»There must be an enemy«: medijske podobe beguncev

Avtorica: Lina Vodopivec

Migracije imajo danes velik pomen v svetu, v prihodnosti pa se bo ta le še povečeval. Nekateri migracije sprejemajo kot del sprememb, drugi pa kot problem ali celo grožnjo. Odklonilno stališče in nestrpnost do migrantov sta do določene mere sigurno odraz dolgotrajnega delovanja javnih politik (ali pomanjkanja njihovega delovanja), zasidranosti konzervativno-tradicionalnih vrednot in odraz javnega mnenja ki ga mediji ustvarjajo z nekorektnim poročanjem ter s tem širijo nestrpnost in sovraštvo. Kljub temu pa imamo na drugi strani tudi medije, ki skrbijo za uveljavljanje kulturnega pluralizma in etične strpnosti. Za primer sem vzela najbolj bran slovenski dnevnik časopisne hiše Delo – Slovenske Novice – ki je znan po svojem senzacionalizmu. Za primerjavo pa sem kot proti pol izbrala alternativni in skupnostni Radio Študent.

Tonči A. Kuzmanić je v knjigi Bitja s pol strešice zapisal, da Slovenske novice ustvarjajo diskurz sovražnosti, veliko bolj kot drugi mediji. Pravi pa tudi, da problem nasilja in sovražnosti ni povezan samo s tistimi, ki neposredno morijo, pač pa tudi s tistimi, ki v glave in srca potencialnih nestrpnežev sadijo sovražnost in strah. Prevladujoča podoba begunca v medijskih diskurzih je podoba tujca, drugega, drugačnega, nezaželenega in vsaj sumljivega, če ne že ogrožajočega naši »mi identiteti«. Kako medijska sporočila beremo in dojemamo pa je odvisno od različnih dejavnikov.

Medijska pismenost, s katero lahko kritično obravnavamo medijske tekste, bi morala biti vključena v izobraževalni sistem. V medijskih poročanjih ni mogoče zaznati neke širše refleksije, temelječe na vključevanju »drugih« v našo kulturo ter kulturni raznolikosti kot eni temeljnih posledic globalnih procesov mobilnosti. Skupnostni mediji, med katere sodi tudi RŠ, pa nam ponujajo neko širšo refleksijo, ki jo senzacionalistični mediji ne premorejo. V času aktualne begunske krize pa se mi zdi korektno poročanje o beguncih še kako pomembno, saj medijski diskurzi do neke mere ustvarjajo javno mnenje. Se pravi bi korektno poročanje, ki bi temeljilo na neki širši refleksiji teoretično omogočilo lažjo integracijo beguncev v družbo.

Slovenske Novice o beguncih

Slovenske novice so znane po senzacionalizmu, ki pa največkrat ne gleda na etiko, ampak samo na zaslužek in prodajo. Mediji torej vedno večkrat zaradi tržnih razlogov pozabijo na etiko. Avtorji uporabljajo različne frazeologeme za podkrepitev negativnih sodb. K neizrecnemu vrednotenju prištevamo tudi nenavadno pogosto in zato opazno rabo klicaja. Z ekspresivnimi sredstvi avtor vpliva na čustveno sprejemanje, da se bralec ne bi spraševal o argumentih, ampak bi verjel, da so za ubesedeno ogorčenost gotovo krivi grozljivi dokazi o nezaslišanih dejanjih (Kalin-Golob 2003, 229-231).

