
Pejdi se solit!
(odide ponosno v hišo, zaloputne vrata)
Strepsijad: Ostajam na braniku, stari borec!
Grem sam v šolo,
da se učim v tuhtalnici.
Ma kako se bom, star in senilen,
vseh trikov naučil?
Dajmo, Strepsijad,
potrkaj. Mladenič, odpri!
(Strepsijad, učenec)
Učenec (za vrati): Pojdi k vragu! Kdo trka?
Strepsijad: Strepsijad, sin Fidonov iz Kikinovcih.
Učenec (odpre): Prav nevljuden si! Z nogo si udaril v vrata,
Inovativen miselni preboj si zaustavil!
Strepsijad: Oprosti, saj sem kmet neumni.
(Učenec zapre vrata, stoji pred Strepsijadom)
Strepsijad: Kakšen inovativen preboj je propadel?
Učenec: To lahko razkrijem samo posvečenim.
Strepsijad: Povej, saj kot učenec prihajam v tuhtalnico.
Učenec: V redu, ampak pazi, to je skrivnost!
Sokrat je Herefonta pravkar vprašal,
koliko bolšjih čevljev meri bolšji skok.
Mrčes je ugriznila Herefonta za obrv,
potem pa skočila Sokratu na plešo.
Strepsijad: In, kako ste potem to izračunali?
Učenec: Bolho je dal v raztopljen vosek: ko se je strdil,
je bolha dobila Louboutinove čevljčke.
Vzameš jih, in premeriš razdaljo.
Strepsijad: Oj, kakšni možgani!
Učenec: Pozor, še eno idejo je imel Sokrat!
Strepsijad: Rotim te, povej!
Učenec: Herefont je Sokrata vprašal,
kako se komarji oglašajo:
čez gobec ali čez kak drug izhod?
Strepsijad: In kaj je o komarju odgovoril?
Učenec. Komar, je rekel, ima tanko črevo,
kot cev, skoz katero potiska močan komarjev dah
v smeri zadnjice.
Na samem koncu zadnjice leži širok ritnik
Pod pritiskom v njem dah izpušča specifičen zvok.
Strepsijad: Pips? Ali bolj kot trobenta?
Blagor mojstru črevesne ekspertize!
Kdor pozna komarjevo drobovje
bo brez težav dokazal nedolžnost na sodišču.
Učenec: Pred kratkim mu je martinček uničil globoko misel.
Strepsijad: Kako pa?
Učenec: Medtem ko je Lunino kroženje opazoval
z odpritimi ustmi,
se je na njega martinček s strehe posral.
Strepsiajd: Ta je pa dobra: martinček posral Sokrata!
Učenec: Včeraj pa nismo imeli za večerjo.
Strepsijad: In kaj je našel za večerjo?
Učenec: Podaljšal je predavanje, potem pa je vsem dal test.
Učenci so na koncu samo še želeli spati.
Strepsijad: Pa smo se še občudovali Talesa…
Odpri že enkrat, odpri tuhtalnico,
moram takoj videti Sokrata!
Uporabno znanje me vleče, odpri!
(Strepsijad, učenec, drugi učenci)
Odpre se Tuhtalnica: učenci v različnih pozah mislijo, naokrog so učni predmeti.
Strepsijad: Joj, pošasti! Odkod?
Učenec: Začuden si? Kako ti se zdijo?
Strepsijad: Kot Polnočni klub o pozitivni energiji.
Zakaj vsi strmijo v tla?
Učenec: Iščejo podzemne korenine stvari.
Strepsijad: Aha, čebulo iščejo. (učencem):
Brez skrbi, jaz že vem kje bomo dobili take velike.
Kaj pa delajo tile, popolnoma skrčeni?
Učenec: Eni iščejo kosti, drugi strice v ozadju.
Strepsijad (pomembno in resno): In potemtakem tale rit zvezde gleda!
Učenec: Ja, ker se zase usmerjeno uči astronomije. (ostalim): Prosim nazaj noter, ne sme vas tu najti!
Strepsijad: Naj ne uidejo,
rad bi jim nekaj pokazal.
Učenec: Ne, ne smejo. Zrak jim lahko škodi.
Strepsijad: Kaj pa je to?
Učenec: Astronomija.
Strepsijad: Pa to?
Učenec: Geometrija.
Strepsijad: Čemur pa to služi?
Učenec: Merjenju Zemlje.
Strepsijad: Kmetijsko-zazidljivo?
Učenec: Ma ne, za meriti planet.
Strepsijad: To poznam: Google te gleda! Pa zares!
Učenec: Tukaj pa smo mi, najlepše mesto na svetu: Atene.
Stresijad: Ne more biti, sodišča ne vidim.
Učenec: Ja, to smo mi in tisto okoli nas. Vidiš obalo.
Strepsijad: Bojotsko, ja. A lahko malce linijo meje premaknete?
Učenec: Ne, to se ne da.
Strepsijad: Zapomnil si bom, da si bil proti!
Zgoraj se pokaže Sokrat v košari, ki visi s stropa.
Stresijad: Kdo pa to gor visi?
Učenec: On, z glavo in brado.
Strepsijad: Kdo z glavo?
Učenec (svečano): Sokrat.
Strepsijad: Sokrate!
A ga boš poklical, malce glasneje?
Učenec: Nimam časa, pokliči ga sam. (odide v Tuhtalnico)
Strepsijad: Sokrat! Sokratiček!
Sokrat: Kaj je, enodnevni?
Strepsijad: Kaj delaš? Prvo mi to povej, prosim.
Sokrat: Opisujem svet iz višin.
Strepsijad: Z zemlje pa ne moreš?
Sokrat: Ne, nikoli ne bi našel pravega zornega kota.
Z zrakom sem moral povezati misel
da bi iz višje sfere bolje razumel.
Tla vlečejo navzdol,
jemljejo ti vitalne tekočine.
Moram biti kaktus, ne lapuh.
Strepsijad: A misel lapuhu daje tekočino?
Karkoli! Daj pridi dol, Sokratiček,
nauči me tistega, kar me je k tebi pripeljalo.
Sokrat: Kaj pa te je pripeljalo? (pride dol)
Strepsijad: Da bi me naučil govoriti.
Vse kar imam mi plenijo –
posojilodajalci, bankirji, agencije.
Sokrat: Zadolžil si se, ne da bi opazil?
Strepsijad: Zbolel sem za konjsko in golfsko kugo.
Pouči me o tistem tvojem premišljevanju,
po katerem ni nujno, da vrneš denar,
Plačal ti bom kolikor hočeš,
Prisežem na svete mage, posebej na Gašperja – dvakrat.
Sokrat: Ti bogovi tukaj ne veljajo.
Strepsijad: Pri kom pa prisežete? Pri obveznicah?
Sokrat: In res hočeš poglobiti analizo?
Strepsijad: Želim si, če lahko.
Sokrat: In z našimi boginjami, Oblačicami, bi se srečal in konektal?
Strepsijad: Najrajši.
Sokrat: Vsedi se torej na sveti ležalnik. (postavi ga na ležalnik)
Strepsijad: Evo, sedim.
Sokrat: Zdaj pa še venec.
Strepsijad: Kaj, kot na grob?
Sokrat: Ne, moraš občutiti energijo.
Strepsijad: Kaj mi to koristi?
Sokrat: Tvoj govor bo postal tekoč, lahek, hiter, poln ukan. (poje, posipa ga z rožicami/konfeti/prahom)
Strepsijad se umika, protestira.
Sokrat: Miren bodi! (mrmlja: Hare Rama, Hare Krišna! Ma ne, ni to!)
Strepsijad: Ap-čih! Saj sem alergičen na cvetni prah!
PARODOS
Sokrat, Strepsijad, Oblačice
Sokrat: Naj stari zapre gobec in posluša svečano pesem!
Enkrat, enkrat sem ljubil
oblaček, oblačico mojo.
Sinefula, sinefula
Minila je pomlad
minilo je poletje
kar naenkrat je ni več.
Pobegnila je,
oblaček, oblačica.
Sinefula, sinefula
Ne morem brez nje,
moje oblačice.
Vrni se oblaček, oblačica,
sinefula, sinefula,
ostani z menoj,
pojdi s komur hočeš vsak večer.
Enkrat, enkrat sem ljubil
oblaček, oblačico mojo [1. Avtor: Dionizij Savvopoulos, “Sinephoula”, v tekstu je adaptiran prevod – sinefula v novi grščini pomeni prav “oblačica”].
Strepsijad (strese s sebe konfete in prah): Iz te moke ne bo kruha!
Sokrat: Dobrodošle, meglene boginje!
(Začne deževati)
Sokrat (poje):
Jaz pojem v dežju!
Jaz pojem v dežju!
Kakšnen krasen občutek,
saj srečen sem spet!
Di da da da di
da da di da da di
Kakšno božansko občutje!
Smejim se oblakom
temnim nad glavo.
Srce je sončka polno,
za ljubezen sem pripravljen.
Naj oblaki naženejo vsakega
iz mesta moje sreče.
Pridi, dež,
jas sem nasmejan
in hodim po cesti
pojoč: oblaki! [2. “Singing in the rain” – skladatelj N.H. Brown, 1929.]
Strepsijad: Lahko bi pa marelo vzel s sabo! (pokrije se po glavi)
Sokrat (poje):
Szomorú Vasárnap száz fehér virággal,
Vártalak, kedvesem, templomi imával,
Álmokat kergető vasárnap délelőtt,
Bánatom hintaja nélküled visszajött.
Azóta szomorú mindig a vasárnap,
Könny csak az italom, kenyerem a bánat…
Szomorú vasárnap [3. “Temačna nedelja”, skladatelj Rezso Seres, 1933]
Oblačice, v zboru:
Somewhere over the rainbow
Way up high,
There’s a land that I heard of
Once in a lullaby.
Somewhere over the rainbow
Skies are blue,
And the dreams that you dare to dream
Really do come true.
Someday I’ll wish upon a star
And wake up where the clouds are far
Behind me.
