Zakaj noro ljubim Beograd

Jelena Šušnjić
Desetletja imava patološki, čisto nefunkcionalen ljubezenski odnos,

v katerem me on maltretira in jaz mu odpuščam,

da se je pokmetil, da je umazan, da smrdi in da je drag.

Odpuščam mu, ker je imel travme

kot nobeno drugo mesto v Evropi.

Lahko je Rimu biti večen, ali Parizu, da sveti.

Za Beograd je vse »na hard«,

tako, brez milosti.

Non-stop ga nekdo ruši in ščije po njem,

pa se samo strese

kot pes

in fura dalje, kot da ni bil pravkar uničen.

Navdušuje me z nedeljami,

ki ne mirujejo,

z gastronomsko ponudbo skoraj kot v New Yorku,

čeprav so vse to variacije domačega nažiranja.

S tistimi nenormalnimi,

drznimi, nadarjenimi in gostoljubnimi ljudmi,

ki te takoj sprejmejo v svoja stanovanja, brez sezuvanja, seveda.

Tu so taksisti doktorji znanosti, ljudje gledajo strmo v oči

in ko me v čakalnici vprašajo, kakšno plačo imam,

zavpijem »itak smo govedo« in odidem za vedno.

Potem me očara nekaj takega, kot je posnetek,

ko se organizira ples za migrante,

ker Beograd razume, da je tudi za njih treba malo bolj »na sproščeno«.

Ganjena zahtevam Loganovo prisego, da me bo pokopal samo tam,

ob »Cojle Manojle« Sofke Nikolić na »repeat«,

čeprav vem, da mi bo nekdo

takoj zatem ukradel cvetje z groba.

Ta norček, Beograd.