Migranti pred vrati Evrope v letu 2015

Avtorica: Milena Martinović

Migracije so dogodki, selitve med različnimi vrstami okolja (mesta, podeželje) ali med nacionalnimi enotami. Migracije so zunanje ali notranje, glede na državne meje alli pa na večetično ali večnacionalno skupnost. Migracijski tokovi označujemo nekatere značilne in množične premike preseljevanja v geografskem pomenu ali vrstah držav – na primer med razvitimi in tistimi v razvoju. Migrantske tokove sestavljajo zelo različne skupine: politični ali ekonomski in strokovni migranti, ljudje, ki iščejo ali so našli delo, družinski člani migranta, študentje ali strokovnjaki na izpopolnjevanju, avanturisti ali begunci pred revščino in brezupom različnih konfliktov (Verlič Christensen 2002, str. 18).

Fenomen mobilnosti prebivalstva je v bistvu težko razložiti in predvidevati na splošno, vendar je dejstvo, da so se ljudje vedno selili. Motivi selitve so odkrivanje ali osvajanje novih ozemelj, umik na varnejša območja zaradi konfliktov ali preprosto nuja zaradi gospodarskega preživetja. Ko se soočimo z zgodovino, vplivom kulture okolja in intergeneracijskimi razlikami pojava v obdobju nekega naroda, tam najdemo preveč raznolikega za skupni imenovalec, saj je nastanek nacionalnih držav in regulacije lastnega prebivalstva razmeroma nov pojav v zgodovinski perspektivi (Parekh, 2000, str. 79).

Zaradi vojn in revščine se po svetu selijo milijoni ljudi, ki tvegajo življenje, da bi pobegnili pred obupnimi razmerami. Odgovor elite na te selitve je očitno, da jih polovijo, spravijo v zapore, tihotapce kriminalizirajo, morske poti po katerih potujejo pa militarizirajo.

Evropske meje za migrante

Z globalizacijo se je perspektiva prostora spremenila, tako kot tudi naše dojemanje le-tega. Pojem meje je postal center teoretičnih diskusij. Meje niso samo geografske označbe teritorija, temveč so sociološko postavljene linije, iz katerih lahko identificiramo različne politične in kulturne elemente. Meje so tudi spremenljive, kot na primer nemška meja pred združitvijo leta 1871, ki je je kar petkrat spremenila. Vendar je prav meja tista, ki razlikuje »nas« od »njih«, na osnovi tega je definirana tudi naša identiteta. Izhajajoč iz slednjega lahko identificiramo t.i. »druge« kot migrante, tujce, izgnance … Na aktualno »nacionalno vprašanje« »kdo smo mi« sledi odgovor »mi smo oni« (Medica, Lukšič, 2011, str. 11).

V prvih sedmih mesecih leta 2015 je Evropsko unijo doseglo skupno 340.000 migrantov, v enakem obdobju leta 2014 123.000, v celotnem letu 2014 pa 280.000. Še donedavno je največ migrantov poskušalo Evropo doseči preko Italije, a zaradi nevarne poti čez Sredozemlje so se migracijski tokovi v zadnjem času preusmerili proti Grčiji. Turčijo namreč od grški otokov v Egejskem morju loči le nekaj kilometrov morja. Tamkajšnje oblasti pa niti približno niso pripravljene na tako silovit naval migrantov. Številni namreč po več tednov prebivajo na obalah ali cestah, preden jih sploh registrirajo, da lahko nadaljujejo pot proti Atenam (http://www.vecer.com/clanek/201508186136579)

Številne evropske države so, da bi omejile pritok tujcev, sprejele restriktivnejše migracijske politike. Širi se strah pred tujci, ki nam »odžirajo delovna mesta in stanovanja, živijo na račun naše države in ogrožajo našo kulturo«. Obenem pa nam evropska demografska gibanja kažejo, da bo Evropi, ob že tako velikem nesorazmerju med aktivnim in upokojenim prebivalstvom, kmalu začelo primanjkovati delovne sile (Bešter 2003, str. 83). Zaskrbljenost je torej neupravičena – še posebej, če ob tem opomnimo, da so prav ljudstva, ki se danes počutijo tako zelo ogrožena zaradi (ne)nadzarovanega pritoka tujcev, stoletja zelo intenzivno sodelovala v procesu emigracij v »obljubljene dežele«, kjer so se srečevala s podobnimi razlikami in strahovi, predsodki in sovražnostjo tam živečih ljudstev (Isaacs, 2007, str. IX).

