Program

Ideja za organizacijo srbskega kulturnega centra v Ljubljani je precej stara in število srbskih društev v Sloveniji ni majhno. Določena skupina ljudi, ki so že sodelovali, pa ni želela izvesti očitne etične identifikacije niti tradicionalno osnovanega programa, ki je za tovrstna društva v glavnem značilen. Takšen, v bistvu konzervativen program tistemu, kar smo hoteli uresničiti, ni ustrezal niti generacijsko niti konceptualno: nismo hoteli manjšinjske zavesti z vtisnjenim strahom in previdnostjo, ampak ravno nasprotno – sodobno in kritično obravnavo vseh vrst družb, iz katerih prihajamo, še posebej pa tiste, v kateri živimo. Dušan Jovanović je dal genialno idejo, naj se društvo, ki se bo v manjšinjski prostor poskušalo umestiti na drugačen način, imenuje po Danilu Kišu. Danilo Kiš za nas simbolizira vse tisto, kar ni ozko etično, vse tisto, kar ni maloumno, vse, kar je originalno, multikulturno, pametno, izobraženo, inovativno, drzno in pogumno. Na poseben način označuje urbano kulturo. To je tista odlika srbske kulture, ki nam je najbližja in ki je v sramotni novejši zgodovini srbskega nacionalizma predstavljala otoček drugačnega, antinacionalističnega, pacifističnega in odgovornega razumevanja Srbije.

Kot skupina smo imeli mnogo različnih programskih točk – raziskovalne, performativne (gledališče senc, Karađoz) in družbene – prostovoljne/dobrodelne akcije, mediji: najbolj je manjkalo ravno tisto, kar je za center, ki nosi ime Danila Kiša, najpomembnejše – književnost s teorijo. Čeprav smo se vsi na tak ali drugačen način ukvarjali s književnostjo, nismo imeli nekega enotnega programa, s katerim bi oblikovali neko skupno poetiko. Na srečo se nam je pridružila še ena generacija visoko izobraženih mladih in ponudila temelje za novo razumevanje naših možnosti. Kar smo uresničili in kar še uresničujemo, je vsem dostopno v dokumentaciji društva. Zato je še kako smiselno, da razložimo, kaj vse mislimo, da je mogoče od našega društva napraviti.

Koncept diaspore je dobro razdelan v zgodovini književnosti in danes predstavlja področje, na katerem se srečujejo prevajanje, jezikovno in kulturno mešanje ter sociologija književnosti. Manjšinjska književnost je zagotovo eden od fenomenov diaspore, ki se jih največ raziskuje, še posebej v kontekstu dinamike centra in periferije. Položaj kulture v prostorih bivše Jugoslavije, zgodovina jugoslovanskih književnosti kot arheologija, intlektualni in politični izziv razpada so navedli na misel, da je prav ‘obrobnost’ našega položaja ne samo gradivo za raziskovanje, ampak tudi prostor, v katerem – osvobojeni lokalnih okvirov, kriterijev, institucionalnih omejitev in nenazadnje prisile majhnih trgov – lahko bistvo diaspore postavimo na novo raven eksperimenta, avantgarde, neupoštevanja kanona in grobe improvizacije z nacionalističnim cementom v zračni stavbi književnosti. Če je center padel v blato ali živi pesek, zakaj ne bi ravno obrobna kultura razširila svojih mladih in močnih kril ter brez strahu prevzela pobudo za spremembe in novosti?

Z novim razumevanjem kulture diaspore odpiramo portal – prav za takšne poskuse.

Dr. Svetlana Slapšak

programska direktorica

Nazaj