Where troubles melt like lemon drops
Away above the chimney tops
That’s where you’ll find me.
Somewhere over the rainbow
Bluebirds fly.
Birds fly over the rainbow.
Why then, oh why can’t I?
If happy little bluebirds fly
Beyond the rainbow
Why, oh why can’t I? [4. “Over the Rainbow”, skladatelj H. Arlen, 1939.]
(sprememba ritma, plešejo):
Hej, hej, sestopi z mojega oblaka!
Odvečen si!
Hej hej, sestopi z mojega oblaka!
Strepsijad: Kdo so te božanske ženske, Sokrat?
Sokrat: Oblačice, boginje, ki nam prinašajo oblake, meglo, branding, dialektiko, multitasking, SCRUM, ciljno-skupinsko retoriko, šest sigm…
Strepsijad: Očitno so prepričljive – vse se mi je dvignilo, dokler so pele…
Že čutim potrebo, da um s tuhtanjem zamenjam.
Kje so pa zdaj?
Sokrat: Na Akropolo so se vzpele.
Strepsijad: Z vzpenjačo?
Sokrat: Ti pa res imaš nekaj v očesu!
Stresijad: Zdaj pa jih vidim!
(Zbor oblačic se je usedel na orhestri, prostoru za ples)
Sokrat; A jih res nisi nikoli srečal, častil?
Strepsijad: Ne, to je zame bila vse megla.
Sokrat: Z njimi je, veš, ta pravi kraud –
spin-doktorji, lobisti,
estradni menadžerji,
privatni trenerji,
oblikovalci javnega nastopa,
astrologi, energologi,
predstavniki za stike z javnostmi,
pa še kakšen klobasolog,
etno-eno-žganjelog…
Vsi ki meglo prodajajo.
Strepsijad: Šele zdaj razumem:
Ugajaj sebi,
sebe moraš dojeti, razumeti,
poslušaj svoje telo,
odkrij ljubezen,
ne daj svoje karme,
jej zdravo,
teci teci jebi jebi,
bodi uspešen –
plačaj pa meni.
Sokrat: Saj tako je prav, a ne?
Strepsijad: Povej, zakaj so pa ženskam podobni,
saj od spodaj oblaki
ne dajejo takšnega vtisa !
Sokrat: Kako pa tebi izgledajo oblaki?
Strepsijad: Bolj kosmato, kot ovce.
Tele tukaj – hm, vse imajo.
Sokrat: Aha. Povej takole:
Strepsijad: Samo hitro!
Sokrat: Ko nebo gledaš, ali ti se ne zazdi,
da vidiš take prikupne oblike:
bučko, gibanico, muco, kravo, lopato?
Strepsijad: Res je. In?
Sokrat: One prevzemajo oblike, kot jim pade na pamet:
malo desno, malo levo,
malo svet malo kabinet,
malo špeh malo kavijar.
Tako jim nihče ne pride do živega.
Strepsijad: Saj to je jasno,
tajkunske megle so to.
In kaj bodo, če se jim pridruži
kdo že obsojen?
Sokrat: Volkulje bodo postale.
Strepsijad: A so zato včeraj pobegnile pred sindikalisti?
Sokrat: Ugani, koga so srečale danes: poglej visoke pete!
Strepsijad: Živjo, meglene lepotice!
Povejte tudi meni nekaj modrega.
Korifejka zbora: Živijo, starček, lovec na diskurze!
(Sokratu)
Ti, največji med brainci in širše, fab, mag, mega, ultra,
povej nam, kaj želiš,
nikogar od profesorskih moljev nočemo
– razen Neoekonomida – karkoli pove, ga priporoča.
Ti pa po mestu hodiš ponosno in vse vidiš,
pa še napadajo te, mučenika nove miselnosti.
Strepsijad: Joj, stas, pa še glas! Kot novoletna Danijela!
Sokrat: To so edine vladarke, boginje.
Strepsijad: A nič Sveta Pomagavka?
Sokrat: To je za kmetavzarje.
Strepsijad: A Zevs?
Sokrat: Tega pa samo še Bernard Nežmah uporablja.
Strepsijad: Kdo pa spušča dež?
Sokrat: Ti kot da ne bi hodil v devetletko.
Stresijad: Saj sem, ampak to uro sem šprical.
Sokrat: Ali si morda kdaj videl dež brez oblakov?
Stresijad: No, ja. Meni se je zdelo, da Zevs po nas ščije skozi sito.
Kdo pa grmi?
Sokrat: A si maturo tudi šprical?
Strepsijad: Ne, šel sem na četvorko.
Sokrat: Oblačice, seveda: ko se napijejo,
se zaletavajo ena v drugo,
pa v stebre in ograje
vse odmeva in poka na vse strani.
Strepsijad: Kdo jih pa tera, da po pitju vozijo?
Sokrat: To je pa višja sila: vrti se jim od Vrtinca.
Strepsijad: Nisi me prepričal.
Sokrat: Naj ti povem iz tvojih izkušenj:
ko pretiraš s fižolom in krompirjem
nastane upor v trebuhu in sliši se ropotanje.
Strepsijad: Saj res, pravi upor: bobnanje, žvižganje, potem pa grmenje.
Bum – zviz – bumbumbum,
potem je že kakaf – bumbadabumbumbum.
Sokrat: Pa premisli: če že iz tvojega trebuha izhaja gromoglasen zvok,
zrak pa je neskončno velik – kakšno grmenje šele tu nastaja!
Strepsijad: Ja, res. je. Pa še besedi “grmenje” in “prdenje” sta si podobni –
starodavni, venetski. Kako pa je s strelo?
Nekoga speče, drugega samo oplazi.
Sigurno jo Zevs pošilja kot sredstvo kaznovanja…
Sokrat: Kako pa to misliš, ti zguba konservativna?
Če je res, da Zevs lažnivce udari s strelo,
kako, da še ni zadel Simona, pa Kleonima, pa Teora?
Ti so vse dane besede, obete in pogodbe prekršili!
On pa cilja s strelo na lastni tempelj na Sunionu,
“atenskem polotoku”, kot pravimo.
Pa še visoke hraste lomi – zakaj? Saj hrast ne goljufa!
Strepsijad: Kaj pa jaz vem. Zdi se mi, da je to kar govoriš točno.
Kaj pa je pravzaprav strela?
Sokrat (kaže na Oblačice): Ko se do njih vzpne suh veter
in jim napolni notranjost, ki je sicer prazna,
jih napihne kot balon: enkrat pa poči
in pod takšnim pritiskom zgrmi ven, da se od
sile in tresenja še ogenj zaneti.
Strepsijad: Prav to se mi je zgodilo na zadnjih kolinah:
želodček sam kuhal za družino
in sem ga pozabil preluknjati. Kako je eksplodiral,
in me prav v obraz pošprical in opekel
z vsem tistim drekom in smradom!
Korifejka: O človek, ki si zaželel, da se modrosti pri nas učiš!
Srečen boš v mestu in med vsemi Heleni,
če imaš dober spomin, dobro misliš in dobro prenašaš nesrečo:
če lahko dolgo hodiš in dolgo stojiš,
če te ne zebe ko je mrzlo, če lahko preskočiš kosilo,
če se odpoveš vinu in gimnastiki in podobnim norostim,
in če za največjo vrednoto imaš, tako kot vsak modrec,
da zmagaš na sodišču, v skupščini, povsod, kjer so besedne vojne.
Strepsijad: Hja, kar se tiče trmaste glave in skrbi, ki mi ne dajo spati,
pa skrčenega želodca, vajenega lakote,
srečnega, če kakšno repo dobi,
brez skrbi, trden sem tako, da na meni lahko kovač kuje.
Sokrat: Ali boš odslej priznaval samo in edino naše bogove,
naše sveto trojico – Kaos, Oblačice, Jezik?
Strepsijad: Ma ne bi z drugimi bogovi niti pokramljal,
če bi jih srečal, žrtve od mene ne bodo dobili,
vina jim ne bom izlival, kadil jim ne bom sežigal.
Korifej: Zdaj pa povej, kaj želiš – in brez strahu. Ne boš prosil zaman,
če nas spoštuješ in si želiš, da bi postal
pameten, premeten in duhovit.
Strepsijad: O gospe gospodarice in gospodje! Res imam samo majceno željo:
da bom od vseh Grkov daleč najboljši v besedičenju.
Korifejka: Tako naj bo, izpolnili bomo tvojo prošnjo:
Tvoji predlogi v skupščini bodo daleč najuspešnejši.
Strepsijad: Rajši ne omenjaj velikih tem:
jaz si želim le, da pravde obrnem v svojo korist,
da se znebim dolgov in tistih, ki me preganjajo.
Korifejka: No, v redu, dobil boš to, kar si želiš.
Velikih želja pa res nimaš.
Prepusti se brez skrbi našim posvečencem.
Strepsijad: Vse bom naredil, ker vam verjamem,
in ker me je nuja pritisnila – dirke in zakon, ki me je uničil.
(patetično, publiki):
Naj z mano naredijo, kar hočejo,
telo jim podam, naj naredijo kar hočejo,
naj me tepejo,
naj me mučijo z lakoto in žejo,
naj me usolijo, zamrznejo,
napihnejo – samo da se upnikom izmuznem,
pred ljudmi se pokažem kot drzen govorec,
kot uspešno blebetalo, nikoli molčeč,
kot brezsramnež, kričač, lažnivec,
prisklednik, mojster rokohitrskega nagovora,
plehke improvizacije, banalnosti,
sodniška mora, zastopnik pritlehnosti,
lisec, podgana, klovn na sodišču,
karkolist, egoist, bašmebrigadist,
nestrpnež, razgrajač in drekač.
Pa če mi kdo res tako poreče,
evo, počnite mi v šoli karkoli hočete, vse, vse!
Če želite, pri Demetri,
skuhajte me kot krvavico
in me postrezite tuhtalničkarjem!
Zbor: Tale je odločen in pogumen.
Vedi, da boš postal še slaven
ko pri meni se usposobiš.
Strepsijad: In kaj bom zdaj?
