Avtorice: Anja Bricelj, Katarina Gačnik, Vesna Perić
Zanima nas, ali se izkušnja migrantov oziroma priseljencev iz držav bivše Jugoslavije bistveno razlikuje od izkušnje priseljencev iz držav Latinske Amerike. Osredotočile se bomo predvsem na njihovo dojemanje diskriminacije.
Preden smo začele z intervjuji, smo si zastavile raziskovalno vprašanje, sledile pa so seveda tudi teze. Postavile smo jih glede na naša predvidevanja, z žejo, da z intervjuji ugotovimo, ali držijo ali jih bomo ovrgle.
Naša prva teza se glasi: Priseljenci iz držav bivše Jugoslavije so narodnostno in etnično večkrat diskriminirani kot priseljenci iz držav Latinske Amerike. Priseljencev iz Latinske Amerike je v Sloveniji manj kot priseljencev iz bivše Jugoslavije, zato menimo, da so ti za slovensko kulturo večja ‘atrakcija’. Priseljencev iz Južne Amerike1 je bilo po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije leta 2015 v Sloveniji 734. Priseljencev iz držav bivše Jugoslavije pa je bilo istega leta v Sloveniji 158.385. Številka se je zaradi vstopa Hrvaške v Evropsko unijo spremenila, še leta 2011 je bilo priseljencev in bivše Jugoslavije 198.242. Latinoameričani govorijo drugačen jezik, ki ga ne razumemo, imajo drugačno polt, drugačno kulturo, hrano in drugačen način življenja. Vse te značilnosti zaradi maloštevilnosti spoznavamo počasi in nevsiljivo, z lastnimi željami po seznanjanju se z njimi. V primeru priseljencev iz držav bivše Jugoslavije so le-ti prišli v večjem številu, kot delovna sila ali begunci zaradi vojnih razmer. Dovolj so nam podobni, da od njih zahtevamo večjo in hitrejšo prilagoditev. Zato menimo, da bi lahko bili večkrat narodnostno in etnično diskriminirani kot Latinoameričani.
Z drugo tezo, da imajo priseljenci slabše začetne možnosti pri zaposlovanju, hkrati pa večje probleme na delovnem mestu smo primerjale obe raziskovalni skupini priseljencev med sabo. Naše izhodišče je bilo, da se priseljence prej zaposluje na nižja delovna mesta (kot so npr. čistilke, skladiščniki ipd.), saj predstavljajo poceni delavno silo ter priložnost za izkoriščanje. Menimo, da imajo priseljenci pri vstopu na trg dela imigrantske države težave zaradi neznanja jezika. Četudi se jezika naučijo, se napake opazijo v naglasu, zato bi lahko bili priseljenci diskriminirani tudi med samo zaposlitvijo. Z diskriminacijo se tako reproducira njihova manjvrednost.
S tretjo tezo, da se v primeru diskriminacije na delovnem mestu/v šoli priseljenci nanjo pogosto ne pritožijo takoj ali pa tega sploh ne storijo smo želele pojasniti odsotnost odmevnih zgodb o prijavi diskriminacije. Pri poslušanju predavanj smo večkrat slišale, da Slovenija diskriminacije niti ne zaznava in razlog za to bi lahko bil strah pred prijavo diskriminacije ali pa zavedanje diskriminiranih, da s prijavo ne bodo izboljšali svojega položaja, še več, lahko bi ga celo poslabšali in bili zaradi tega viktimizirani.
V četrti tezi, priseljenci so v različnih stopnjah podvrženi stereotipom in predsodkom smo se želele osredotočiti na to, s kakšnimi predsodki in stereotipi se soočajo priseljenci na različnih področjih vsakdanjega življenja in v kolikšni meri se ti pojavljajo pri eni in drugi skupini priseljencev. Zanimale so nas predvsem njihove izkušnje stika s Slovenci.
V peti tezi, da je življenje v Sloveniji po mnenju priseljencev zanje boljše kot v izvorni državi pa smo želele upravičiti cilj priseljencev, da se zaradi različnih okoliščin iz svoje izvorne države odselijo drugam, kjer jim bo bolje in bodo bolj svobodni na vseh področjih svojega življenja. Priseljenci so imeli verjetno razlog, da so se izselili ter cilj, ki naj bi ga z migracijo dosegli. In če so v Sloveniji ostali oz. se niso vrnili v svojo izvorno državo, predvidevamo, da se je njihov cilj izpolnil. S postavitvijo te teze želimo ugotoviti, kakšne so njihove izkušnje.
