Družbena integracija beguncev in mediji

Avtorica: Lina Vodopivec

Težko je jasno definirati, kaj razumemo pod pojmom integracija. Integracija vključuje veliko emocionalnosti. Dotika se nekaterih osnovnih vrednot v naši družbi in nas samih. Integracija kot taka je nekaj, kar se zgodi znotraj posameznika. Je občutek pripadnosti, občutek, da si sprejet kot del družbe v kateri živiš. Takega občutka pripadnosti seveda ne moremo ustvariti namesto begunca. Lahko pa olajšamo proces z razvijanjem učinkovitih integracijskih politik, ki bodo posamezniku omogočile, da postane soudeležen pri družbenem in političnem življenju kakor tudi na delovnem trgu v novi državi. Družbena integracija je cilj, ki ga je mogoče doseči le ob dvostranski pripravljenosti in sodelovanju. Usmerjena je tako k pribežnikom kot tudi k družbi, ki jih sprejema. Obe strani morata sodelovati. Tudi pribežniki morajo spoštovati “demokratične” vrednote evropskih družb. Država, ki jih sprejema, pa se mora boriti proti rasizmu, ksnofobiji in diskriminaciji. Šele naklonjenost vseh družbenih skupin je pogoj za uspešno integracijio. Pri izpolnitvi cilja pa pomembno vlogo igrajo mediji.

Mediji poleg informacij širijo tudi družbene vrednote in vedenjske vzorce. Te odgovornosti bi se mogli še kako dobro zavedati. K begunski polemiki bi morali pristopati ne-senzacionalistično, točno in etično. Javnost bi morali večkrat seznaniti s pozitivnimi sporočili o integraciji, brez občutka strahu in zaskrbljenosti. Tako poročanje namreč posledično povzroča diskriminacijo in sovraštvo, ki ju je potrebno izkoreniniti. Poleg tega pa taki diskurzi vplivajo tudi na javno mnenje. Pretirana števila o tem, koliko je beguncev in prosilcev za azil, so ena izmed takih stvari z katerimi poleg naslovov zavajajo bralce (Zavratnik 2002: 70).

Komunikacija s slovensko družbo, ki naj bi jo mediji omogočali beguncom, večinoma poteka enosmerno. Prav tako pa širijo stereotipe in legitimizirajo neustrezne begunske politike. Begunci sploh nimajo dostopa do medijev in tako njihova stran zgodbe prepogosto ostaja preslišana. Integracija ostaja temeljna človekova pravica. Ta pa mora beguncem prinesti enake pravice in dolžnosti (Vrečar 2001,83). Z tem pa tudi enak dostop do služb, do sredstev javne participacije in ostalih dobrin prav tako kot ostalim prebivalcem. Torej bi se moralo beguncem omogočiti tudi enak dostop do medijev.

Medijske vsebine pomembno določajo družbeno realnost. Skozi medijska sporočila lahko vidimo tudi kakšna je družba, ki takšna sporočila posreduje. Skozi selekcijo člankov in novic nam na nek način določajo o čem naj razmišljamo, ter na kakšen način. Ko novinar ustvari novico, s tem konstruira realnost. Če želimo beguncem omogočiti integracijo ter javno participacijo, jim moramo omogočiti dostop do informacij in do medijev ter narediti vse, da bo poročanje o takih temah točno in nesenzacionalistično (Zavratnik 2002, 76-80).

ECRE organizacija pa opozarja, da je deloma tako tudi zaradi organizacij, ki delajo z begunci in skrbijo za integracijo. Takšne organizacije nimajo vedno dobro razvitih stikov z mediji ali niso vešči dela z njimi (ECRE 2001,1). Avtorja Wood in King opozarjata tudi na to, da so ilegalne migracije poleg zdravstva in šolstva najpogostejše volilno orožje. Poleg tega pa imamo več načinov kako mediji vplivajo na migracije. Medijsko posredovanje slike oddaljenih in razvitejših držav prek televizije in drugih medijev pride do ljudi, ki živijo v revščini in pomanjkanju. Čeprav take informacije niso vedno točne, lahko delujejo stimulativno in spodbudijo nove migracije. Ko pridejo, pa je medijska slika migrantov v novi državi vedno kritična, begunce pa najpogosteje izloči. Mediji se pogosto opravičujejo, da je taka medijska podoba migrantov le posledica javnega mnenja, in da govorijo v imenu političnih ali drugih vplivnih skupin. Resnica pa je, da so begunci prav v medijih največkrat prikazani kot »drugi«, »kriminalci« in »nezaželeni«. S tem pa upočasnjujejo proces vključevanja beguncev v novo družbo (King, Wood 2000, 112).