Zbor: Z menoj boš prebival,
užival boš, drugi
pa naj počijo od zavisti!
Strepsijad: Zares?
Zbor: Mnogi te bodo preganjali
za en sestanek;
pred hišo bodo čakali
da se s tabo pogovorijo
o spisih, težkih milijone,
tvojega uma dostojnih.
Korifejka: Zdaj pa uvedi starca v osnove svojih naukov,
preveri kaj je v tej glavi,
koliko pameti, koliko spomina.
Sokrat: No, pa dajmo. Povej mi kakšne si narave,
da na tej osnovi pripravim
zahtevane učne pripomočke.
Strepsijad: Joj, bogovi, a me boš
posadil za tipkovnico?
Sokrat: Ma ne, samo nekaj kratkih vprašanj.
Ali imaš dober spomin?
Strepsijad: Odvisno: ko meni dolgujejo, se odlično spomim,
ko sem dolžan, se ničesar ne spomnim.
Sokrat: Ali si po naravi spreten govorec?
Strepsijad: Govoru nisem vešč, a pri goljufiji sem spreten.
Sokrat: Učil pa bi se, a ne? Kako?
Strepsijad: Nekako že.
Sokrat: Navrgel ti bom nekaj o visokih sferah
da vidim, kako hitro loviš misel.
Strepsijad: A naj znanje lovim kot kuža ,
in ga pogoltnem?
Sokrat: Ta človek je pravi barbar!
Starec, pri tebi bo pela šiba.
Kaj storiš, ko te tepejo?
Strepsijad: Trpim, počakam, priče pokličem,
pa na sodišče s tožbo!
Sokrat: Zdaj pa plašč dol!
Strepsijad: Kaj, kaj sem narobe naredil?
Sokrat: Nič takega, pri nas moraš vstopiti gol.
Strepsijad: Saj ničesa ne tihotapim.
Sokrat: Kaj blebetaš? Sleci plašč, pa bo.
Strepsijad (sleče obleko in obutev): Povej, prosim,
kateremu tvojemu učencu bom podoben,
če se bom pridno učil?
Sokrat: Herefontu, kot jajce jajcu bosta.
Strepsijad: Ajaj! Na pol mrtev?
Sokrat: Dosti kramljanja. Tu, hitro stopaj!
Strepsijad: Imaš kakšno žvečilno, ali mentolček,
kot v uradih, malce me trese…
Sokrat: Kaj mečkaš? Noter!
(Gresta v Tuhtalnico)
Korifejka: Naj sreča spremlja tvoj pogum!
Zbor: Srečo želimo temu starčku,
ki si želi znanja v tretji dobi.
Ne bo samo od zunaj opazoval,
moderne doktrine bo spoznal,
skozi duhovne vaje
dosegel modrost.
Korifejka: Zdaj pa vam bom nekaj povedal
resnico namreč, svobodno.
Naj bo Dioniz priča, moj vzgojitelj!
Kot si želim zmage in nagrade,
tako sem tudi vas, publiko, vse Atence, visoko cenil.
Od vseh je tale moja komedija najboljša.
Daroval sem jo vam, plod največjega napora,
da si jo premierno ogledate: a zmagal je prostak,
jaz pa sem nepravično brez prve nagrade ostal.
Zamerim vam, ker sem toliko vložil!
Pa ne bom nikoli izdal poznavalcev med vami:
saj ste kot publika, pred katero je užitek igrati,
tako dobro sprejeli “Dobričino in Ritoliznika”
– ko jaz kot devičnik nisem še imel pravice sodelovati
in je mojega gledališkega otroka krušna mati prevzela,
vi pa vzgojili in prehranili –
in tako imam dokaz o vašem dobrem okusu.
Kot Elektra zdaj komedija išče
publiko poznavalcev, da takoj prepozna
notorični bratov koder.
Poglejte jo, lepotico, mojo komedijo:
nima prišitega usnjenega tiča, ki binglja
z debelo rdečo glavo, da spravlja otroke v smeh.
Ni šal na račun plešastih, ne plešejo na sceni polke.
V njej starec izgovarja verze ne da bi udarjal s palico
po slugi in tako pokrival neumne šale.
Ni tekanja z baklami, ni klicanja vbogajme.
Prihaja sigurna vase, v svoje verze,
jaz pa se kot velik pesnik ne šopirim z lažnimi peresi.
Ne varam vas z dvakrat ali trikrat pogretim zeljem,
vsakič kaj novega in še neslišanega povem.
Niti eno besedilo ni podobno drugemu, vsa so pa izvrstna.
Kleona sem v trebuh brcnil, ko je bil močan,
prizanesel sem mu pa, ko je padel, smilil se mi je.
Ostali pa nenehno tolčejo po Hiperbolu in njegovi mami,
ko jim je enkrat dal povod.
Eupolid pa je privlekel Marika, da bi nerodno
posnemal moje “Viteze”: grda reč, prav tak plagiator.
Pa še pijano starko je dodal, zaradi polke, valjda;
Takšne je še v Frinihovih komadih morska pošast požrla.
Ko je Hermip posvetil komedijo Hiperbolu,
so se na Hiperbola vsi vrgli,
pa še vsi ponavljajo mojo podobo lova na jegulje.
Če koga med vami zabavajo takšni komadi,
prosim, ne ploskajte mi!
če pa imate radi mene in mojo domišljijo,
bo kmalu vaše mnenje našlo potrditev.
Zbor: Prvega v zbor kličem
Zevsa, velikega kralja bogov.
Potem pa nosilca trizoba,
gospodarja slanih voda,
divjega zemljotresca!
Pa našega očeta s slavnim imenom,
hranitelja življenja, presveti Eter.
In še tistega, ki konjsko zaprego pelje
in žarke pošilja na Zemljo,
veliki bog med bogovi
in smrtniki.
Korifejka: Modri gledalci, prosim za posluh!
Nepravično se do nas vedete, naj vam odkrito povem!
bolj kot vsi ostali bogovi mi koristimo mestu, Atenam.
A nam ne prinašate žrtve, ne dišavne ne mesne.
Mi pa vas varujemo: če pripravljate kakšno neumno vojno,
vam to preprečimo in vas ustrašimo s strelo in nevihto.
Ko ste tistega čevljarja, ki ga bogovi sovražijo, izbrali za vojskovodjo
Obrvi smo nabrali, pa je počilo po vsej državi: “Grom in strela sta divjala”.
Luna je svojo pot zapustila, Sonce pa je vase skrilo žarke,
ker ni hotelo sijati za Kleona – pa ste ga vendar izvolili!
To mesto, trdijo, vedno izbira slabo, samo da potem bogovi
obrnejo vaše težke napake na bolje.
Iz te napake boste tudi korist izvlekli:
če Kleona obtožijo prevar, podkupovanja, tatvine,
in če ga obsodijo ter v zapor pošljejo,
že spet bo v državi bolje, in v korist državljanom.
Zbor: Ostani z mano, Apolon,
vladarju otoka Delosa
in hriba Kintosa na njem.
In ti, sestra božanska,
ki v Efezu imaš zlati tempelj
in služijo ti lidijske device.
In ti Atena, domača boginja, ki ščit – egido
pred naše mesto postavljaš,
In z vami naj ostane tudi Dioniz,
bog, ki na Parnasu z baklo svetli za ples
bahantkam iz Delfov, ker slavijo
njegovo veseljačenje.
Korifejka: Ko smo se pripravljali na prihod,
nas je srečala Luna in nam naložila,
da pozdravimo Atence in atenske zaveznike.
Potem pa je še rekla da je jezna na Atence,
ki jim je koristna, pa ne z besedami.
Prvič, prihranite vsaj drahmo na mesec,
ko greste ven zvečer, pa slugi rečete –
saj luč ni potrebna, svečava je prelepa!
Za njena dobra dela povračilo je –
da ne računate po Luninem koledarju.
Samo zmedo delate, dneve in ure ste pomešali,
pa so bogovi, ko izpustijo malico ali tudi praznik
na njo besni – namesto na vas, ki ne žrtvujete pravočasno,
da potolažite božansko lakoto.
Na drugi strani pa veselo žrtvujete, ko bogovi držijo post
– denimo po Sarpedonovi ali Memnonovi smrti.
Prav zaradi tega je to leto tajnik svete delfske družbe
pravično kaznovan: tiara mu je padla. Naj se spomni, da
človeško delovanje določa Luna.
Sokrat (prihaja iz Tuhtalnice): Naj mi pomagajo Dih, in Kaos in Zrak!
Takšnega kmetavzarja še nisem videl,
tako neumnega in brez spomina!
Pozablja sproti še tisto malo, kar se sploh nauči.
Povabil ga bom.
Strepsijad, pridi, in prinesi ležalnik!
Strepsijad (iz hiše): Stenice mi ne pustijo!
Sokrat: Tukaj ga postavi, in poslušaj.
Strepsijad: Uh, evo!
Sokrat: In kje smo: povej mi, kaj se želiš učiti,
od tistega, kar ne poznaš. O merah, ritmu ali besedilu?
Strepsijad: O merah, seveda: zadnjič me je prodajalec hotel prevarati
kar za polovico moke.
Sokrat: Nisem tega vprašal! Gre za metriko:
kaj ti je bolj všeč? Trimetrski ali štirimetrski?
Strepsijad: Štirimetrski, seveda: več gajbic vtakneš.
Sokrat: O čem gobezljaš?
Strepsijad: Štirimetrski, kvadratni…
Sokrat: Obupno. Kaj pa z ritmom?
Strepsijad: Kaj mi bo ritem? Ritmično ne jem.
Sokrat: Prvič, v družbi te bodo cenili po tem,
če razlikuješ ritem – daktilski in enoplijski.
Strepsijad: Ritem pa razlikujem, tako mi Zevsa.
Sokrat: In kaj je daktilskega v ritmu?
Strepsijad (pokaže obsceno gesto): Iz riti v ritem, tebi pa “daktil” v rit!
Sokrat: Brezupno neumen.
Strepsijad: Ma joj, nesreča: tega si ne želim učiti!