Izvedle smo 8 kvalitativnih pol-strukturiranih intervjujev. Naši sogovorniki so prišli iz različnih držav tako bivše Jugoslavije kot Latinske Amerike. Iz bivše Jugoslavije smo imele sogovornico iz Makedonije ter dva sogovornika in sogovornico iz Bosne in Hercegovine. Sogovorniki iz Latinske Amerike so bili iz Peruja, medtem ko je bila sogovornica iz Kolumbije. Intervjuvance smo iskale in dobile med našimi znanci. To za priseljence iz bivše Jugoslavije ni bil problem, malo več problemov smo imele pri iskanju sogovornikov iz Latinske Amerike. V vzorcu imamo 3 ženske in 5 moških. Starost oseb v vzorcu sega od 23 do 58 let, po času priselitve izstopata dva, ki sta se priselila v 70. letih, vsi ostali pa so v Slovenijo prišli po njeni osamosvojitvi oziroma celo po letu 2000. Intervjuji so potekali v živo in eden prek skypa, njihova dolžina je bila približno 45 minut, pogovarjale pa smo se v slovenščini, španščini in nekakšni mešanici angleščine in slovenščine. Za uporabo v seminarski nalogi smo vsem intervjuvanim spremenile imena.
Priseljenci iz držav bivše Jugoslavije so narodnostno in etnično večkrat diskriminirani kot priseljenci iz držav Latinske Amerike.
Za primerjavo smo vzele dve skupini priseljencev v Slovenijo, da bi primerjale, kako se razlikujejo njihove izkušnje migrantskega življenja in njihove izkušnje diskriminacije. V okviru prve teze smo želele raziskati splošne razlike pri izkušnjah diskriminacije med priseljenci iz držav bivše Jugoslavije in priseljenci iz držav Latinske Amerike. Pri obeh skupinah so se pojavljali primeri diskriminacije na delovnem mestu, tudi so se vsi srečevali s stereotipi in žaljivkami na podlagi njihove nacionalnosti. Na te oblike smo se osredotočile še v kasnejših tezah, najprej pa bi obravnavale izkušnje diskriminacije v šolskem sistemu.
Diskriminacija v šoli se je pojavljala samo pri priseljencih iz držav bivše Jugoslavije, saj v intervjujih nismo govorile z nikomer iz Latinske Amerike, ki bi se šolal v Sloveniji, zato takih izkušenj niso mogli imeti in primerjava tu ni mogoča. Priseljenci iz držav bivše Jugoslavije so poročali o nekaj primerih, največkrat v povezavi s slabšim znanjem slovenščine. Poznavanje jezika se je izkazalo kot eden glavnih razlogov za diskriminacijo. Tako je na primer Bojan o svoji izkušnji med pisanjem diplomske naloge povedal:
„In je on gledal to kar sem imel napisano skozi, pa najde nekaj napak. Pač pisnih napak, ko sem se zatipkal v besedilu. Se še vedno spomnim, da se je prav zares osredotočil na en del, kjer sem napisal su, namesto so. /…/ Ampak on je pa začel govorit o tem, kako jaz in vsi taki ne spoštujemo slovenščine in se ne naučimo prav govorit. Cel govor je imel o tem pripravljen. Zdelo se mi je, kot, da je samo čakal kdaj ga bo lahko povedal.“ (Bojan, 54, Bosna in Hercegovina)
Drugačen je primer Ernesa, ki je diskriminacijo v srednji šoli doživljal s strani profesorice za angleščino:
„Stalno je recimo govorila o bosanski angleščini, kadar je mene kaj poklicala. Recimo, no Ernes, pa ti preberi primer 4, kako bi v bosanski angleščini to naredili. In je bilo to smešno, al nekaj. Pa meni res ni bilo.“ (Ernes, 23, Bosna in Hercegovina)
V tem primeru problematičen jezik ni bila slovenščina ampak angleščina, kaže pa se očitno slabše obravnavanje priseljenca iz Bih v primerjavi s slovenskimi sošolci s podobnim nivojem znanja.
