O online komunikaciji: intervju z dr. Snježano Milivojević

Z dr. Snježano Milivojević, profesorico na Fakulteti političnih znanosti v Beogradu in medijsko analitičarko se je pogovarjala Biljana Žikić.

Prevedla v slovenščino Tanja Tomazin.

 

Internetni komentarji so danes pomemben predmet debate v medijskih raziskavah. Internet po eni strani spodbuja demokratizacijo in interakcijo z bralci, po drugi strani pa omogoča žaljivi in sovražni govor. Nekateri so za ukinitev, drugi za svobodni pretok, spet tretji za moderiranje komentarjev, ki se objavljajo. Kakšno je Vaše mišljenje o tem?

Kot ste rekli, to je precej zapleteno vprašanje. Internet je eno ogromno območje svobode. Na njem se pojavlja vse mogoče, tako tudi ogromno internetnih smeti, vendar mislim, da to ni razlog za prepoved ali kakršnokoli vrsto vojne s tehnologijo. To je tehnologija, ki prinaša veliko možnosti, s tem pa tudi veliko novih tveganj. Internet odpira nove prostore za interakcijo, in k temu ni treba pristopiti restriktivno. Ni stvar v zavzemanju za neko ‘srednjo pot’ – treba je iskati načine, s katerimi bi zaščitili svobodo na internetu, vandar pa to ne morejo biti samo prepovedi. Strinjam se z mišljenjem, da je veliko pomembnejše ustvarjati pogoje za to, da se na internetu pojavi čim več dobrih vsebin, kot pa boriti se proti slabim.

Kaj lahko v tem kontekstu storimo – kakšne so rešitve?

Enako kot pri vseh ključnih vrednotah in svobodah, ki jih želimo zaščititi, rešitve niso enostavne. Prepoved ali popolna liberalizacija delujeta kot dobri rešitvi, ker sta pač enostavni, vendar prinašata slabe posledice. Med tema dvema skrajnostima obstaja cela vrsta drugih ukrepov, ki jih lahko izvaja informacijsko tehnološka (IT) industrija, določene zadeve lahko usmerjajo platforme, posredniki ali proizvajalci vsebin oziroma medijske hiše, prav tako na celo situacijo lahko vplivajo sami potrošniki, državljanke in državljani. Navsezdanje obstajajo zadeve, za katere mora poskrbeti država, ki ustvarja skupni regulativni okvir. To je celoten zbir različnih ukrepov, ki gredo z roko v roki. Vem, da to zveni težje od ‘enostavnih’ rešitev, vendar mislim, da se na tem področju že deluje.

Mnoge medijske hiše že imajo sisteme filtriranja in moderiranja vsebin. Njihov cilj je, da spodbudijo komunikacijo, da zagotovijo svobodo in izmenjavo mnenj in da onemogočijo žaljenje, vznemirjanje ali poniževanje sodelujočih v komunikaciji. Pri tem obstaja več metod (pred- ali postmoderniranje), pri čemer gre včasih prej za spodbujanje kot pa moderiranje.

Kadar se na primer objavljajo neke zanimive in pomembne vsebine, za katere se medij posebej zanima, se vnaprej pošlje signal, neke vrste povabilo zainteresiranim skupinam, nevladnim organizacijam ali aktivnim posameznikom, da se jih opozori na prihajajočo razpravo. Torej, ne gre za vplivanje na njihovo držo v konkterni zadevi, ampak za povabilo k resnemu sodelovanju v debati.

Po drugi strani obstajajo sugestije IT industriji v njenem najširšem smislu, da se angažira in uporabnike spodbuja k debatiranju in komentiranju, ne pa tudi k predstavi, da so zaščiteni s svojo anonimnostjo in na družbenih mrežah lahko počnejo, kar jim pade na pamet. Govori se o raznih think twice tehnologijah, se pravi – razmisli dvakrat, preden pritisneš ta gumb in objaviš ta komentar. Domneva se, da je število žaljivih ali agresivnih komentarjev neprimerjivo manjše, kadar vas ‘z druge strani’ vprašajo, ali ste prepričani, da želite objaviti to sporočilo. Tako se ljudje zaustavijo in še enkrat razmislijo, da mogoče res ni ravno kletvica, napad ali brutalnost tisto, kar so pravzaprav želeli povedati.