Sokrat: Kaj pa?
Strepsijad: Tisto drugo – napačno umovanje.
Sokrat: Pred tem pa se moraš še veliko naučiti.
Povej besede za živino, moškega spola.
Strepsijad: Saj poznam moški spol, to vsak bedak pozna:
oven, kozel, pes, bik, rak.
Ženski spol: ovca, koza, kuzla, krava, rak.
Sokrat: Evo, napaka! Rakovo samico in raka si označil
z isto besedo.
Strepsijad: Kako, počakaj!
Sokrat: Rak in rak! Capisci?
Strepsijad: Ja, pri Posejdonu! In kako naj bi bilo pravilno?
Sokrat: Rak in rakovica.
Strepsijad: Rakovica! O, sveti Zrak! Napolnil bom tvoj mošenjc
samo zaradi tega novega znanja.
Sokrat: Ni “mošenjc”, ampak “mošnja”: ženski spol.
Strepsijad: Ni moški?
Sokrat: Ne, enako kot Kleonim.
Strepsijad: Kako?
Sokrat: Ker “mošnjo” sklanjaš kot “Kleonima”.
Strepsijad: Kleonim, bratec, mošnje ni imel, v druge luknje je z roko posegal.
In kako bom še povedal?
Sokrat: Sokratovica, denimo.
Strepsijad: Kleonimica z mošnjo, torej.
Sokrat: Moraš se naučiti kaj dajemo v moški, kaj v ženski spol.
Strepsijad: Saj vem kaj je ženska!
Sokrat: No, imena žensk?
Strepsijad: Demetrija, Lisila, Klitagora.
Sokrat: In moških?
Strepsijad: Ogromno jih je: Filoksen, Melezijas, Aminijas.
Sokrat: Ne, ta imena niso moškega rodu!
Strepsijad: Mar imenovani niso moški?
Sokrat: Sploh ne. Kaj rečeš, ko vidiš Aminijasa?
Strepsijad: Živjo, Aminija!
Sokrat: No vidiš, ženskega spola je!
Strepsijad: Saj res, vojske ni služil.
Zakaj se je treba učiti tistega, kar vsi poznamo?
Sokrat: In, kaj potem? Uleži se tukaj.
Strepsijad: Ne tukaj, prosim! Rajši na tleh bom modroval!
Sokrat: Ne, ne gre drugače!
(odide v Tuhtalnico)
Strepsijad: Joj, zdaj bom stenicam plačal davek.
Zbor: Hojla, um! Misel zagrabi, obrni jo stokrat,
Če jo zgubiš, nič hudega, drugo idejo najdi.
Naj ti oči ne zapira spanec!
Strepsijad: Joj, ajaj, ojej!
Korifejka: Čemu tako trpiš?
Strepsijad: Umrl bom, revež! Na tem ležišču je
truma korintskih stenic,
ki me grizljajo – večerja sem –
od rebrc do jajc,
pa še rit naskakujejo,
dušo mi izpijajo,
pohapsale me bodo.
Korifejka: Ne preveč vpit, zdrži bolečino!
Strepsijad: Kako? Imetje je šlo, zdaj pa še moja koža.
Dušo sem zgubil, z njimi pa tudi čevlje.
Če se na to še požvižgam,
bo to res moj konec.
Sokrat (pride iz Tuhtalnice): In, kako premišljevanje?
Strepsijad: Pri Pozejdonu, premišljujem sto na uro.
Sokrat: In kakšen je rezultat tvoj refleksije?
Strepsijad: Da me bodo stenice pojedle do konca!
Sokrat: Pa crkni potem! (odide nazaj)
Strepsijad: Dragec, temu sem prav blizu.
Korifejka: Daj, pokaži, koliko te je v hlačah!
Zdaj je trenutek, da domišljijo spodbudiš,
da narediš kaj goljufivega.
Strepsijad (odkrije se, pokaže penis): Zdaj boš idejo izpljunil, goljufivec!
Sokrat (že spet iz Tuhtalnice): Moram videti, kaj tale počne.
Hej, spiš?
Strepsijad: Pri Apolonu, ne spim!
Sokrat: In je kaj?
Strepsijad: Ne, pri Zevsu!
Sokrat: Res nič?
Strepsijad: Razen tega lopova (pokaže penis), ki sem ga zalotil pri dejanju v roki, prav nič.
Sokrat: Pokrij se, razmišljaj!
Strepsijad: O čem? Ti povej, Sokrat!
Sokrat: Kaj želiš, definiraj sam in povej!
Strepsijad: Saj si že tisočkrat slišal, česa si želim:
Da nikomur več ne plačujem obresti.
Sokrat: Še enkrat, pokrij se! Analiziraj misel z vseh vidikov,
do detajlov razloži vsak aspekt,
naredi precizno tipologijo,
raziskuj.
Strepsijad: Joj meni bednemu!
Sokrat: Pomiri se že enkrat! Če zgubiš misel,
pusti jo za trenutek pri miru,
pozneje jo pretehtaj, odmeri.
Strepsijad: Dragi Sokratiček!
Sokrat: Kaj je, stari?
Strepsijad: Imam goljufivo idejo za obresti!
Sokrat: Poslušam.
Strepsijad: Hm, povej mi –
Sokrat: Kaj naj povem?
Strepsijad: Kako bi bilo, če kupim kako tesalsko čarovnico,
astrologinjo, pa z njeno pomočjo ponoči ugrabim Luno
in jo zaprem v okroglo škatlo, tisto za klobuk,
in jo shranim za se…
Sokrat: Kaj naj bi s tem dosegel?
Strepsijad: Kako kaj? Če Luna ne vzide redno,
ni mesečnega plačila obresti!
Sokrat: Kako?
Strepsijad: Ker plačujem mesečno!
Sokrat: Ne misli samo na sebe,
pusti misel da vzleti,
kot muha z vezico na nogi!
Strepsijad: Našel sem tudi način,
da sodne presoje spodkopljem!
Domiselno – priznal boš tudi sam.
Sokrat: Kaj naj bi to bilo?
Strepsijad: Videl si pri lekarnarjih tisti kamen,
prosojen je in dela ogenj?
Sokrat: Misliš na stekleno lečo?
Strepsijad: Ja. Kaj praviš? Vzamem lečo,
Medtem ko sodni pisar piše sodbo,
Jaz bi se postavil tako, malce od daleč
in bi s sončnim žarkom stopil vse,
kar je v vosku izpisal!
Sokrat: Duhovito, pri Haritah.
Strepsijad: Kakšen užitek,
pravkar sem dvajset tisoč izbrisal!
Sokrat: Poglejmo drugi primer.
Strepsijad: Kakšen?
Sokrat: Poskusi se izvleči iz procesa,
ki ga izgubljaš,
ker nimaš prič.
Strepsijad: Brez težav.
Sokrat: Kako?
Strepsijad: Grem ven preden se moje sojenje začne,
in se obesim na prvo drevo.
Sokrat: To pa je res nesmiselno.
Strepsijad: Ni, pri bogovih,
mrtvemu ne moreš soditi.
Sokrat: Tu je konec neumnosti. Proč,
nisi več moj učenec!
Strepsijad: Zakaj, rotim te, Sokrat!
Sokrat: Vse sproti pozabljaš. Povej:
česa si se prvo naučil?
Strepsijad: Naj se spomnim…hm…kaj je bilo tisto prvo…
A je morda bilo nekaj z moko?
Joj, kaj je že bilo?
Sokrat: Ti si pa totalni alzheimerovec!
Pa še neumen! Ven!
Strepsijad: Nesreča! Kaj bo z mano!
propadel sem, če ne obvladam ta
govor obračanja pomenov!
Pomagajte, Oblačice!
Korifejka: Nasvet, stari, je takšen:
če imaš odraslega sina doma,
vpiši ga v šolo, namesto sebe.
Strepsijad: Sinka imam, prva liga!
V šolo pa noče. Kaj naj naredim?
Korifejka: In ti tega prenašaš?
Strepsijad: Močan je, športnik,
Po materi ves v fashionu, kot da bi bil Kesirin.
Poiskal ga bom. Če noče,
ga bom privedel s policijo.
Počakaj me trenutek, pridem!
(gre domov)
Zbor (Sokratu): A zdaj razumeš,
koliko dobrega ti prinašamo?
Ta je pripravljen narediti vse,
kar mu naložiš.
Dokler je tako zmešan,
Vzemi mu vse, čim hitreje!
Veš da priložnost hitro mine.
Strepsijad (pred sabo goni Fidipida): Pri Megli,
Ne boš se znotraj skrival!
Pred Megaklovo garažo boš ostal!
Fidipid: Ma kva je s tabo? A se ti je zmešalo?
Pri Zevsu Olimpskem, nisi več razsoden!
Strepsijad: “Zevs Olimpski”, a? Odrasel poba,
pa še v Zevsa verjame? In kdo je zmešan?
Fidipid: Kaj je pri tem smešnega?
Strepsijad: Pomislil sem: mulec, še verjame pravljicam!
Pridi, razsvetlil te bom,
da se naučiš in postaneš moški.
Nikomur pa niti besedice o tem.
Fidipid: Dobro, za kaj gre?
Strepsijad: Na Zevsa si se skliceval.
Fidipid: Res je.
Strepsijad: Vidiš kako koristno je znanje?
Fidpid, tale Zevs ne obstaja.
Fidipid: Kdo pa?
Strepsijad: Vrtinec je vladar, odpustil je Zevsa!
Fidipid: Kakšne neumnosti govoriš?
Strepsijad: Verjemi, to je resnica.
Fidipid: In kdo to pravi?
Strepsijad: Sokrat z Melosa,
pa tudi Herefont, tisti, ki se spozna na bolšje čevlje.
Fidipid: Ti si pa totalno znorel,
če temu nevrotiku verjameš.
Strepsijad: Tiho bodi! Nobene slabe besede
o premetenih in modrih možeh!
Varčni so, las si ne urejajo, ne kopajo se,
vodic in krem ne uporabljajo,
ti si mi pa bogastvo izpral s svojimi šamponi!