V intervjujih smo priseljence spraševale tudi o njihovih izkušnjah na različnih uradnih, ki jih je bilo potrebno obiskati v okviru selitve ali po njej. V pogovoru o tem je bilo veliko omemb hladnega odnosa in samega neorganiziranega sistema s katerimi so se srečevali priseljenci. Juan je tako povedal:
„Pred kratkim sem prejel dovoljenje za prebivanje. Pred tem sem šel na urad, in so mi obkrožili 3 stvari od petih, ki jih moram prinesti. Pa sem prinesel vseh pet. So mi rekli, da čez 15 dni dobim papirje na dom. In po dvajsetih dneh dobim odločbo, da nisem prinesem še tistih dveh papirjev. Pa sem moral spet it. Z istimi dokumenti.“ (Juan, 30, Peru)
V primerjavi med obema skupinama se kaže, da so bili na boljšem priseljenci iz držav bivše Jugoslavije, ker so ti v večini primerov imeli v Sloveniji že oblikovano socialno mrežo, največkrat sorodnikov ali prijateljev iz izvorne države, ki jim je selitev s svojimi izkušnjami olajšala. To nam kaže primer Milene, ki pravi:
„Se je par let pred mano selila tudi moževa sestrična, tako da sta mi ona in mož zelo pomagala.“ (Milena, 42, Makedonija)
Prvo tezo bomo, zaradi njene širše zastavitve, obravnavale tudi skozi celotno seminarsko nalogo. Na podlagi izvedenih intervjujev se je izkazalo, da se z etnično diskriminacijo priseljenci iz Latinske Amerike ne srečujejo manj pogosto. Pri obeh skupinah priseljencev se je v določeni meri pojavljala diskriminacija pri iskanju zaposlitve ali na delovnem mestu samem. Prav tako, sta obe skupini doživeli stereotipne obravnave, pogosto tudi v povezavi z etničnim profiliranjem. Teze, da se priseljenci iz držav bivše Jugoslavije z diskriminacijo srečajo večkrat, kot priseljenci iz držav Latinske Amerike, zato ne moremo potrditi. Priseljenci iz obeh skupin se z njo srečujejo pogosto, seveda pa se v nekaterih pogledih njihove izkušnje ali njihovo razumevanje diskriminacije razlikuje.
Priseljenci imajo slabše začetne možnosti pri zaposlovanju, hkrati pa večje probleme na delovnem mestu.
»Raznolikost je širok koncept, ki zajema številne dimenzije različnosti med ljudmi in vpliva na to, kako se obnašajo in kako delujejo v interakciji. Raznolikost na trgu dela tako povezujemo z različnimi osebnimi okoliščinami, kot so pripadnosti določeni rasni ali etnični skupnosti, narodnost, veroizpoved, telesna ali duševna hendikepiranosti, zdravstveno stanje, starost, spol, spolna usmerjenost, gmotno stanje« (Dolenc, 2011; 11).
Poleg že omenjenih doda še starševstvo, zakonski stan, zunanji videz, politično prepričanje in svetovni nazor (Dolenc, 2011; 11). Čista diskriminacija na trgu dela pomeni manj ugodno obravnavo posameznika na trgu dela zaradi določene osebne okoliščine. Pojavi se lahko v vsaj eni od naslednjih faz: pri zaposlovanju, določitvi dela in določilih zaposlitve, pri napredovanju in drugih ugodnostih, pri odnosih na delovnem mestu (t.i. mobing oz. trpinčenje na delovnem mestu) ter pri plačilu (prav tam, 2011).
Ena temeljnih človekovih pravic je pravica do enakopravnosti oz. prepoved diskriminacije; prav tako noben zaposlen ne sme biti postavljen v neenakopraven položaj zaradi svoje specifične osebne okoliščine. Prepoved diskriminacije na trgu dela velja tako v času zaposlovanja, pa tudi ko je delovna pogodba že sklenjena.
Pri obeh skupinah priseljencev smo pri zaposlovanju zaznale probleme s slovenskim jezikom. Večje probleme so po našem mnenju imeli priseljenci iz bivše Jugoslavije, prav zaradi podobnosti jezikov. To v nekaterih primerih ni bila prednost, ampak slabost. Od njih se tudi pričakuje boljše znanje slovenščine kot od ostalih tujcev. Pri iskanju službe je potrebno dobro znanje jezika, predvsem za višja in strokovnejša delovna mesta. To velja za obe skupini priseljencev. Tako ogdovarja Juan iz Peruja na vprašanje, ali je iskal službo v svojem poklicu:
»Ja, na začetku. Ampak pri tem poslu moraš znati govoriti slovensko, da govoriš s strankami. Nisem si želel komplicirati življenja. Raje sem ustvarjal glasbo«. (Juan, 30, Peru)
Ker so vsi naši sogovorniki trenutno na trgu dela, so omenjali tudi recesijo, ki je nastala v okviru gospodarske krize, npr. da je bilo prej lažje najti zaposlitev, službe so bile bolj ‘varne’, manj prekarnih oblik zaposlovanja. Tako pravi Bojan:
»Imam to srečo, da sem zmeraj imel redno službo, tudi sem cel čas delal v isti tovarni. Sem seveda potem, ko sem naredil diplomo dobil višji položaj, na začetku sem pa delal na čist nizkih položajih . Je pa tudi res, da takrat je tovarna stala dobro imeli smo vedno veliko dela, zdaj pa ni tako. Takrat nobeden ni pomislil, da bi jo mogoče zaprli, zdaj pa stalno samo o tem govorimo.« (Bojan, 54, BiH)
Recesija je po njihovem mnenju tudi razlog, zakaj bodo slovenska podjetja raje zaposlila Slovenca, kot tujca. Danes se dela več, a za manj denarja.