Na pogled enostavne zadeve lahko pomagajo, da ni treba najprej poseči za prepovedmi in da se vsak od sodelujočih v javni komunikaciji začne zavedati svoje odgovornosti. Seveda, kadar gre za izrazito agresijo ali govor, ki načrtno seje sovražnost po internetu, to ni lahko. V takih primerih obstajajo ideje, da se stalne ‘internetne nasilneže’ identificira in da platforme medsebojno izmenjujejo informacije o njih, da bi se jih s tem izoliralo in zmanjšalo njihov vpliv.

Ali mislite, da je treba nekaj ukreniti v kontekstu regulacije, da bi se preprečili žaljivi in sovražni komentarji pod objavljenimi članki?

Mislim, da je to vsekakor treba regulirati, ker vsaka vrsta žalitve, agresije ali nagovarjanja k nasilju, ki se v veliki meri pojavljajo v internetnih komentarjih, pravzaprav odstopa od načela, da imamo vsi pravico do zaščite dostojanstva in varnosti, enako kot v realnem tako tudi v kibernetičnem okolju. Vse naše pravice in svobode so enako pomembne v obeh, offline in online svetovih.

Tako kot ne bi tolerirali, da vas nekdo na ulici žali in da vam grozi, tudi ni razloga za toleranco takšnih zadev v spletni komunikaciji. Gre pravzaprav za en skupen prostor, ker danes živimo v pomreženi družbi, v kateri sta oba svetova samo del enega enotnega sveta.

Kadar nek izdelek kupite preko spleta, so posledice iste, kot če bi ga kupili v trgovini – on se pojavi v vašem domu. Enako je z žaljivko, napadom ali agresivnim komentarjem – ta na internetu učinkuje enako kot v življenjskih prostorih, kjer ste pred njim načeloma zaščiteni.

Ali mislite, da je urednik medija odgovoren tudi za komentarje, ki se pojavljajo pod člankom, da je torej odgovoren za celotno medijsko vsebino?

Tudi to je kompleksno vprašanje. Nedavna odločitev Evropskega sodišča za človeške pravice pravi, da je to tako in da se uredniška odgovornost rezteza preko vsega, kar vsebina nekega medija obsega. Dokler se ohranja klasični ‘medij’, ki je registriran in vsebuje uredniško odgovornost tistih, ki ga ustvarjajo, mora obstajati način, po katerem so vsebine medija in komunikacija znotraj njega pod istim nadzorom. Mediji so v vsakem primeru dolžni, da izvajajo sistem postmoderacije, kar pomeni, da umaknejo žaljive komentarje, o katerih so obveščeni (notice and takedown policy).

Trenutno poteka mnogo razprav v zvezi z odgovornostjo drugih internetnih posrednikov (Internet Intermediaries) in izvajalcev spletnih uslug (Onlin Service Providers), ki imajo v tem kontekstu zelo različne pristope.

Twitter ima na primer veliko slabši sloves od Facebooka, medtem ko je socialna mreža Reddit nedavno izzvala burno reakcijo in obtožbe ‘internetne cenzure’ zaradi poskusa, da bi se uvedla restriktivnejša politika objavljana vsebin uporabnikov. Pri tem so, seveda, komentarji bralcev, ki so danes hkrati proizvajalci in potrošniki vsebin (Prosumers), zgodba zase.

Katere so še druge metode potencialnega preprečevanja sovražnega govora na internetu? Gotovo je eden od problemov tudi ta, da je ogromno komentarjev na internetu anonimnih in ni mogoče odkriti identitete ljudi, ki jih objavljajo.

Nedavno sem slišala, da švedski radio vabi avtorje agresivnih in žaljivih komentarjev v studio na pogovore. Njihova motivacija je, da bi neposredna izmenjava mnenj prispevala vsaj k zmanjšanju razbeljenega in žaljivega govora, če že ne k spremembi mišljenja. To se obravnava kot svojevrstni protigovor, ki je v nekaterih primerih uspešno zmanjšal negativno delovanje ‘spletnih trolov’. Gre za komentarje, ki se nanašajo na objavljene vsebine.

Med drugim, ko govorimo o ekstremno agresivnem obnašanju na internetu – njegove žrtve so vse pogosteje tudi sami novinarji. Gre za drugo vrsto ‘komentarjev’, ki žalijo ugled in varnost novinarjev in ki se pojavljajo pod njihovimi teksti, na njihovih blogih, profilih ali komentirajo njihovo pojavljanje na raznih spletnih straneh. To je še ena posebna vrsta problemov v zvezi z agresivnim govorom.