Zdaj marš v šolo namesto mene!
Fidipid; Česa koristnega se lahko naučim pri njih?
Strepsijad: Ne me hecat: naučil se boš vsega, kar je človeška modrost!
Razumel boš, kako neumen si.
Počakaj me minutko tukaj.
Fidipid (publiki): Kaj naj naredim? Oče je očitno znorel.
naj ga razglasim za neprištevnega,
ali pripravim pogreb…
Strepsijad (pride nazaj, v vsaki roki drži jastoga): No, pa dajmo:
Kako praviš temule?
Fidipid: Rak.
Strepsijad: Pa njej?
Fidipid: Rak, še enkrat.
Strepsijad: Oba naj bi bila “rak”? Kako butasto!
Ne, ne tako: tale je “rak”, tale pa “rakovica”.
Fidipid: “Rakovica”? To je torej modrost
ki si jo pridobil pri gigantih uma?
Strepsijad: Vse sorte sem se naučil,
edino da sem sproti pozabljal.
Fidipid: Ali je tvoj plašč v miselnih naporih izginil?
Strepsijad: Odmeditiral sem ga.
Fidipid: Kam si pa dal čevlje?
Strepsijad: Tako kot Perikles, za stroške prezentacije.
Zdaj pa pojdi, poslušaj očeta –
pozneje boš norel!
Jaz sem tebe ubogal ko si imel šest let:
komaj si govoril, pa si že imel zahteve.
Od prve dnevnice na sodišču
sem ti kupil voziček za praznik.
Fidipid (odhaja): To boš še obžaloval.
Strepsijad: Lepo, da si me ubogal.
(kriči ali žvižga) Pridi, Sokrat!
Sina sem pripeljal. Malo se opoteka,
ampak sem ga prepričal.
Sokrat: Tale mulec pa še ne ve
kaj gor visi. (pokaže na košaro)
Fidipid: Saj bi tudi sam boljše razumel,
če bi te obesili.
Strepsijad: Gobec! Učitelja žališ?
Sokrat: Kako neumno izgovarja “obesiti”! [5. Lahko izgovarja v dialektu…]
Nos si obriši, mulec.
Ti naj bi se naučil izogniti se sodbi?
Obenem obtožiti tožnika in sodnike pretentati?
Za določeno ceno, morda: saj je še Hiperbolu uspelo.
Strepsijad: Brez skrbi, ta moj je produktiven!
Že kot malček, tolikšen,
je delal ladjice, hišice,
vozičke, živalce iz skorje.
Naj se nauči obeh načinov umovanja,
tistega močnega, kar koli že je
in tistega slabega,
ki zvijačno pobriše z boljšo logiko.
Naj se vsekakor nauči krive logike!
Sokrat: Sama govora naj ga naučita, brez mene.
Strepsijad: Ne pozabi, da se mora naučiti,
da vsako pravo prelisiči.
AGON
(Pokončni govor in Lažnivi govor stopita na sceno)
Pokončni: Kar pridi, pokaži se publiki,
če si upaš!
Lažnivi: Z veseljem. Pred množico te bom še rajši in lažje potolkel.
Pokončni: Kdo si pa sploh ti?
Lažni: Razumnik. Umnik.
Pokončni: Slab!
Lažni: Morda – pa zmagujem nad tabo,
ki trdiš, da pravilno razsojaš.
Pokončni: Zmaguješ? S čem pa?
Lažni: Tako, da najdem nove načine razmišljanja.
Pokončni: To lahko uspe samo pri takšnih butalcih! (pokaže na publiko)
Lažni: Modrecih!
Pokončni: Sesekljal te bom kot mortadelo.
Lažni: S čem pa?
Pokončni: Govoril bom samo resnico.
Lažni: Le naprej: obrnil bom pomen,
trdim, da na svetu ni pravice.
Pokončni: Praviš da je ni?
Lažni: Kje naj bi bila?
Pokončni: Med bogovi, seveda!
Lažni: Če je pravica, kako to,
da je Zevs neobsojen,
pa je lastnega očeta
dal v okove!
Pokončni: Na bruhanje mi gre –
dajte posodo!
Lažni: Ti si senilen,
neumen kot krava!
Pokončni: Ti si pa buzerant
in brez sramu!
Lažni: Z vrtnicami me oblagaš!
Pokončni: Goljufivi…
Lažni: … pa še z lilijami…
Pokončni: Očeta bi pretepel!
Lažni: Preveč me ceniš, res si zlat!
Pokončni: Rajši kakšno drugo pločevino!
Lažni: Vse je to moj nakit.
Pokončni: Nesramnež!
Lažni: Res si predpotopen!
Pokončni: Zaradi tebe mladina
beži od izobraževanja.
Atenci bodo razumeli, da
poučujete butasti narod brez znanja.
Lažni: Poglej se, ves zanemarjen si!
Pokončni: Prej si pa beračil po sumljivih kvartih,
govoril “Sem revež iz Jonije”
in prodajal najnižje odvetniške štose.
Lažni: Joj kako si pameten –
Pokončni: Joj kako si nor –
Lažni: Zakaj pa zdaj to?
Pokončni: – ne samo ti, temveč to mesto,
ki ti polni žepe,
ti pa mladino kvariš!
Lažni (kaže na Fidipida): Njega ne boš, star si kot Kron!
Pokončni: Prav njega bom,
saj rabi zaščito
pred vajami iz praznoslovja!
Lažni (Fidipidu): Pridi, pusti tega norca!
Pokončni: Kar cvili, če se ga le dotakneš!
(tepeta se)
Korifejka (prekine tepenje): Dosti je kreganja in zmerjanja!
Pokaži kako se je prej učilo
pri tebi (Pokončnemu)…
…Ti pa pokaži, kakšen je novi
sistem! (Lažnemu)
Ko vaju bo slišal (Fidipidu)
se bo odločil za svojo pot.
Pokončni: Velja, pristajam
Lažni: Jaz tudi.
Korifejka: Kdo bo prvi govoril?
Lažni: Naj govori on!
Jaz bom poslušal,
iz tega bom zgradil svoje odgovore,
napadel ga bom z idejami kot
s rojem puščic!
Če bo na koncu še kakšno bleknil,
ga bom kot sršen z vso silo
argumentov v hipu prepikal!
PRAVI AGON
Zbor: Dva tekmeca, prepričana v lastni pretanjen um,
v lastno moč govora, močne izraze, prepričljiv stil,
bosta z besedami pokazala, kdo je v tem boljši.
Zdaj je trenutek preverbe in izpita modrosti,
za tekmeca pa predmet bojevitega agona.
Korifejka (Pokončnemu): Zdaj boš ti, ki zastopaš etične principe starih,
povedal v stilu, ki ti ustreza, kakšna je tvoja narava.
Pokončni: Govoril bom o starem izobraževanju, kakšno je bilo,
Ko sem lahko uspešno zastopal pravično stvar,
in ko je razum še bil spoštovan.
Nit v sanjah se ne bi zgodilo, da slišim dečka, ki godrnja.
Po ulici so morali hoditi složno, v ritmu glasbe,
vsi bodoči državljani, brez plašča, tudi če je močno snežilo,
k učitelju petja. Potem so sede, kakor se spodobi,
vadili pesmi, denimo “Oj boginja Atena, ti, ki uničuješ mesta!”
ali, “Z’ bregov prihaja gromki glas”, in ob tem so peli
točno po lestvicah, ki so jih predniki uporabljali,
Če bi kdo umetničil ali zavijal,
tako kot danes Frinid izvaja nenaravne kolorature,
so ga kar z bičem pretepli in to večkrat, ker je žalil Muze.
Ko so pa sedeli pri uri gimnastike, so morali imeti noge iztegnjene,
da ne bi od zunaj gledajočim kazali kaj nedostojnega.
Pa še po vaji so pesek za sabo poravnali,
da ne bi kakšnem zaljubljencu pustili sledi svoje možatosti.
Noben deček se ni mazal s kremicami in depiliral,
na sramnih delih je puh kot na breskvi rastel.
Nikoli ni deček pristopil drugemu kot zapeljivec, z mehkim glasom
nudeč kot vlačuga, brez sramu, svoje usluge.
Za večerjo ni smel prvi pograbiti redkev,
kaj šele starejšemu suniti koper ali zeleno pred nosom,
ni smel jesti sladic, se hihotati, prekrižati nog.
Lažni: Polne prahu so te zgodbe, kot okrasni škržadi v laseh
in taborniške pesni.
Pokončni: Moj način je vzgojil junaško četo maratonskih bojevnikov
Ti pa današnje učiš, da zgodaj oblečejo topel plašč
In res sem besen, ko plešejo ob Panatenajskem prazniku,
nekateri pa žalijo boginjo s tem, da s ščitom skrivajo “družinski nakit”.
(Fidipidu): Brez strahu, mladenič, izberi mene, izberi razum.
Naučil se boš, da zaobideš trg in ne odhajaš v javne kopeli,
da se sramuješ vsega nedostojnega, da vzkipiš. če se ti smejijo.
Vstal boš s sedišča, če se približa starejši,
ne boš se do očeta in matere nesramno obnašal,
prav ničesar ne boš počel, kar bi lahko tvojo sramežljivost načelo.
Ne boš najemal striptizet,
ne boš se očetu nikoli zoperstavil, ne boš ga zmerjal z dinozavrom,
in mu štel leta, ko te je v mladeniča vzredil in vzgajal:
Lažni: Pri Dionizu, mladenič, če mu boš sledil,
boš kot Hipokritovi sinovi, ki jih vsi za butce imajo.
Pokončni: Ne! Močan, v rosni mladosti, dneve boš posvečal športu,
ne boš, kot današnja mladina, izgubljal čas na trgu v zlobnih čenčah,
ne boš se vlekel po sodiščih zaradi korupcijsko-lobistične sline;
napotil se boš v Akademijo in v senci svetih oljk
z enako spodobnim sovrstnikom, ovenčan s trsom,
dišal boš po bezgu, sproščenosti brez dela, belem topolu,
užival boš v pomladi, ko šušljata brest in platana.