Opazile smo tudi, da se pridobljena izobrazba intervjuvanih velikokrat ne ujema z dejanskim delovnim mestom, ki ga imajo v Sloveniji. Vsi imajo nižja delovna mesta, ali pa so celo nezaposleni, kar v večji meri drži za priseljence iz držav Latinske Amerike. Tako pravi Eva iz Kolumbije:
»Nimam zaposlitve. Sem ekonomski tehnik, vendar ne dobim službe. Preživlja me mož. Sem šla na več razgovorov, vendar me niso sprejeli. Pri večini je jezik razlog, da jim ne ustrezam«. (Eva, 34, Kolumbija)
Smo pa ugotovile, da je majhno število priseljenih Latinoameričanov v Sloveniji lahko tudi pozitivna okoliščina, saj se poznajo med seboj, si pomagajo ter uporabijo svoj socialni kapital, ki so si ga pridobili s prebivanjem v Sloveniji. Ta pa je seveda bistveno manjši od socialnega kapitala Slovencev, njihova mreža poznanstev namreč ni tako razvejana. Tako pravi Pablo:
»In ta direktor, smo imeli sestanek sa delovno, on me gleda, gleda, me vpraša, reče meni: »od kje si ti?« »Iz Peruja.« In on imel je v Ljubljani en prijatelj, reče: »je Pančo moj prijatelj«, »tudi moj prijatelj, sem reku«. To je pozitivno. In sem šel delat na Mercator. Sem rekel: »jaz ne govorim dosti, jaz govorim slabo«. »Ne skrbi bomo uredili.« Mi je pomagal ja. Ja. To je dobro. (Pablo, 36, Peru)
Priseljenci tudi sami razmišljajo o razlogih, zakaj ne dobijo službe v Sloveniji. Pri večini kot že omenjeno, je problem slabega znanja jezika, še posebej govorjenja. Med razlogi, ki so jih omenili, pa velja izpostaviti tudi misel Isaaca, ki meni, da je prestar: »mogoče I am very old, I dont know«. Edina priseljenka iz Latinske Amerike pa meni, da je poleg jezika na razgovoru zavrnjena tudi zaradi videza. Opažajo tudi veliko razliko v načinu dela, slovenski sistem je drugačen od perujskega in to jim je na začetku povzročalo kar velike težave. Latinoameričanom v našem vzorcu njihova naravna odprtost večkrat pomaga do službe, saj znajo pograbiti priložnosti, ki se jim ponujajo. Tudi priseljenci iz bivše Jugoslavije so bili pri iskanju službe samoiniciativni. Vsi so si želeli imeti službo in biti neodvisni. Ena sogovornica pa je ugotovila, da je raje doma pred televizijo, kot pa da bi imela službo, v kateri se ne počuti dobro. Zato tudi ni ukrepala, ko so jo odpustili kmalu po tem, ko je povedala, da je zanosila. Uradno dogodka sicer nista bila povezana, vendar je sama imela občutek, da so jo odpustili ravno zaradi tega.
V primeru diskriminacije na delovnem mestu/v šoli se priseljenci nanjo pogosto ne pritožijo takoj ali pa tega sploh ne storijo.
Navezuje se na prejšnjo tezo, ki smo jo obravnavale. Tukaj bi se bolj osredotočile na pravni vidik, kam se lahko priseljenci obrnejo v primeru diskriminacije, kakšne imajo pravne možnosti, koliko so seznanjeni s svojimi pravicami.
Klinar pravi, da je imigrant, ki dela v imigrantski družbi, le-tej v določenem obdobju dobrodejen, ker je zadolžen za manj vredna družbena dela, istočasno pa ni dobrodošel in ni socialno priznan ter živi v dvomih, koliko časa bo tej družbi še koristen. Njegovo stanje mu onemogoča razvoj socialne identitete v imigrantski družbi. To pa nadomešča s krepitvijo svoje etnične identitete (Klinar, 1985: 16, 17). Ta strah pred izgubo zaposlitve lahko imigrantom onemogoča morebitne prijave kaznivih dejanj, kot je diskriminacija.
Slovenija je članica več mednarodnih organizacij, zato bomo na tem mestu na kratko predstavile mednarodne pravne vire, ki zagotavljajo enako obravnavo oziroma prepoved diskriminacije.