Med 1.10.2015 in 1.11.2015 so v Slovenskih novicah objavili 14 člankov in 3 krajše vesti povezane z begunci. Prva kratka vest z naslovom »Reševanje begunske krize stane!« se pojavi 5. oktobra v stranskih stolpcih. V tekstu pa piše o stroških Slovenskih železnic, ki jih imajo zaradi ustavljenega mednarodnega prometa. To pa naj bi močno zmanjšalo število potnikov. In to zaradi »poplave« beguncev. Nato se v naslednjih dneh v dveh stranskih stolpcih zopet pojavita krajši vesti o beguncih in njihovem sprejemu v Berlinu, ter o tem, kako je v požaru umrl begunec, ker požigajo azilne domove in začasna zatočišča. 7. oktobra je na naslovnici Slovenskih novic objavljen članek z naslovom »Nemci k nam po poceni varnostnike za begunce.«, v katerem piše, kako nemška varnostna služba Pond išče delovno silo, in sicer varnostnike, ki bodo varovali begunske centre. Med drugim pa piše, kako je begunska »poplava« na srečo le oplazila Slovenijo, ter kako bodo izkušnje naših varnostnikov v Nemčiji prišle prav tudi nam, ko bomo »prevzeli« svoje begunce. Naslednji članek z naslovom »Po beguncih ne bo nič več tako kot je bilo« govori o tem, kako begunsko polemiko uporabljajo kot orožje za volilne kampanje. 18.10 se v naslovu članka zopet pojavi beseda, ki označuje naravno katastrofo. »Begunska poplava« je članek, v katerem piše, da se na poplavo ne pripravljaš, ko je voda že do grla, ter da se moremo zavarovati, ker bomo drugače ujeti med reko beguncev brez nadzora. Naslednji članek, objavljen 21.10, z naslovom »Zažgali posteljo, uničevali stadion!« govori o tem, kako begunci za sabo puščajo opustošenje in naj Slovenija spregleda, da smo ubogi mi in ne oni, ter da bo vsak dan huje, in da je med begunci tudi veliko nasilnežev in islamskih skrajnežev. Prav tako pa se v njem pojavi kar nekaj krepkih besed župana Brežic, in sicer »kjer so stali, tam so scali«, »za pomoč bo treba angažirati tudi vojsko«, »srali in scali so po stadionu, vse bo potrebno razkužiti« ter »vse bomo naredili, da zaščitimo stadion«. Če preletimo naslove »Zgorelo 27 šotorov, speče begunce rešili« , »Država pokleknila, sistem je razpadel«, » Migrantski pritisk se stopnjuje«, » Migranti, nevarni celo za nuklearko!« in »Begunci obsuli gasilce s kamni.«, lahko opazimo samo negativno perspektivo begunske polemike. Skratka, kakorkoli obrnemo, begunce predstavljajo nehumano. Mediji pišejo o tem, kako zavračajo humanitarno pomoč in kako ovirajo življenje domačinov, ki so vsak dan izpostavljeni hudim razmeram. To pa še ni vse. Med drugim naj bi bili tudi nesramni do policistov in gasilcev, vanje mečejo kamenje, poleg tega predstavljajo hudo nevarnost, saj se »val« beguncev vije blizu nuklearke Krško. Članek z naslovom »Migranti, nevarni celo za nuklearko!« bi še posebej izpostavila. V njem je zapisano, kako so vodilni akterji nuklearke razložili, da so pripravljeni na različne izredne razmere, in da ljudi vse bolj začenja skrbeti. Temu pa sledi pismo od bralca Slovenskih Novic, ki ga skrbi, kako bomo zaščitili jedrsko elektrarno, ker pravi, da so med begunci skoraj gotovo tudi borci islamske države, ki imajo na svojih pametnih telefonih lokacijo naše jedrske elektrarne.

Take vrste poročanje o beguncih je nekorektno. Begunci so v 17/17 člankih povezani z negativnimi pojavi od smetenja in nasilja, pa vse do terorizma. Bralcu sploh ni dana možnost pogledati situacijo iz drugačne perspektive. Ni neke objektivnosti, ki bi morala biti najbolj groba osnova vsakega novinarskega prispevka. V Slovenskih novicah ni članka, ki bi predstavil situacijo iz perspektive beguncev (npr. zakaj bežijo, kakšne so razmere v njihovi državi). Objavljeno pismo bralca, ki govori o nevarnosti beguncev zaradi bližine nuklearke, je nerazsodno napisano, in kar se tiče uredništva, nerazsodno objavljeno. Čim več strahu, za čim večjo prodajo. Sovražni govor je najbolj učinkovit, če vzbuja strah pred dejavnostjo »nasprotnika«, ki je v našem primeru begunec. Tako delovanje bi lahko označili z parolo »There must be an enemy« (Splichal, Korošec 1984 ,22). Ljudje ter novinarji s takšnimi objavami strah prenašajo naprej, še med druge nezavedne ljudi, ki o begunski tematiki pravzaprav le malo vedo. Besede, kot so poplava, val, plaz, ki sem jih večkrat zasledila v povezavi z begunci, so neprimerne. Definitivno ni pravilno skupino ljudi poimenovati z besedami, ki v osnovi označujejo naravne katastrofe. To na ljudi najprej učinkuje zastrašujoče, saj deluje na njihova čustva in ne na razum, hkrati pa so te besede problem, ker dehumanizirajo, razčlovečujejo in iz ljudi delajo objekte. Ljudem odvzamejo človeškost, s katero bi se lokalno prebivalstvo lahko poistovetilo. Ker te človeškosti ni več, ker so begunci samo še “valovi” in številke, se z njimi nihče več ne poistoveti, jih ne razume, v njih vidi izključno samo še grožnjo ter s tem podpira represijo, ki jo proti njim uporablja državni aparat (zapora meje, policisti v popolni zaščitni opremi, represivna sredstva, omejevanje gibanja itd.). Take besedne zveze še povečujejo nestrpnost in strah. Lahko bi trdili, da je poročanje slovenskih medijev odsev pristranskega mnenja o beguncih, ki je polno stereotipov in predsodkov. Begunci so problem, begunci nimajo problemov, beguncem ni treba delati, beg je nesmiseln, begunci so naravna katastrofa, begunski otroci ogrožajo slovenske, begunci kradejo, begunci nimajo pravice do svobode gibanja-to so le nekateri izmed mnogih stereotipov, ki jih mediji izrabljajo za poročanje o beguncih. Ponavljajo se vzorci poročanja, ki so se pojavili že pri migracijah ljudi iz bivše Jugoslavije. V enem mesecu se skratka ne pojavi niti en članek, ki bi bil napisan iz stališča begunca.