Ali ima novinar, ki piše blog, pravico do profesionalne zaščite, enako kot takrat, ko se ‘oglaša’ preko medija, za katerega dela? Ali ga v trenutku, ko zapusti redakcijo, ščiti in obvezuje ista profesionalna odgovornost? Povabilo k pogovoru z ljudmi, ki jim grozijo ali jih ogrožajo, bi moralo preprečiti ‘dehumanizacijo’ oziroma prepričanje, da se objavljeni komentar ne nanaša na človeško bitje, ampak da odleti v neki nevidni kibernetični vsemir. Spodbude, naj se raziskuje, kdo so ti ljudje in kakšni so njihovi motivi za napade, so pomemben del osveščanja javnosti o nevarnostih, ki so jim novinarji izpostavljeni, in način doseganja njihove boljše zaščite.

V tem duhu velike medijske hiše, kot je na primer Guardian, ali profesionalne organizacije, na primer Article XIX, razvijajo vrsto mehanizmov za podporo navinarjem, ki so izpostavljeni tovrstnemu nasilju. Svetujejo jim, kako naj se pripravijo, kako naj reagirajo ali odgovarjajo, nudijo jim profesionalno in psihološko podporo, ki jo potrebujejo za svojo zaščito.

Ali lahko prepoznamo posameznike ali skupine, ki so še posebej izpostavljeni internetnim žalitvam in sovražnemu govoru?

 Žaljivi komentarji in agresivno obnašanje na medmrežju se ne nanašajo ne neko ‘abstraktno vsebino’, pri tem so seveda ogroženi mnogi ljudje. Pogosto so ogroženi ljudje iz različnih manjšinskih skupin, ki so večkrat že diskriminirane, pa se jih na tak način še dodatno ogroža. Grožnje novinarjem in načini ogrožanja njihove varnosti pa so nov pojav. Novinarji so pri svojem delu izpostavljeni bolj kot kdajkoli prej. Tisti, ki delajo v velikih medijskih hišah, posebno na televiziji, so pod velikim pritiskom svojih redakcij, da se ‘personalizirajo’.

Nikoli prej publika ni vedela, kako novinarji izgledajo, danes pa se poleg njihovih tekstov objavljajo njihove slike, novinarji komunicirajo z bralci in odkrivajo mnogo detajlov o sebi. To je olajšalo stik z bralci, vendar je hkrati naredilo novinarje veliko bolj vidne in veliko bolj izpostavljene.

Raziskave kažejo, da so v digitalnem okolju novinarke trikrat pogosteje predmet zelo agresivnih komentarjev kot pa njihovi moški sodelavci, pri čemer gre največkrat za seksualno vznemirjanje in seksualne grožnje. To je, seveda, refleks obče mizoginije v družbi, v kateri je veliko lažje ženski pogledati pod krilo in ji zagroziti s posilstvom, kot pa sprejeti njeno mišljenje in se pogovoriti z njo.

Obstaja cela vrsta izrazov, ki to opisujejo, kot na primer posilstvo iz maščevanja, cyberseksizem ali cyber zalezovanje. Temu so izpostavljene novinarke kot izrazite udeleženke v javnem govoru, pa tudi druge ženske, ki se pojavljajo v javnosti. Emma Watson je, na primer, takoj ko je v Združenih državah nastopila v akciji He For She, prejela grožnje, da bodo objavili njene gole fotografije. Odgovorila je, da takšnih fotografij nima, vendar to ni ustavilo groženj. Grožnje z deskreditiranjem in rušenjem ugleda so tradicionalne akcije sramotenja, blatenja in krivic, ki so jim izpostavljene ženske in ki se danes v skrajno brutalnih oblikah pojavljajo v digitalnem svetu.

Predstavnica za svobodo medijev organizacije OEBS (srbska različica kratice OSCE – Organization of Security and Co-operation in Europe, po slovensko OVSE – Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi) Dunja Mijatović je nedavno dala iniciativo za osveščanje in borbo proti seksualnemu vznemirjanju novinark na internetu. Pretekli mesec je bilo organizirano prvo strokovno srečanje na Dunaju, njena pisarna pa je ravnokar objavila obsežna priporočila, ki nagovarjajo države, IT industrijo in medijske hiše.