– Organizacija združenih narodov (OZN)
Najpomembnejši pravni vir je Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki je temelj mednarodnega prava. Določa, da se vsi ljudje rodijo svobodni in imajo enake pravice ter da so vsi ljudje upravičeni do uživanja vseh pravic in svoboščin, ne glede na njihove osebne okoliščine. Prepoved diskriminacije je zapisana v 7.členu- vsi ljudje so enaki pred zakonom in imajo pravico do pravnega varstva pred diskriminacijo. Deklaracija sicer ni pravno zavezujoča, je pa njena vsebina mednarodno sprejeta in ima značaj občega mednarodnega prava, ki je zavezujoče za vse države.
– Mednarodna organizacija dela (MOD)
Ukvarja se s preučevanjem različnih problemov na področju dela in življenja delavcev, delovnih in industrijskih razmerij, mednarodnih norm itd. Spodbuja sodelovanje med delavci, delodajalci in vlado.
– Svet Evrope
Spodbuja skupni demokratični in pravni prostor, s poudarkom na zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zaščito pred diskriminacijo imajo vsi posamezniki, ki se nahajajo na ozemlju katerekoli države podpisnice. Pomembna je tudi določba o prepovedi razlikovanja gleda na katerokoli osebno okoliščino.
– Evropska Unija (EU)
Zakonodaja preprečuje diskriminacijo na splošno, pa sprejete pa so tudi direktive, ki so posvečene prepovedi diskriminacije točno določenih osebnih okoliščin. V posebni direktivi je še posebej izpostavljena prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva. Kot diskriminacija so razglašene tudi različne oblike oviranja, zaradi katerih bi oseba bila postavljena v neenak položaj v primerjavi z drugimi.
Tudi na državni ravni so bili sprejeti posebni zakoni in direktive, ki urejajo problem diskriminacije. V slovenski Ustavi je poglavje, ki se nanaša na človekove pravice in temeljne svoboščine- gre za prepoved diskriminacije na kakršni koli osnovi. Potem so tu še Zakon o delovnih razmerjih, kjer je prepoved diskriminacije temeljno načelo tako v postopku zaposlovanja kot v času trajanja delovnega razmerja; Kazenski zakonik poleg pozitivne diskriminacije ureja tudi kazenske sankcije v primeru kršenja pravic; Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja pa določa izhodišča za zagotavljanje enakega obravnavanja vsakega posameznika pri uveljavljanju njegovih pravic in obveznosti, istočasno pa prepoveduje viktimizacijo (diskriminirana oseba ne sme biti izpostavljena neugodnim posledicam zaradi ukrepanja). (Dolenc, 2011)
V primeru diskriminacije je vsakdo upravičen do brezplačnega prvega pravnega nasveta, kjer se pridobijo vse pomembne informacije glede pravnega položaja, kako ukrepati, pa tudi o pričakovanih stroških postopkov. Od željenega rezultata in zaznane diskriminacije je odvisen nadaljnji potek dogajanja. Najpogosteje se obrne na zagovornika načela enakosti, lahko pa tudi varuha človekovih pravic, vloži pa se tudi prijavo na pristojno inšpekcijo. Za hujša diskriminatorna dejanja pa se lahko vloži civilno sodbo ali celo kazensko ovadbo. V primeru, da se oškodovancu zdi, da slovenski organi niso ustrezno oziroma zadovoljivo odločili, lahko sproži postopek pred mednarodnim telesom ali sodiščem, pristojnim za ugotavljanje kršitev določb mednarodnih pogodb, ki zadevajo človekove pravice, med drugim tudi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (Murgel, v Devetak, 2007; 119).
Pri obeh skupinah migrantov smo zaznale, da se reakcije žensk na diskriminacijo razlikujejo od moških. Na odnos do žensk vpliva tudi videz, kar bomo obravnavale pri predsodkih in stereotipih. Na delovnih mestih pa na diskriminatorno vedenje do žensk vpliva predvsem kombinacija videza in neznanja jezika. Pri moških migrantih diskriminacije zaradi videza nismo zaznale. Pokazalo se je, da so se ženske v manjši meri obrnile na pristojne organe, ki bi glede diskriminacije lahko odreagirali in ustrezno ukrepali. Večkrat so se obrnile na moža, družino ali ostale tiho ter pravno niso ukrepale. V enem primeru je to privedlo, do resnih zdravstvenih posledic. Tako pravi Alma iz BiH:
»Zelo hudo je bilo, zaradi tega sem tudi invalidsko upokojena, ker sem tudi zaradi tega zbolela. Zaradi tega, ker se nismo razumeli v službi.« (Alma, 58, BiH)
To se je zgodilo sicer med vojno v Bosni in Hercegovini, ki je vplivala tudi na življenje priseljencev v Sloveniji. Razkoli so se pokazali predvsem na področju vprašanja vere, jasno je bilo opaziti sovraštvo med katoliki in muslimani.