Radio Študent o Beguncih

Radio Študent je ena najstarejših in največjih evropskih urbanih nekomercialnih radijskih postaj, ki oddaja študentski nekomercialni radijski program že od leta 1969. RŠ vzgaja in izobražuje mlade za novinarska in druga dela na radijski postaji, hkrati pa s posvečanjem zahtevnejšim in zapostavljenim temam izobražuje poslušalstvo. Njegov oddajnik pokriva širše območje Ljubljane (področje z okoli 500.000 prebivalci), namenjen pa je predvsem študentom in izobražencem. Ko obravnavamo medije, pa naj se gre za radio, televizijo, časopis ali socialna omrežja, se moramo zavedati, da mediji poleg informacij širijo tudi družbene vrednote in vedenjske vzorce. Zato se mi zdi vloga alternativnih medijev ključnega pomena, saj v primerjavi s komercialnimi mediji, zbirajo informacije bolj previdno in velikokrat predstavljajo glas »neslišanih«. Občinstvo spodbujajo h konstruktivnemu dialogu in preprečujejo nestrpnost ter širjenje neresnic in govoric.

Danes komercialni mediji dopuščajo vdor sovražnega govora, homofobne izgrede, stereotipna tematiziranja in neprimerne reprezentacije. Poleg tega pa so korporativni, transnacionalni in komercialni. So profesionalizirana množična medijska produkcija, ki je podrejena politiki in kapitalu. Pri alternativnih in skupnostnih medijih pa gre za medijske produkcije, ki ne temeljijo na dobičku, ampak na kulturnem kapitalu ustvarjalcev. Skupnostni mediji pa so mediji, ki vplivajo na oblikovanje identitet in skupnosti. Radio Študent ima tako lastnosti skupnostnega radia, saj ima funkcijo opolnomočenja določenih skupnosti in posameznika, vključuje poslušalca, je odziv na »dvopolno« medijsko krajino, ki ne zadošča pravicam ali potrebam določene skupnosti in spodbuja deliberativno demokracijo. Hkrati pa ima tudi lastnosti alternativnega radia, saj ima drugačen odnos do družbene realnosti, drugačno selekcijo novic ter uporablja alternativne in nekonvencionalne govorne oblike.

Že več let poslušam RŠ-ove oddaje, kjer kritično obravnavajo stanje v sodobni družbi, prav tako pa se negativno opredeljujejo do nekorektnih medijske diskurzov. V nekem članku pišejo, da v celotni medijski sliki, ki jo servirajo mediji, vsekakor ne manjka opozoril in obveznih grafičnih ponazoritev o vedno bolj apokaliptičnem številu dnevnih prečkanj meje. Opozorijo pa tudi na:

» izredno partikularno zastavljeno poročanje in ustvarjanje prispevkov za katere se zdi, da uredništvo ni zmožno ali pa ne želi oblikovati strategije poročanja o razmerah na meji oziroma je program oblikovan tako, da zaradi želje po višjem tržnem deležu sledi domnevni politični uravnoteženosti. V teku petnajstih minut begunec postane enkrat grožnja, drugič breme, tretjič žrtev in vsak naj si vzame podobo, ki ga zadovolji. Naj bo delo rezultat individualne volje novinarjev ali pa uredniške politike navidezne uravnoteženosti, je učinek, ki ga lahko spremljamo, isti. Novinarski prispevki informativnega programa so pogosto zgolj ponovitve vedno enakih obrazcev spontanega rasizma ali izjav predstavnikov državnih oblasti.«(Radio Študent, 2015)