Če boš naredil, kakor ti priporočam,
um usmeri in se zberi,
ker boš vedno sijajne polti, čvrstih mišic,
širokih prsi in jedrnatih besed,
pa še imel boš debelo rit in tenkega lulčka.
Če se boš ravnal kot današnji svet,
imel boš ozke prsi, bledo polt,
kratek dah, jezik pa dolg,
shirano rit in nerodno velikega binglja.
Če boš sledil puhloglavcu,
boš mislil da je zloba plemenita,
dobro pa zgolj v posmeh.
Pa še te bo v blato vrgel
da prodajaš svojo rit, kot Antimah.
Zbor: Hej ti, ki preslavno mesto čuvaš s trdno modrostjo,
kakšne rožice vrlin so v tvojem besednjaku!
Svet je bil srečen v času naših prednikov.
Zdaj pa ti, ki poznaš veščino govorjenja,
pokaži novi govor. tvoj nasprotik se je izkazal.
Korifejka: Močno razlago rabiš, da se mu zoperstaviš,
še bolj močno da zmagaš in ne izpadeš budala.
Lažni: Res je, od nekdaj si želim, da z dokazi
dekonstruiram vse te neumnosti.
Modreci so mi dali ime “lažni”,
ker sem se prvi spomnil,
kako se je možno z besedami
zoperstaviti zakonom in pravici.
Velja več kot sto tisočakov,
ko braniš slabe razloge in zmagaš v pravdi
(Fidipidu): Poglej, poba: spodbijal bom vzgojo, ki jo on slavi.
Pravi, ne smeš se prati s toplo vodo.
S kakšnimi razlogi ne maraš tople kopeli?
Pokončni: Ker slabi duha in dela strahopetce.
Lažni: Tu sem te čakal! ne boš se mi izmuznil:
Kdo je od Zevsovih sinov najmočnejši,
največji junak z največ podvigi?
Pokončni: Nihče ni večji junak od Herakla.
Lažni: Kje si pa videl mrzle “Heraklove toplice”?
In vendar je bil največji junak…
Pokončni: No vidiš, zaradi takega blebetanja mladina ves dan
ždi v kopališčih, borilnice pa so prazne.
Lažni: Kritiziraš jih, ker konektajo na agori – jaz pa jih pohvalim.
Če bi to bilo slabo, ne bi Homer svojega Nestorja imenoval
“agoretom”, tako kot tudi druge modrece.
Zdaj pa pridem na jezik: tale trdi, mladina naj ne vadi,
jaz pa – morajo vaditi. Tale pravi – bodite polni vrlin:
to je že drugo zlo. Ali ste morda kdaj videli,
Da je vrlina komu prinesla kako korist?
Čakam odgovor, pobij mojo razlago!
Pokončni: Mnogim je prinesla korist – denimo nož Peleju.
Lažni: Ne mi reč’t! Nož! Kakšno korist je bednik imel od tega?
Svečar Hiperbol je s hudodelstvi bogastvo nakopičil,
noža pa, pri Zevsu, ni dobil!
Pokončni: Pelej je zaradi vrlin dobil za ženo boginjo Tetido.
Lažni: Pa ga je hitro zapustila, ker v postelji ni bil bog ve kaj.
Dolgočasen – ženska pa ima rada dober fuk.
Ti si pa itak staro kljuse!
Premisli, poba, kaj prinaša “vrlina”,
kakšnih užitkov se boš moral odrekati,
dečkov, kocke, žensk, pojedin, pitja, smeha!
Kaj ti bo ostalo v življenju, če tega nimaš?
No, dobro. Zdaj pa prihajam na slo in nujo.
Zaljubiš se, zapelješ ženo, mož te ulovi:
Če nisi vešč z besedami, gotof si!
Ko si pa z mano, igraj se, sinko, uživaj, nobenega sramu!
Ko te zasačijo pri ženski, povej soprogu da sploh nisi kriv,
in prevali krivdo na Zevsa. Ta je bil suženj ljubezni in žensk.
In kako naj bi ti, smrtnik, bil močnejši od boga?
Pokončni govor: In ko mu redkev v rit nabijejo in z vročim pepelom osmodijo,
ker te je poslušal, kako bo dokazal, da ni širokoritnik?
Lažni: In kaj je slabega v tem, da je širokoritnik?
Pokončni govor: Ali je kaj hujšega od tega?
Lažni: In kaj boš, če te prav v tem pobijem?
Pokončni: Molčal bom, kaj drugega!
Lažni: Kdo posreduje pri tožbah?
Pokončni: Širokoritniki.
Lažni: Verjamem. Kdo so tragiški igralci?
Pokončni: Šitokoritniki.
Lažni: Res je. In kdo so govorniki?
Pokončni: Širokoritniki.
Lažni: Ali vidiš kako neumen je bil tvoj dokaz. Poglej publiko!
Kdo je v njej večina?
Pokončni: Ja, gledam.
Lažni: In, kaj vidiš?
Pokončni: Hja, zdi se, da so tukaj pretežno širokoritniki.
Poznam tistega. In tistega! Pa še tistega kosmatega!
Lažni: In, kaj praviš?
Pokončni: Zmagali ste, ritniki!
Vzemite moj plašč, pri vseh bogovih,
Prebegnil bom k vam!
(pobegne v publiko)
Lažni (Strepsijadu, ki sa pojavi iz Tuhtalnice): Torej?
Hočeš odpeljati svojega sina,
ali ga boš pustil, da se uči govora pri meni?
Strepsijad: Pouči ga, kaznuj ga, a zapomni si:
polovico zob naostri za manjše pravde,
drugo polovico izbrusi za večje sodne obravnave!
Lažni: Nič ne skrbi, vrnil se bo kot premeten sofist!
Fidipid: Bolj se mi zdi da kot bledični bednik.
Korifejka: No, naprej!
(Strepsijadu): Še kesal se boš zaradi tega.
(Lažni govor in Fidipid gresta v Tuhtalnico)
Korifejka: Nekaj navodil članom žirije o koristi,
ki jo pridobijo, če temu zboru nagrado dodelijo.
Prvo, če se odločite za zgodnje oranje,
vam bomo dali prvi dež, drugim pa pozneje.
Varovali bomo vašo žetev in vaš vinograd
od prehude suše in preveč dežja.
A če nam kak smrtnik ne izkaže dolžno spoštovanje,
nam bogovom in boginjam,
naj premisli, kakšna škoda ga bo doletela,
ko ne bo dobil ne vina ne drugih pridelkov s svojega posestva.
Takoj ko oljka ali trta mladice požene,
s točo bomo udarili in ju uničili.
Če ga vidimo, da suši opeko,
ploho bomo spustili,
zraven pa še opeke na strehi razbili
z ledom kot oreh velikim.
Če se bo tak poročil – on sam, rojak ali prijatelj,
celo poročno noč bo deževalo;
zaželel si bo, da bi rojen bil v Egiptu,
ali da se vsaj ne bi tako nespametno odločal!
Strepsijad (pride iz svoje hiše): Še pet, še štiri, še tri, še dva dni,
in prišel bo tisti najhujši od vseh dni,
ki se ga bojim, tresem se,
ta zadnji dan v mesecu,
ko se stara luna prevesi v mlado.
Vsak posojilodajalec prisega,
da me bo tožil, ujel, pretolkel;
moja želja pa je tako uravnovešena in pravična:
podaljšaj rok, ni še čas,
odpiši že enkrat, počakaj še malo!
Oni pa – da tako ne bo dobil nazaj posojila!
Zmerjajo me, grozijo s sodnim povračilom,
da me bodo za goljufijo tožili…
Ma naj gonijo in se gonijo!
Ni skrbi, če se je Fidipid le naučil govorjenja.
Ugotovil pa bom to, če potrkam na vrata
Tuhtalnice.
(trka): Hej, deček! Deček!
Sokrat (pride iz Tuhtalnice): Pozdravljen, Strepsijad!
Strepsijad: Enako, živjo!
(daje mu denar): Prvo tole vzemi,
učitelj mora biti izplačan.
Povej mi, a se je sinko, ki ste ga prevzeli,
kaj naučil?
Sokrat: Še kako!
Strepsijad: Prevara, vladarka sveta!
Sokrat: Zdaj lahko dobi katero koli pravdo.
Strepsijad: Tudi če sem pred pričo vzel posojilo?
Sokrat: Tem boljše – naj bo tisoč prič!
Strepsijad (poje): Na gruntih nam banke že zdavnaj sedijo,
obresti in davki nam pijejo kri,
od žuljev se naših pijavke redijo,
zaman kmet znoji se in trpi.
Oj, čujte nas mi smo prodani,
oj kmet spametuj se, spreglej;
zdaj plug naj počiva,
le v kup vsi tlačani,
nabrusimo kose, gremo naprej! [6. Ponarodela, “Nabrusimo kose!”]
(Sokratu): Pokliči mojega sina, naj pride ven!
Sokrat (poje): Tukaj je človek za te!
Strepsijad: Sinko, najdražji!
Sokrat: Pelji ga domov (odide).
Strepsijad: Juhej, sinko, juhej!
Gledam kako si zdaj bled, ves resen,
pravi zasliševalec, oponent,
že slišim iz tvojih ust: “Kaj?
Menda ne misliš resno?!” hudobno,
kot užaljen, čeprav sam druge
žališ in zaničuješ. Šov!
V očeh ti vidim atiško svetlobo.
In zdaj, ko si me doslej tako uničil – rešuj me!
Fidpid: Česa se bojiš?
Strepsijd: Konca in začetka meseca, staromlade lune seveda.
Fidipid: A konec in začetek sovpadata?
Strepsijad: Ja valjda, položnice pošiljajo, s tožbami grozijo.
Fidpid: Potem jim bo tožba propadla. Ne more se zgoditi,
da imamo dva dneva v enem.
Strepsijad: Kaj?
Fidipid: Kako naj bi to zgledalo? Saj dekle ne more obenem biti starka.