Moški so, po drugi strani, reagirali bolj burno, se soočili s povzročiteljem diskriminacije, čeprav tudi oni niso poročali nadrejenim. A tudi oni niso reagirali takoj. Zanimiv se nam je zdel primer Juana iz Peruja, ki je bil diskriminiran s strani srbske nadrejene, zaradi neznanja srbskega jezika v slovenskem podjetju.
»Ena izmed mojih šefic je Srbkinja. In ona je ravnala z mano, kot da sem najslabši na svetu. Rekla mi je veliko grdih besed. Hotela me je vreči s službe. Enkrat mi je rekla, da ne morem delati, če je ne razumem. In sem ji odvrnil: »Ampak, zakaj še ti ne govoriš slovensko, če si v Sloveniji. Kako lahko pričakuješ, da te bom razumel, če mi govoriš srbsko«. (Juan, 30, Peru)
Se je pa vse reševalo v okolju, kjer se je problem pojavil, nismo imele primera, kjer bi se vpletla kakšna neodvisna pravna organizacija ali celo sodišče. Ugotovile smo, da so diskriminirani priseljenci v našem vzorcu raje ostali tiho zaradi več razlogov. Pri starejših se pokaže vpliv konservativne vzgoje, da je treba ostati tiho. Nekateri so dogodkom pripisovali manjšo vrednost, dokler jih na to niso opozorili sodelavci. Bili so tudi hvaležni, če je na dogodek opozoril nekdo drug, ki je bil nepristranski, saj sami niso vedeli, ali niso mogoče preveč občutljivi. Prav tako se niso želeli izpostavljati ali po njihovo, povzročati problemov. Poleg strahu pred posledicami, ki zavira vsakršno prijavo, pa smo zaznale tudi dvom ali mu bodo sploh verjeli- ker je priseljenec, ima sploh pravico kaj reči, ali more potrpeti.
Priseljenci so v različnih stopnjah podvrženi stereotipom in predsodkom.
V naši četrti tezi predpostavljamo, da so tako priseljenci iz bivših Jugoslovanskih držav kot priseljenci iz Latinske Amerike v različnih stopnjah podvrženi stereotipom in predsodkom.
Za začetek potrebujemo definicijo predsodkov. Le-te Marjana Ule definira kot »neformalne institucije vsakdanjega sveta, ki prevajajo določene stvarne odnose neenakopravnosti, dominance in podrejenosti med družbenimi skupinami v območje vsakdanjosti« (Ule, 2005: 12). Za svoj obstoj potrebujejo simbolne sisteme: besede, govor, geste in ustrezne sisteme interpretacije in kodiranja, ki sami prav tako temeljijo v utečeni praksi komuniciranja oziroma socialne interakcije med ljudmi« (Ule, 2005: 28). Kuhar pa pravi, da so predsodki in stereotipi temelj diskriminacije in so globoko zakoreninjeni v kulturi določene družbe (Kuhar, 2009:15).
Pojavlja se kvalitativna sprememba v izražanju predsodkov. Tradicionalne predsodke, to so »“površinske” razlike med ljudmi v barvi kože, spolu, običajih, vsakdanjem vedenju« nadomeščajo moderni predsodki: »“globinske” razlike, ki niso neposredno opazne; na razlike v izobrazbi, kulturni ravni, religiji, v telesnem in duševnem zdravju, življenjskem stilu.« (Ule, 2005: 12). Antipatija do določenih družbenih skupin se ne izraža več neposredno ampak prikrito, simbolno. Uveljavlja se simbolni rasizem, odklonilni rasizem. (prav tam: 21, 22)
Ule potrjuje, da je »temeljno polje delovanja in razvoja predsodkov vsakdanji svet ljudi, vsakdanje interakcije z drugimi in drugačnimi, kot smo “mi”, čeprav je res, da predsodki segajo na vsa področja družbenega življenja.« (Ule, 2005: 27). Predsodki so torej del našega vsakdana, v šoli, službi, doma in na vseh drugih področjih našega življenja. Ule pravi, da se pokažejo v »nespoštljivem, netolerantnem ali prezirljivem odnosu do drugih oziroma drugačnih; do pripadnikov drugih narodov, etničnih skupnosti, ras, kultur, do oseb z drugačnimi življenjskimi slogi, religioznimi, spolnimi usmeritvami.« (prav tam: 27)
Kot pravita Jost in Banaji (1994) »predsodki podpirajo, racionalizirajo in legitimirajo obstoječi status quo v dani družbi. To je njihova ideološka funkcija. Opravičujejo izkoriščanje marginalnih skupin, razlagajo bedo in nemoč določenih skupin in uspeh drugih s tem, da naredijo te razlike za dozdevno upravičene in naravne.« (v Ule, 2005: 29)
Rutina vsakdanjega življenja zahteva hitre in enostavne rešitve, zato se zatekamo k poenostavitvam stvarnosti, sem spadajo tudi predsodki (predstavljajo stereotipna, enostranska prepričanja ali sodbe). Proces diferenciacije vodi do zavračanja vsega, kar ne sodi v posameznikov okvir, tako s primerjavo dodelimo sebi ugodnejšo podobo in samopodobo, občutek večje uspešnosti in večvrednosti. Izražanje predsodkov je tako psihološki pripomoček za samoumeščanje in razvoj osebnostne identitete, pa tudi instrument premeščanja agresije iz dejanskih razlogov na nadomestne objekte. (Devetak, 2007: 46, 47)
Iz pogovorov smo ugotovile, da naši respondenti menijo, da Slovenci v sebi nimamo vcepljenih nekih večjih predsodkov do Latinoameričanov. Anketiranci menijo, da smo Latinoameričane v večini primerov lepo sprejeli, medtem ko so predsodki o prebivalcih iz bivše Jugoslavije bolj zakoreninjeni v naši podzavesti in se jih zato težje otresemo.