Nekatere večje medijske hiše so že same razvile sisteme podpore, da se novinarke v takšnih situacijah ne bi počutile izolirane in osamljene, pa tudi načine svetovanja, kako naj v primeru agresije in nasilja postopijo. Gre namreč za specifično vrsto groženj, ki so po eni strani pokazatelji obče mizoginije družbe. Kot sem že rekla, je njihov cilj, da utišajo in onemogočijo delovanje žensk v javnosti, medtem ko njihov efekt dramatično vpliva na svobodo govora nasploh.

Grožnje te vrste ustvarjajo občo atmosfero zahladitve (chilling efect) in v širšem smislu napadajo svobodo izražanja ter pogubno vplivajo na demokracijo. Mnoge novinarke se zaradi takšnih groženj same umaknejo in opustijo javni angažma. Mnoge pisateljice blogov, ženske, ki na internetu opravljajo razna infromativna dela, uporabljajo moška imena ali vzdevke, da bi se izognile napadom in sporom, v katere se zapletejo, če uporabljajo žensko ime. V spletni komunikaciji obstaja zelo očiten trend neenakosti med spoloma, ki je posledica takšnih napadov.

Po drugi strani je seksualno vznemirjanje specifična vrsta napada, ker je usmerjeno na najbolj intimno področje zasebnosti. Čeprav osebo napada navidez osebno, jo pravzaprav večkratno diskreditira, saj jo istočasno izolira. Mnoge novinarke imejo vtis, da se to dogaja samo njim, pa zadeve niti ne prijavijo niti ne govorijo o njej v redakciji. Pogosto gre za zelo surove in slikovite opise tega, kaj se jim bo zgodilo: posilstvo, umor, napad na otroke ali druge družinske člane.

Zaradi tega so zares mnogo bolj ranljive kot moški, ki se znajdejo v polemiki ali soočanju različnih mnenj. Gre za povsem posebno vrsto groženj, katerih posledica je obramba patriarha prek še enega načina diskriminacije žensk. Tudi UNESCO je sprožil mrežo, ki združuje nekaj nevladnih organizacij, profesionalnih medijskih združenj in političnih teles, ki se ukvarjajo s podobnimi temami. Mislim, da zavest o tem, da je treba ukrepati, hitro raste.

Zdi se, da imamo situacijo, ko mediji ne želijo nadzorovati komentarjev, češ da bi šlo v nasprotnem za cenzuro javnega govora, vendar zato prihaja do samocenzure žensk in drugih ranljivih skupin, ki so tem komentarjem izpostavljeni …

Tu gre za zares strašne primere ustrahovanja. Britanska novinarka in feministka Caroline Criado-Perez je organizirala javno akcijo, da bi se na britanskem denarju pojavile ženske. Na primer Jane Austen na bankovcu za deset funtov. Po tem je bila izpostavljena takšni spletni gonji, da je ugasnila svoj Twitter profil, ker se ni več mogla spopadati s poplavo vulgarnih groženj, da jo bodo ubili ali iznakazili, in opisov posilstev, ki jo bodo doletela.

Podobne zadeve se dogajajo v zelo različnih družbah. Azerbajdžanska neodvisna novinarka Arzu Geybullayeva je podobne grožnje prejela kot ‘narodna izdajalka’, in tudi te so vključevale od opisov posiljevanja do krajev, kjer bo zakopana, ko jo bodo ubili.

Obstaja veliko primerov, ko se zaradi določenega besedila telefonsko številko avtorice-novinarke objavi na splenih porno straneh ali ko novinarka na privatni naslov ali Skype profil prejema surove opise tega, kaj ji bodo naredili in kdaj. To so zelo dramatični primeri in ne vem, kdo bi to lahko branil kot svobodo izražanja, ko gre ravno za nasprotno – nemilostno utišanje nekoga in odvzem njegove pravice do svobodnega izražanja.