Strepsijad: Če zakon tako pravi…
Fidipid: Ne razumejo duha zakona, bom rekel.
Strepsijad: Kaj pa je zakonov duh?
Fidipid: Stari Solon je bil naklonjen ljudstvu.
Strepsijad: Saj, ampak to nima zveze z dvojnim dnevom.
Fidipid: On je odredil dva dni za vabilo na sodišče,
dan stare in dan nove lune,
s tem, da se tožbe vlagajo ob mladi luni.
Strepsijad: Zakaj je potem dodal še zadnji dan stare lune?
Fidipid: Zato, da dolžniki pridejo in plačajo dan prej
če ne, se prvega dne tresejo od strahu.
Strepsijad: Zakaj sodišče sprejema tudi zadnji dan stare,
in ne le prvi dan nove lune?
Fidipid: Ker so kot inšpektorji:
skušajo nekaj spraviti v žep,
še preden se lotijo dela.
Strepsijad: Aha.
(publiki): Kaj sedite kot leseni kipi?
Plen nas modrecev, neumni kot butalci,
Številke, kamni, krdelo ovc, kup amfor za na trg?
Zdaj je treba zapeti meni, mojemu sinu, modrosti,
uspehu, ki me čaka – pesem zmage!
(poje): En hribček bom kupil,
bom trte sadil,
prijat’le bom vabil,
še sam ga bom pil.
Sladko vince piti to me veseli,
dobre volje biti svoje žive dni,
svoje žive dni brez vseh skrbi,
to me srčno veseli.” [7. “En hribček bom kupil”, A. M. Slomšek]
(Strepsijad in Fidipid gresta v hišo).
(Prihaja Pazijas, posojilodajalec, s pričo).
Pazijas: Da bi se odrekel lastnemu denarju?
Ne pride v poštev!
Če mu prvič ne bi popustil, bi bilo brezdušno,
a vsaj zdaj ne bi imel teh težav!
tako pa rešujem svoje imetje,
pa še tebe vlačim kot pričo –
in svojemu rojaku bom postal sovražnik.
Dokler živim, ne bom sramotil domovine.
(glasno): Zdaj pa tožim Strepsijada –
Strepsijad (pride iz hiše): Poglej, kdo je prišel!
Pazijas: Prišla sta zadnji in prvi dan….
Strepsijad (priči): Priča boš, da je omenil dva dni.
(Pazijasu): Zakaj pa to?
Pazijas: Zaradi dvanajst tisoč, ki si jih vzel,
da kupiš kobilo.
Strepsijad: Konja? Pošluš’te (publiki)!
Vsi dobro veste, da jahanje sovražim!
Pazijas: Prisegel si, pri Zevsu, da boš plačal dolg.
Strepsijad: Takrat se, pri Zevsu, Fidipid še ni naučil
nepremagljivega umovanja.
Pazijas: A boš zato zdaj porekel svoj dolg?
Strepsijad: Kaj drugega bi pridobil s tem učenjem?
Pazijas: Prisegel boš bogovom, na mestu, ki ga
izberem, da nisi dolžan?
Strepsijad: Katerim bogovom?
Pazijas: Zevsu, Hermesu, Pozejdonu.
Strepsijad: Pri Zevsu, ja! Še plačal ti bom, da prisežem!
Pazijas: Nesramnež, kar crkni!
Strepsijad: V slanici bi bil dober (publiki, kaže na Pazijasov trebuh)!
Pazijaš: Pa še hecaš se z mano!
Strepsijad: Rekel bi, lep sodček – trideset litrov?
Pazijas: Pri Zevsu in velikih bogovih,
za to boš plačal!
Strepsijad: Sijajen štos, bogovi!
Priseganje pri Zevsu pa je za poznavalce šala!
Pazijas: Za takšne besede boš enkrat odgovarjal:
Ali boš plačal obrok ali ne?
Prosim odgovor, pa bom šel.
Strepsijad: Počakaj, takoj boš dobil odgovor (gre hitro v hišo).
Pazijas (priči): Kako se ti zdi? Bo vrnil denar?
Strepsijad (pride iz hiše, v roki ima moško torbico): Kje je ta, ki išče denar?
(Pazijasu): Kaj vidiš tukaj?
Pazijas: Kako kaj! Mošenjc vidim!
Strepsijad: In ti zahtevaš denar od mene?
Centa ne dam nekomu,
Ki mojo mošnjo z “mošenjcem” zmerja!
Pazijaz: Se pravi, ne boš dal!
Strepsijad: Ne, kolikor vem. Proč od vrat mojega doma,
ven!
Pazijas: Zdaj grem, tožbo pa bom predal na sodišču,
ali pa umrem!
Strepsijad (kriči za Pazijasom in pričo): V veter mečeš dvanajst tisoč!
(za se): Ne želim ti nesreče
samo zato, kar si neumno “mošenjc” bleknil.
(prihaja drugi posojilodajalec, v cunjah, z modricami in bičem – lahko z volanom v rokah: imel je prometno nesrečo)
Posojilodajalec: Joj, joj, in še enkrat joj!
Strepsijad: Glej, kdo se je tukaj razjokal! Epski junak iz “Cmeraide”?
Posojilodajalec: Kaj? Kdo sem? Želite vedeti?
Strepsijad: Nadaljuj po svoji poti.
Posojilodajalec: O, kruti bogovi! Usoda vozoloma je
mojega jeklenega konjička doletela!
Uničila si me, Adrenalinska Atena!
Strepsijad: In kaj ti je slabega naredila Andrenalinska?
Posojilodajalec: Ne me zafrkavat’, stari,
poskrbi, da mi tvoj sinko vrne denar,
ki sem mu ga posodil.
Itak sem v dreku do grla.
Strepsijad: Kakšen denar?
Posojilodajalec: Ki sem mu ga posodil!
Strepsijad: Kolikor vidim, si res ponesrečen.
Posojilodajalec: Zaletel sem se v steno dirkališča.
Strepsijad: Ti si pa res padel na glavo!
Posojilodajalec: Ne toliko, da ne bi dolga zahteval nazaj.
Strepsijad: Nisi pri zdravi pameti!
Posojilodajalec: Kako?
Strepsijad: Pretres možganov, rekel bi.
Posojilodajalec: Tebe pa bo pretresel sodni poziv,
če takoj ne dobim denarja nazaj,
pri Hermesu!
Strepsijad: Daj povej,
Ali Zevs, ko dežuje, vsakič
izlije novo vodo, ali sonce ta staro vodo
vrne od spodaj?
Posojilodajalec: Pojma nimam, in me ne briga!
Strepsijad: Pa s kakšno pravico težiš,
da ti vrnem dolg, če ne razumeš nebeških pojavov?
Posojilodajalec: Poglej, če si v stiski, vsaj obresti mi vrni!
Strepsijad: Kakšna je pa to zver?
Posojilodajalec: Saj to je jasno: denar vsak dan,
vsak mesec narašča, množi se s časom.
Strepsijad: Odlično povedano.
In? Ali je morje morda večje?
Posojilodajalec: Isto, pri Zevsu! Ni se dvignilo!
Strepsijad: Pa kako to, nesrečnež,
da morje ne raste, čeprav reke ves čas vodo prilivajo?
Kako pa to, da tvoj denar kar raste?
Spelji se mi proč! In daj ta volan!
(vzame mu volan iz rok)
Posojilodajalec (publiki): Vi ste mi priče!
Strepsijad (udari ga z volanom): Pritisni na plin!
Še nekaj sten je, kamor se lahko zaletiš!
Posojilodajalec: Ulično nasilje!
Strepsijad: Spelji, drugače boš dobil kazen za parkiranje!
(Posojilodajalec pobegne): Pa sem ga le zagnal!
Zbor: No, to je videti kot fatalna ljubezen do vsega slabega!
Starček je odkril to strast
in zdaj si želi prisvojiti
ves denar, ki si ga je posodil.
Zdi se mi, da bo kmalu
ta novi “sofist” doživel,
da ga zloba stisne za vrat
in mu povrne za vse prevare,
ki jih je sam izpeljal.
Še trenutek in njegove sanje,
da bi imel premetenega sina,
bodo postale kruta resnica.
Premeteni sin, ki lahko pravdo dobi
s premetavanjem besed in protislovji,
ki vsakič zmaga zoper tožilce,
ker laže, opleta in zavaja…
Bojim se, da bo zaželel,
da bi imel nemega sina!
Strepsijad (beži iz hiše, kriči): Ojejejej!
Pomagajte, sosedje, rojaki, sodržavljani1
Poglejte, tepe me, pomoč iščem!
Po glavi me je udaril, čeljust mi je premaknil!
Očeta mlatiš, silak?
Fidipid: Tepem, očka, tepem.
Strepsijad: Poglej, priznava, da me tepe!
Fidipid. Seveda.
Strepsijad: Razbojnik, očetomorilec!
Fidipid: Še enkrat, prosim, in še kaj hujšega!
Prav uživam!
Strepsijad: Širokoritnik!
Fidipid: Še več takšnih rožic izlij!
Strepsijad: Kako si drzneš tepsti očeta?
Fidipid: Upravičeno, pri Zevsu, ti bom dokazal.
Strepsijad: Ti superhudič,
kako bi upravičeno nekdo tepel očeta?
Fidpid: Potolkel te bom z dokazi v razpravi.
Strepsijad: Mene boš potoklel!
Fidipid: Do nog, brez napora,
sam izberi način umovanja.
Strepsijad: Umovanja?
Fidipid: Ja, Lažnega ali Pokončnega.
Strepsijad: Pa si se res – po moji želji, pri Zevsu –
naučil poteptati pravico,
če me zdaj prepričaš, da je lepo in pravično,
da sinovi tepejo svoje očete.
Fidipid: Tako te bom prepričal,
da boš tudi sam sprejel mojo besedo!
Strepsijad: Komaj čakam, da spregovoriš!
Zbor: Premisli, stari, kako boš z besedami
premagal tegale poba: on ni kar tako prepričan vase,
nekaj ga opogumlja. Njegova drznost je znak.