Naši anketirani iz Latinske Amerika imajo večinoma pozitivne izkušnje s Slovenci. To potrjujejo naslednji citati:
»Kakšen je bil odnos domačinov, Slovencev do vas, preden so vas spoznali, se pravi na začetku?« ‒ »Ja, jaz imam rad ta vas, kjer jas živim, zato ker je ljudi, je odprta, ma ne samo kle, za Kras govorimo, ker ljudi ja je zelo odprta, dobra, fajn, ne vem, meni je super.« (Pablo, 36, Peru)
»Ljudje so bili vedno prijazni z mano. Nikoli nisem imel težav, nasprotno, prvi dve leti, ko sem bil tukaj, so vedno ljudje govorili: “O, ti si iz Peruja, gremo na pivo, te povabimo!”« (Juan, 30, Peru)
Če se je diskriminacija vendarle zgodila, so jo pripisovali karakternim značilnostim posameznih oseb. Poročali pa so o diskriminacijah na uradih in v pisarnah ter o diskriminacijah zaradi jezika.
»velikokrat so uslužbenci (na uradih) neprijazni, oz. hladni. Ne vzamejo si časa, da ti določene stvari razložijo. V Kolumbiji so nekatere stvari ali postopki drugačni kot tukaj in jih sprva nisem razumela. Pa potem te pošiljajo sem in tja in še sami ne vejo, kje moraš kaj urediti.« (Eva, 34, Kolumbija)
»me ustavi policaj na križišče, okroglo, ja, im me ustavi in reče: »osebni papir, dokument.« Sem dal vsi dokument in pol reče: »a ti si pa Perujčan a. Ti treba menjat vozniško slovensko.« »Ma ne ne, moj vozniško je špansko, evropska unija.« »Ne, ne ti boš plačal kazen.« Samo ta dan ja so dali meni kazen, veliko kazen. Ja 500 evrov e. Je policaj zamenjal, če je evropska unija ne rabiš nov vozniško. Potem nam je en pomagal, kazen potem izbrisana.« (Pablo, 36, Peru)
Na istih področjih, torej na uradih in v pisarnah ter na področju neznanja jezika, so bili diskriminirani tudi intervjuvani iz bivše Jugoslavije.
Respondenti iz držav bivše Jugoslavije diskriminacijo doživljajo preko stereotipnih predstav o »južnjakih«, da so fizični delavci, neizobraženi, nekulturni.