»Evropa« je postala alfa in omega. Merilo za vse, vrhovno dobro, suma vseh vrednot. Liberali in klerikanci, komunisti in antikomunisti, tisti na oblasti in oni v opoziciji, vladni in nevladni, politični in neopolitični, verni in brezverci, literarni in nepismeni, domoljubi in kozmopoliti, ksenofobi in multikulturniki, vsi presegajo nanjo in vsi hočejo vanjo. Prišli smo tako daleč, da nam postane toplo pri srcu, ko rečemo »Evropa«. S sklicevanjem v »Evropo« si dajemo pogum, vlivamo vero vase (Mastnak, 1998, str. 11).

Socialna odvisnost priseljencev od države in vse hujši odpor do sicer pričakovane, pa vendar vsak dan v praksi močno ovirane integracije (tiha diskriminacija), sproža politizacijo problema vse večje razsežnosti. Evropske dežele se tako verjetno prvič resneje v zgodovini soočajo na svojih tleh s problemi, ki grozijo ponovitvi nekaterih negativnih izkušenj iz ameriškega okolja. To so getoizacija mest in socialna segregacija, neobvladljiva mobilnost in vztrajanje pri paralelnih oblikah življenja etničnih skupnosti (Verlič Christensen 2002, str. 102). Tako na primer imamo v večjih mestih Nemčije kot je npr. Berlin čiste kvartele etničnih enklav Turkov, ki ostanejo zaprti in izolirani v gete. Tako svojo kulturo ohranjajo in hkrati jačajo. Večinoma so lojalni, ker se zavedajo, da bodo njihovi potomci hitreje integrirani v novi družbi, s čemer si zagotavljajo izobraževanje, samozaposlitev in tako podpirajo obstoj etnične ekonomije. S tem evropska kultura izgublja na identiteti. V takih razmerah, kjer je jasno vsak »svoj na svojem«, so idealna tla, da pride do etničnih konfliktov, katerih je v prihodnosti pričakovati še več.

Zidovi Evrope

Evropa nima odgovorov na vprašanja migrantov in je popolnoma razdeljena. Iz ene strani imamo solidarno Evropo, ki se sklicuje na Deklaracijo o temeljnih človekovih pravicah in obveznosti zapisane v teh listinah, o zaščiti ljudi, ki bežijo pred vojnami in so v izgnanstvu. Na drugi strani pa imamo Evropo, ki pred migranti dviguje zidove in postavlja ograje z bodečo žico. Na vprašanje ali zidovi lahko preprečijo vdor migrantov pa zaenkrat nihče ne zna odgovoriti. Po mojem mnenju je vztrajnost in trma migrantov enaka njihovi stopnji obupa. Na tisoče policajev, ladij, vojaških čet ni sposobna ustaviti vdiranje ljudi, ki kakor reka vedno najdejo nove poti. Turčija postavlja zidove s Sirijo, Madžarska s Srbijo, tudi Hrvaška napoveduje enako. Zidovi niso rešitev v fizičnem smislu.

Cel svet se sprašuje: »Kakšna je to EU?« Ali je fizična trdnjava ali sebični ograjen teritorij, ki z zidovi brani svoj mir in ravnovesje v uniji, ščiti svoje krščanstvo ali kapitalizem? Zelo me je presenetila izjava madžarskih oblasti, da zid, ki so ga zgradili na meji s Srbijo ščiti Evropo in njeno krščanstvo. Pred kratkim je Evropska Komisija sprejela sklep o 4 milijardah EUR pomoči članicam EU za reševanje krize z migranti in paradoks je v tem, da bo večina teh sredstev namenjena zaščiti proti migrantom, ne pa pomoči in njihovim pravicam. Menim, da je EU izgubila svoje vrednote na katere je bila vedno ponosna. To so vrednote humanizma in solidarnosti. Velika je razlika med migranti in begunci in pogosto se uporablja beseda »migrant«, da bi se prikrila odgovornost. Treba je upoštevati, da bi se večina migrantov iz leta 2015, po poročanju svetovnih medijev, vrnila nazaj v svoje domove, vendar zaradi življenjske ogroženosti sedaj ne upajo nazaj. V njihovih deželah je do pred kratkim bilo mogoče kar lagodno življenje. ZDA je s svojo vojaško intervencijo leta 2013 pogojevala nastanku Islamske države, ki je zelo rasistično usmerjena in neusmiljena do pripadnikov drugih ver. Migranti se nemudoma odpravljajo iz svojih domov, ker ne želijo imeti opravkov z islamskimi skrajneži.