Razumevanje Medijskih sporočil povezanih z begunci

Poleg ustvarjanja medijskih sporočil pa moramo upoštevati tudi njihovo razumevanje. Semiotika tako izpostavlja načine, na katere posamezniki sodelujejo pri ustvarjanju pomena sporočil, kar kaže, da posamezniki niso le pasivni prejemniki. Branja se posameznik nauči in je kulturno pogojeno. S samo obdelavo teksta bralec v tekst vključuje svoja čustva in pretekle izkušnje ter tako soustvarja pomene. Torej vsako sporočilo nosi dve ravni pomenov. Eksplicitno in implicitno raven, oz. denotativno in konotativno. To sta dve ravni s katerimi je mogoče opredeliti odnos me označevalcem in označencem. (Fiske 2004, 96). Denotacija, je prvi dobesedni pomen znaka, ki je določen z konvencijami in odgovarja na vprašanje kaj je v tekstu. Denotacija je temeljna, opisna raven, kjer obstaja širok konsenz in se večina ljudi z konsenzom strinja. Konotacija pa je odvisna od kulturno-družbenega konteksta in osebnih asociacij uporabnika. Znak se poveže z občutji uporabnikov in vrednotami kulture ter tako v ospredje stopi, vse kar znak pomeni osebno in družbeno. Konotacija obsega torej emocionalne, zgodovinske in simbolne stvari. Na konotativni ravni označevanja, ki se nanaša na preneseni pomen, se po mnenju Barthesa tvorijo miti, ki so lahko sestavni del ideologije. Miti naturalizirajo historične in ideološke pomene. So produkt družbenega razreda, ki je v nekem časovno določenem obdobju dosegel prevlado. Svoj izvor pa mistificirajo, in tako zakrijejo svojo politično in družbeno razsežnost. Miti se danes izražajo prek medijev oz. prek stereotipov. V knjigi Vrednote Slovencev in Evropejcev (Rus-Toš 2005, 109) je poglavje, ki govori o odprtosti slovenske družbe. Kulturna in etnična nesoglasja naj bi bila v sodobni družbi vedno večja, kljub temu pa so mlajši in bolj izobraženi deli prebivalstva strpnejši do etničnih manjšin in njihovih življenjskih slogov. Ksenofobija ni zgolj posledica neke rasistične usmerjenosti, ampak ja odziv na okolje v katerem živi in deluje posameznik, skupina, narod. Razumevanje medijskih tekstov je torej povezano z vrsto dejavnikov. Pomembna pa je tudi medijska pismenost, ki nam pomaga z distance brati medijske tekste.

V času ko je izpostavljenost množičnim medijem neizbežna je čedalje pomembneje, da znamo videno in slišano z neko kritično distanco tudi pravilo ovrednotiti, interpretirati in razumeti v širšem konceptualnem sistemu (Livingstone 2004, 3). Ko interpretiramo medijska sporočila je naša interpretacija deloma seveda individualna, deloma pa reflektira naš položaj kot bralca (naša starost, rasa, spol, družbeni razred..). Način sprejemanja, razumevanja in še posebej predelava informacij kot centralne regulativne in adaptivne sposobnosti določa naše vedenje, kognicije, motivacije in dejanja. Na podlagi informacij sprejetih iz okolja, gradimo in konstruiramo svet v katerem živimo (Ule Nastran 2000,70). Zato imajo pri integraciji beguncev mediji eno izmed najpomembnejših vlog.

Viri:

  • Zavratnik, S (2002): Perspektiva konstruiranja Schengenske »e.meje«: Slovenija. V Aldo Milohnič (ur.) Evropski vratarji: migracijske politike v vzhodni evropi, 67-81. Ljubjana: Mirovni inštitut.

  • Vrečar, Natalija (2001) Politične konstrukcije azila: Evropska Unija in Slovenija. V: Tomaž mastnak (ur.) Obrazi naše Evrope, 70-88. Ljubljana: Mirovni inštitut.

  • ECRE (2001) Good practice guide to integration of refugees in Central and Eastern Europe

  • King, Russel, Nancy Wood (2000) Media and migration. London : Routhledge

  • Rus, Toš (2005): Vrednote Slovencev in Evropejcev-Analiza vrednotenih orientacij Slovencev ob koncu stoletja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede

  • Livingstone, Sonia (2004) Media Literacy and the challenge of new information and communication technologies. The communication rewiew. Dostopno prek: http://eprints.lse.ac.uk/1017/1/MEDIALITERACY.pdf

  • -Ule Nastran, Mirjana( 2000) Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče

20.10.2016

Gradiva izražajo mnenje avtorja in ne predstavljajo uradnega stališča Vlade Republike Slovenije.