Nereflektirano in nepoglobljeno novinarsko delo, ki se ne zaveda svojih učinkov v diskurzivnem prostoru družbe in slepo ponavlja oblastne izjave, vse skupaj pa imenuje objektivno poročanje, trenutno predstavlja eno glavnih groženj legitimacije rasističnega, in z njim fašističnega načina mišljenja. Množice ljudi, ki se umikajo vojni in revščini, vrli novinarji obravnavajo kot nekaj absolutno tujega, kot trpečo gmoto, za katero lahko rečemo največ, da je nepotrebna, v nekaterih primerih pa celo povzroča kmetijsko škodo ter za seboj pušča smeti in kvari lično podeželje. Če kaj, begunci za sabo na poti proti severu zapuščajo opustošeno medijsko krajino, ki pa je bila tako ali tako opustošena že pred njihovim prihodom. (Radio Študent, 2015)

V 5 mesecih poslušanja Radia Študent sem slišala ogromno kvalitetnih oddaj, ki so se z neko širšo refleksijo dotaknile begunskega vprašanja. Za razliko od Slovenskih novic je bilo predstavljenih veliko zgodb beguncev samih. Kako oni to doživljajo? Kaj si želijo? Česa se bojijo? Poleg zgodb beguncev pa so predvajali tudi pogovorne oddaje z različnimi strokovnjaki na področju migracij, s prostovoljci ali pa begunci, ki so k nam prišli že pred časom in so se uspešno integrirali v slovensko družbo. Da pa ni vse samo politično, se velikokrat dotaknejo tudi sirijske kulture, s prebiranjem proze in poezije. Prav tako pa sodelujejo pri organizaciji raznih protirasističnih dogodkov in delavnic.

Informacije gradijo pogled na svet

Po prebrani literaturi in člankih si upam trditi, da Slovenske novice s svojim senzacionalističnim in nekorektnim poročanjem, več kot očitno ustvarjajo negativno podobo beguncev in jo predstavljajo širši javnosti. Konservatizem, tradicije in strah pred tujci so zasidrani globoko v naše vrednote, pa tudi v javno mnenje, ki ga do neke mere ustvarjajo časopisi. Ljudje so še vedno nestrpni, begunci pa preganjani in nezaželjeni. Mediji bi lahko dejansko zmanjšali strah pred begunci, če bi poleg negativnega poročanja, dali prejemniku še drugo možnost, da vidi aspekt begunca. To so ljudje,ki potrebujejo pomoč. Če pomoči ne bi potrebovali, ne bi prišli v Evropo. Klasični mediji imajo kljub razvitosti socialnih omežji, strahovito moč. Je pa sicer tudi res, da se zaupanje v klasične medije zmanjšuje in da ljudje v želji po vsebinah, ki bolj ustrezajo njihovemu svetovnemu nadzoru, iščejo alternativne vire. Naši družbi primanjkuje avtonomnih medijev, ki se borijo proti krivicam manjšin in bi pomagali pri premagovanju ovir pri družbeni in kulturni integraciji beguncev. Vloge Radia Študent tako ne bi smeli podcenjevati, še posebej ne v današnjem času. V tej informacijski dobi se mi zdijo avtonomni mediji pomembnejši kot kadarkoli prej, saj poleg drugih dejavnikov, tudi na informacijah gradimo naš pogled na svet.

Viri:

  • Kuzmanić, Tonči (1999). Bitja s pol strešice. Open society institute slovenia. Ljubljana
  • Kalin Golob, Monika (2003) Stil in novinarski škandal. Izvirni znanstveni članek. Teorija in praksa. Ljubljana
  • Splichal, Slavko , Korošec Tomo (1984): Mlini na eter. Partizanska knjiga. Slovenija
  • Radio Študent. Dostopno prek: http://radiostudent.si/
  • Radio Študent –- Kritično ogledalo družbe. Youtube posnetek. Dostopno prek: https://www.youtube.com/watch?v=TJVrMkae8yA
  • Slovenske Novice o beguncih, Dostopno prek : http://www.slovenskenovice.si/arhiv?search_api_views_fulltext=begunci

 

10.10.2016

Gradiva izražajo mnenje avtorja in ne predstavljajo uradnega stališča Vlade Republike Slovenije.