Na eni strani imamo Evropo, ki je solidarna, na drugi strani pa Evropo, ki ujete ladje z migranti usmerja proti Grčiji. Grčija migrante nato pod prisilo izroči Makedoniji in Evropa se tako začasno reši problemov. Vprašanje je zakaj ladje, ki so najdene v bližini Francije in Italije, ne usmerjajo proti njihovem kopnu. Z migranti enako ravnajo na makedonski meji kakor na La-Manshu. Policija in vojska se nad njimi spravlja s palicami. Če v Makedoniji policaj uporabi fizično silo, je Evropa kritična, če pa ljudi poškoduje policija na La-Manshu, pa je to storjeno v obrambi. Tukaj vidimo dvojne kriterije Evrope in odnos do držav, ki niso članice EU.

Odzivi EU na število migrantov

Vsak mesec narašča število migrantov, ki želijo prečkati meje EU v že tako obremenjene države članice. EU bi morala ukrepati že zdavnaj ali pa postaviti trajno rešitev in uvesti sistem porazdelitve odgovornosti med državami članicami.

Recesija je tako močno prizadela novejš članice EU, da ima EU že tako preobremenjene kapacitete znotraj same EU. Zaradi izgube delovnih mest in vse slabšega življenjskega standarda, se veliko ljudi seli znotraj EU same in Evropa se boji, da bi države članice po sprejemu novih migrantov iz tretjega sveta postale še bolj obremenjene. Primer je Grčija, ki je nenehno tik pred bankrotom in taka država nima sredstev, da bi pomagala migrantom, ker tudi sama prejema pomoč od ostalih članic EU. Hkrati pa nekatere članice EU ne želijo sodelovati pri skrbi za migrante. Slovaški premier je izjavil, da Slovaška lahko sprejme le 200 migrantov, pod pogojem, da niso Muslimani. Ta izjava bi lahko spodbudila tudi nekatere druge članice, da širijo isto mnenje in odpor do priseljencev. Zato bi bilo potrebno proporcionalno razdeliti odgovornost za migrante ne glede na njihovo veroizpoved, spol, leta ipd.

Evropo tudi precej skrbi, da se bo z navalom migrantov pojavilo veliko večje število tihotapcev in kriminalcev, najbolj pa se boji islamskih skrajnežev, ki nenehno želijo v Evropi postaviti svoje baze iz katerih bi naprej širili svojo islamsko državo. Islamisti bi tako ustrahovali Evropejce, ki bi migrante odrinili iz svoje družbe in bi potem bili prepuščeni islamski državi, ki bi se širila.

Menim, da bi Evropa morala že zdavnaj ukrepati v boju proti migracijam. Zdi se mi, da je nekako probleme pustila že zdavnaj na obalah Grčije in Italije. Zdaj pa ko so migranti že v Evropi, jih je nesmiselno vračati nazaj v države, kjer so vojne. EU je ukrepe dala na stran tudi zaradi zelo močnih lobijev, kajti migranti prestavljajo novo, zelo poceni delovno silo, kar bodo tudi postali.

Vsak dan dobimo pretresljive informacije o novih žrtvah na Sredozemlju. Migranti sprejemajo kakršnekoli ponudbe za transport čez Sredozemsko morje, samo da bi prišli na stari kontinent. Večkrat jih prevažajo v čolnih ali probremenjenih ladjah, potem pa na kopnem uberejo pot peš ali v tovornjakih, ki so do desetkrat premajhni za določeno skupino ljudi.

Slika: Rekordno število beguncev in migrantov v Evropo (2014 in 2015)

http://migrantreport.org/un-new-highest-record-137000-refugees-crossed-mediterranean-this-year/

Kot vidimo je na sliki število beguncev in migrantov v letu 2015. Število ljudi, ki so samo v teh nekaj mesecih leta 2015 umrli med tveganim prečkanjem Sredozemlja, je drastično naraslo. 2617 naj bi od januarja 2015 (od 1.1.2015 do 11.8.2015) izgubilo življenje ali izginilo na poti v »boljše« življenje v Evropi. Največ žrtev je terjalo Sredozemsko morje, preko katerega vodijo najnevarnejše migracijske poti.

Na našo žalost se to pokopališče iz dneva v dan širi od Sredozemlja preko meja Evrope. Iz dneva v dan se sprašujemo kam vse to pelje in kje so meje človečnosti.

21.10.2016

Gradiva izražajo mnenje avtorja in ne predstavljajo uradnega stališča Vlade Republike Slovenije.