Čas je bil torej za Uro anatomije jugoslovanske kulturniške scene. Imamo torej idealne pogoje za izbruh legendarne knjižne afere, prave literarne operete, ki je izvrgla nešteto člankov in poleg Kiševe še knjigo njegovega glavnega oponenta dr. Jeremića: Narcis brez obraza. Zanimivo je, da Dimitrij Rupel v tej aferi stoji na “pravi” strani zgodovine. Kišev elegičen, zgoščen, skoraj baročni stil pisanja mu je bolj dišal kot kaotični izbruhi slovenskega punka.
V Grobnici za Borisa Davidovića Kiš sicer ne odstopa od svojih prepoznavnih literarnih postopkov ironije in dokumentarizma na način potujitve. Dokumenti, pisma in ostali arhivirani zapisi človeških usod so že v njegovem avtobiografskem ciklusu osnovni “urejevalci” fabulativnih razpletov. Tako romanu Peščanik in njegovi fragmentarni konstrukciji, ki se bere kot imaginarni labirint skoraj arbitrarnih perspektiv in naracijskih linij, “literarno konsistentnost” daje na koncu objavljeno resnično pismo.
V Grobnici pa se stvari radikalizirajo v nasprotno smer, ugotavlja Julija Uršič v svoji razprav o Kišu: “Princip, ki ga je uporabljal – vključevanje zunajliterarnega, dejanskega, “materialnega” (seznami, pisma, dokumenti, citati iz drugih del) v okvir fikcije, je radikaliziral tudi v nasprotno smer: fikcijsko je vključil v zgodovinsko, kot njegov integralni del.”
Z današnje perspektive težko razumljivi spopad med dvema estetikama je posledica različnega razumevanja fikcijskega znotraj literature. Socrealizem skorajda prisega na staro filozofsko maksimo, da je resnica ujemanje stvari in uma. Neko knjižno delo je lahko plagiat in kraja intelektualne lastnine zgolj v paradigmi mimetične literature. Dočim je Kišu jasno, da je literatura kot domovanje fantazije vedno blizu njene sestre laži in zato nevarna.
Radio Študent, Objekt meseca, avtor: Simon Smole
Prispevek preberite/poslušajte v celoti