Korifejka (Strepsijadu): Kako je prišlo do spora,
kje tičijo vzroki: to zdaj moraš razložiti Zboru.
Strepsijad: Povedal bom, zakaj sva se začela kregati:
med obedom sem ga zaprosil, naj vzame liro
in mi kaj zapoje – denimo Simonida,
“Kako se je Oven postrigel”; pa mi je odvrnil,
da je to strašansko nekul.
Peti in brenkati med večerjo, to je pa res
dolgcajt, kot starka ob večerji.
Fidipid: Ali ne bi bilo na mestu, da te takoj pretepem,
ko si zahteval, da pojem –
saj nisi škržada povabil na večerjo!
Strepsijad: To si že doma povedal.
In potem še, da je Simonid slab pesnik.
Nekako sem se zadržal.
potem sem ga zaprosil, da vzame vejico mirte,
in iz Eshila mi recitira. On pa:
“Po mojem je Eshil res prvi,
po patetiki, konfuziji, hrupu in nadutosti!”
Si misliš, kako me je razjezil v duši?
Pa sem se spet obvladal in rekel:
“Potem pa povej kaj od teh modernih,
ko so tako učeni in modri!”
Takoj je odpel nekaj odštekanega iz Evripida
kjer brat nategne – bog nam pomagaj! – sestro po materi.
Takrat pa res nisem mogel več in sem mu stresel
kup psovk in zmerljivk. In potem,
kot se pogosto zgodi, en drugega sva z besedami napadala,
dokler naenkrat sinko ni skoči in me začel tepsti,
teptati, dušiti – vse po meni!
Fidipid: S polno pravico, če ne častiš mojstra nad mojstri,
Evripida!
Strepsijad: On, mojster? Res ne vem kaj naj rečem –
saj me bo tale že spet pretepel.
Fidipid: Z dobrimi razlogi.
Strepsijad: Ma kakšni “razlogi”! Jaz sem te vzgojil, nesramnež,
vsako željo ti izpolnil, ko si še bil majhen in niti govoril nisi.
Če si mrmljal “bi”, sem ti prinesel za pit,
če si rekel “papa” sem ti dal kruha,
če si bleknil “kaka” sem te takoj nesel ven
na dvorišče, pa še držal sem te.
Ti si pa mene za vrat držal
in ko sem kričal, da moram srat,
me nisi ven peljal,
in si me, spaka, pustil da
“kaka” naredim kar notri!
Zbor: Trepetajo srca mladine, domnevam:
čakajo, kaj bo sin povedal.
Če s praznim umovanjem res dokaže
ta nasilnež, da ima prav,
potem koža starega ni vredna
piškavega boba!
Korifejka: Zdaj pa moraš, resetiranec,
z novimi pojmi in prepričljivimi besedami
najti dober trik in nas zavarati, da govoriš,
kakor je prav.
Fidipid: Kakšen užitek je to, da z novo pridobljeno veščino
lahko poteptaš vsak obstoječi zakon!
Dokler sem bil obseden s konji in avtomobili,
nisem znal treh besed izreči, ne da bi se zmedel.
Odkar je Učitelj spremenil to moje stanje,
Obvladam pretkano misel, umovanje, ostro presojo –
torej znam dokazati, da po pravici tepem očeta.
Strepsijad: Potem pa rajši jezdi, sinko, in dirkaj,
kot da crknem pretepen.
Fidipid: Nadaljujmo v točki, kjer sem bil grobo prekinjen:
Ali si me tepel, ko sem bil majhen?
Strepsijad: Seveda, ker sem za tvoje dobro skrbel!
Fidipid: Ali ni potem pravično,
da tudi jaz zate skrbim in te tepem,
“če tepsti” pomeni “skrbeti”?
Zakaj naj bi bilo prepovedano,
da tepejo tvoje telo, moje pa ne?
Rodil sem se svoboden tudi jaz.
Zakaj pa misliš, da je normalno, da otroci jočejo,
očetje pa ne?
Rekel boš – običaj je, da tepemo otroke.
Moj odgovor na to je, da so “starci dvakrat otroci”,
torej je bolj razumljivo, da se starec razjoka bolj kot mladenič,
saj je za njegove grehe veliko manj opravičil.
Strepsijad: Kje pa zakon dopušča takšno ravnanje s starci?
Fidipid: Ali ni naš zakonodajalec bil človek kot ti in jaz,
ali ni naših prednikov pridobil z besedami?
Zakaj pa ne bi jaz sprožil sprejemanja zakona,
ki dovoljuje, da sin očetu tepež vrne?
Udarce, ki smo jih dobili, preden je zakon bil uveljavljen,
bomo odpustili, naj jih ne kaznujejo.
A poglej petelina in druge živali, ki se očetom zoperstavljajo!
Po čem pa so različni od nas?
Samo po tem, da ne znajo zapisati zakona!
Strepsijad: Če se že primerjaš se petelinom,
zakaj ne spiš na drogu in zobaš po gnojišču?
Fidipid: To, stari, ni enako. Sokrat pač ne bi tako mislil.
Strepsijad: Potem pa ne tepi drugega! Drugače boš moral samega sebe obtožiti.
Fidipid: Zakaj?
Strepsijad: Ker imam pravico kaznovati svojega sina,
ti boš pa svojega enako, ko se rodi.
Fidipid: Če se ne rodi, jokal sem zaman,
ti se mi pa boš posmehoval v vseh komadih.
Strepsijad: Ljubi moji vrstniki, ocenjujem, da ima tale prav:
mislim, da to, kar je pravično, moramo odobriti!
V redu je da jočemo, če smo naredili kaj narobe.
Fidipid: Poglej torej še drugo stran.
Strepsijad: Joj, zdaj sem pa gotof.
Fidipid: Morda ti ne bo žal, da si to prestal.
Strepsijad: Obetaš kakšno korist iz tega? Povej!
Fidipid: Še mater bom pretepel.
Strepsijad: Kaj boš? Kaj praviš? Saj to je kriminal!
Fidipid: In če ti dokažem s pokvarjeno in zmagovalno refleksijo,
da je treba mater tepsti?
Strepsijad: Kaj potem? Če to narediš,
potem ni druge, kot da s Sokratom skupaj
in s tem pokvarjenim umovanjem,
v brezno skočiš!
(Zboru): Zaradi vas, Oblačice
sem v to zabredel,
ker vam sam se zaupal in vam povedal za vse svoje posle.
Korifejka: Rajši sebe krivi za to, kar se ti je zgodilo,
saj te je udarilo tisto, kar si sam izbral.
Strepsijad: Zakaj mi potem niste tega rekli,
temveč ste staremu kmetavzu glavo šopali?
Korifejka: Mi zmeraj tako postopamo:
ko vidimo, da je nekdo naklonjen zlemu
in slepo drvi v prekrške,
ga še globlje potunkamo,
tako da spozna,
kako nujno je bati se bogov.
Strepsijad: Aj, to je zlobno, Oblačice – ampak pravično.
Ne bi smel zadrževati sposojenega denarja!
(Fidipidu): Dajmo, ljubi,
pojdiva kaznovat ta ničvredna tipa,
Herefonta in Sokrata,
Ki sta naju oba pretentala!
Fidipid: Ne sme se učitelja napadati!
Strepsijad: Moral boš, saj spoštuješ Zevsa Očetovskega!
Fidipid: Uh, “Zevsa Očetovskega”! Pa si res dinozaver!
Saj Zevsa ni!
Strepsijad: Je!
Fidipid: Ma ne, Vrtinec vlada, odkar je Zevsa pregnal.
Strepsijad: Ni ga! Tudi sam sem tako mislil,
saj sem v tem vodnjaku pamet utopil!
(kaže na vodnjak/posodo pred Tuhtalnico: Kakšen bedak sem bil,
da sem to “sveto vodico” za božanstvo imel?
Fidipid: Gobezljaš, sam zase (odide).
Strepsijad: Oh, neumnež, kako sem znorel,
in bogove preziral zaradi Sokrata!
(obrne se k hermi pred svojo hišo): Ne se jezit name, ljubi Hermes,
ne uničuj me, odpusti mi,
da sem zaradi blebetanja izgubil
razsodno moč!
Daj mi nasvet,
ali naj jih sodno preganjam
ali kaj drugega svetuješ?
(posluša, kaj naj bi povedal steber z vzdignjenim falusom): Prav imaš,
zakaj na sodišče?
Hitreje bo sežgati jim hišo,
blebetavim filozofom!
(žvižga slugi, ki pride iz hiše): Pridi, Ksantijas,
vzemi lestve, pa še kladivo,
vzpni se na Tuhtalnico
in začni lomiti streho – če gospodarja imaš rad.
Udari! Naj se jim streha na glavo zruši!
(žvižga še enemu slugi, ki pride iz hiše): Hitro prinesi ogenj,
nekdo bo danes plačal račun,
čeprav so bili tako pametni!
(sluga pridrvi z oljenko)
Učenec (iz hiše): Joj, joj!
Strepsijad: Oljenka, zdaj pa velik ogenj podtakni!
Učenec (z okna): Kva delaš, človek!
Strepsijad: Kaj delam? A ne vidiš, da dekonstruiram streho?
Učenec (zunaj, bežeč): Kdo nam z ognjem uničuje šolo?
Strepsijad: Tisti, ki ste mu plašč vzeli.
Učenec: Pa nas boš ubil, pokončal!
(teče nazaj v hišo)
Strepsijad: To je nekako ideja.
Sokrat (z okna). Hej ti, na strehi! Kaj počneš?
Strepsijad: “Čez zrak se premikam, sončno pot opisujem!”
Sokrat: Zadušil se bom, revež!
Učenec: Spekel se bom, revež!
Strepsijad: S kakšno pravico se posmehujete bogovom,
in Lunino rit raziskujete?
(slugi): Lomi, drobi, z vso silo – razlog imamo,
ker bogove so žalili!
Zbor: Prost prehod za gasilce, prosim! Hitro grem proč,
saj smo dovolj danes igrali Zbor!