Kljub temu ne bi bilo dobro, če bi se ustvarilo prepričanje, da so te stvari mogoče samo zato, ker je identiteta ustrahovalcev nepoznana, in da moramo na internetu izbirati med varnostjo na eni in anonimnostjo ali svobodo izražanja na drugi strani. Obstajajo dobri razlogi za ohranjanje spletne anonimnosti in za željo ljudi, da ostanejo neidentificirani pri pisanju tekstov ali komentarjev oziroma zaščiteni, kadar prijavljajo nepravilnosti, odkrivajo informacije in podobno. Vendar je pomembno, da ustvarimo atmosfero, v kateri ni družbeno sprejemljivo, da se anonimnost uporablja kot ščit ali maska, izza katere se lahko nemoteno in javno žali, preganja ali blati druge.

V tem smislu je pomembno da se gradi ravnotežje, prav tako morajo pri tem sodelovati vsi, in ne samo medijske hiše, ki ustvarjajo vsebine. IT industrija je vedno oklevala, češ da takšni ukrepi preprečujejo kreativnost, ovirajo inovativnost in vnašajo prepovedi, še preden so preizkušene možnosti svobode. Vendar pa počasi le prevladuje prepričanje, da je potrebno uskladiti družbene in tehnološke možnosti in da tehnologija in načini, na katere se jo uporablja, niso ‘nevtralni’.

Ali mislite, da bi moral obstajati močnejši mehanizem moderacije komentarjev pod članki, rubrikami ali oddajami, ki se ukvarjajo z ranljivimi skupinami? Pogosto se komentarji uporabljajo tudi za spodbujanje čim širše branosti vsebine. Več kot je komentarjev, bolje je, pri tem pa njihova vsebina postaja nepomembna.

Da, to je eden od mnogih paradoksov interneta. Po eni strani lov za všečki, ki se preštevajo in cenijo v tej ‘klik ekonomiji’, po drugi strani pa možnost, da se vse to odvija preko kakršnekoli vsebine. Dokler več klikov prinaša več denarja, kar v tržnem sistemu pomeni večji dobiček in večje priznanje, je vsebina lahko tudi takšna, da sesuva razloge, zaradi katerih prazaprav sploh obstaja.

Mislim, da je pred tem treba zaščititi predvsem ranljive skupine, treba je razvijati pazljivejše sisteme moderacije, pri tem pa, ponavljam, nikoli na račun svobode izražanja. Vem, da je za mnoge ranljive skupine to posebej delikatno vprašanje. Na primer LGBT (lezbična, gejevska, biseksualna in transspolna) skupnost je pogosto proti takšni zaščiti, to pa zaradi strahu, da bi se ta sistem protekcije že jutri lahko obrnil proti njim in proti drugim podobnim skupinam, v nekem napadu neutemeljene ‘moralne panike’ in pod izgovorom, da vznemirajajo javnost ali ustvarjajo zmedo.

Mislim, da je za vse nas, za javnost v najširšem smislu neizbežno širjenje medijske pismenosti. Pripadam generaciji digitalnih imigrantov, tistih, ki se jim je internet ‘zgodil’ v odraslem obdobju. Te generacije se načeloma počasneje učijo, kako je mogoče ta ogromni prostor kvalitetno uporabljati. Vendar pred nič manjši izziv niso postavljeni mladi ljudje, digitalni domorodci, ki z internetom odraščajo.

Oni na primer z lahkoto objavljajo svojo zasebnost na internetu in redko mislijo na možne posledice njenega ogrožanja. Ne pravim, da so v primerih, ko do tega pride, sami krivi, reči hočem, da smo prvič v zgodovini soočeni z dejstvom, da ščitimo zasebnost ljudi, ki to zasebnost pogosto prostovoljno izpostavljajo javnosti. To je ena od novih okoliščin, ki zahteva večjo medijsko pismenost in skupni družbeni angažma.

Načini, na katere so mediji delovali in bili upravljani do konca 20. stoletja, nam danes ne pomagajo kaj dosti. Od začetka 21. stoletja vse v zvezi z mediji deluje precej drugače. Kar pri vsem tem ostaja isto, je nesporna želja po ohranjanju svobode in omogočanju, da bi bila ta enaka za vse.

Pomembno je, da za posebej ranljive skupine oziroma za katerokoli vrsto družbenih identitet, ki veljajo za manjšinske, obstajajo sistemi zaščite s ciljem, da tem skupinam omogočijo lažje sodelovanje v komunikaciji in zaščito pred agresivnimi posledicami odprtega govora. Takšne sisteme ni enostavno razviti, vendar obstajajo ravno zato, da bi zagotovili enake možnosti tistim, ki so šibkejši.