»Me je eden vprašal iz kje sem. Pomojem zato, ker je pač priimek na -ić. Sem mu povedal, da sem se preselu iz Bosne […] in me enkrat vmes začne tisti spraševat, kdaj bomo končno dokončal neko cesto. […] On je kar domneval, da jaz to delam. […] Je rekel, da je sklepal iz tega, da sem bil s tem prijateljem in ker sem imel tok porjavelo kožo. To se mi je zdelo še posebej neumno takrat.« (Bojan, 54, BiH)
Pojavi se tudi vprašanje vere, kjer je bila gospa iz Bosne in Hercegovine na delovnem mestu deležna diskriminacije zaradi svoje katoliške vere. Ustrahovana in ogrožena je bila s strani drugih priseljenih, muslimanske vere. Takole je povedala:
»Potem, ko se je začela vojna v Bosni in Hercegovini (1992), so nastali problemi med muslimani in ostalimi. Tukaj se je čutilo, ko so grdo govorili, so rekli, da je treba pobit vse kristjane. Zelo hudo je bilo, zaradi tega sem tudi invalidsko upokojena, ker sem tudi zaradi tega zbolela. Zaradi tega, ker se nismo razumeli v službi.« (Alma, 58, BiH)
Pri anketiranih Latinoameričanih se opaža izkušnja oziranja za ženskami in dobrikanje njihovi lepoti, intervjuvana je poročala tudi o predsodku, da je prostitutka. Moške bolj zamenjujejo za Indijce, v zadnjem času begunske krize pa tudi za Sirce. Po drugi strani pa jih imajo tudi za latino loverje. So pa naši sogovorniki omenjali, da so veliko predsodkov doživeli od pripadnikov bivše Jugoslavije. Naše ugotovitve potrjujejo naslednji citati:
»Ena gospa starejša mi je rekla: «Vidim veliko takih, ste iz Sirije ane?» Zaradi barve kože. I dont know, maybe people straši, strah.« (Isaac, 46, Peru)
»No, mogoče so včasih mladi (Slovenci) malo ljubosumni, dojemajo me kot “latino loverja” in mislijo, da jim bom speljal vse punce.« (Juan, 30, Peru)
Ugotovile smo, da so naši anketirani priseljenci res v različnih stopnjah podvrženi stereotipom in predsodkom. Tako smo našo tezo potrdile. Vseeno pa smo opazile, da vnaprej izoblikovanih predsodkov o Latinoameričanih skorajda ni. Naši respondenti menijo, da bi lahko bila njihova kultura Slovencem relativno neznana, zato bi bilo diskriminacije manj. Pomembno vpliva tudi dejstvo, da so Latinoameričani kot priseljenci relativno novi in maloštevilni. Nasprotno pa so priseljenci z juga slovenski kulturi dobro poznani, spreminjal se je tudi odnos do njih. Še v času skupne države so bili zaželena in potrebna delovna sila, v času recesije pa so v očeh nekaterih le dodatni strošek in skrb za državo. Latinoameričani so se izkazali tudi za bolj odprte in zgovorne osebe, ki lažje navezujejo stike. Veliko pa vpliva tudi videz, stereotipno južnjake vidimo kot ‘trenirkarje’, medtem ko so Latinoameričani bolj urejeni.
Po mnenju priseljencev je življenje v Sloveniji zanje boljše kot v izvorni državi.
Naša peta teza temelji na domnevi, da je življenje v Sloveniji za priseljence boljše, kot če bi ostali v državi svojega izvora.
Kot pravi Verlič Christensenova, je prilagajanje v novem okolju odvisno tako od novega kot od primarnega okolja. Na prilagajanje vpliva tudi izobraževanje, zaposlitev in spodbude družine. Imigranti se lahko prilagodijo hitro, postopno ali pa se tudi ne prilagodijo ( 2002). Vsi naši respondenti so se novi družbi vsaj delno prilagodili in nihče ni poročal o popolni segregaciji v imigrantski družbi.
Posamezniki lahko sledijo načinu življenja nove družbe in sprejmejo njihove možnosti za boljše življenje. Lahko pa jim ti predstavljajo problem zaradi različnega sistema delovanja, jezika ipd. To smo opazili pri več respondentih:
»bilo mi je težko, ker nisem znal jezika, na začetku. Govoril sem angleško. Zelo je bilo zmedeno, ker je način dela v Sloveniji drugačen kot v Peruju. Tukaj ti predpišejo zdravila, medtem ko v Peruju ti dajo vse, kar si želiš.« (Juan, 30, Peru)
»ko smo prišli sem, sem se pa moral naučit. Šola je bil kar velik šok zame. Sem se pol, en teden prej probal učiti slovenščino, pa ni ravno šlo. […] (kasneje) sem se kar hitro naučil slovensko. Saj drugače ne gre, če poslušaš pri vseh predmetih vse v slovenščini.« (Ernes, 23, BiH)
Ker imajo vsi intervjuvani nižje delovno mesto, kakršna je njihova izobrazba, se upravičeno sprašujejo, ali bi bili bolj uspešni v svoji državi.
V intervjujih smo ugotovile, da se intervjuvanim Latinoameričanom Slovenija zdi bolj varna, bolj mirna in čista. Izpostavljajo tudi upoštevanje pravil in manj korupcije na vsakodnevni ravni.
»Jaz živim tle, to je moja hiša, dom. Se počutim doma. Ni isto kot moja hiša v Peruju samo za mene je druga hiša, dom.« (Pablo, 36, Peru)
»Also dont like the system in Peru, the coruption. Tukaj ni toliko ljudi, ni toliko coruption. I dont feel that here, you watch tv, but i dont understand the news, dont know korupcija. Maybe, maybe. But i feel also secure here.« (Isaac, 46, Peru)
Intervjuvanim iz držav bivše Jugoslavije je v Sloveniji všeč narava, gospodarska razvitost, bližina vsega in odnosi s sosedi. To vidimo v naslednjih citatih:
»Slovenija mi je, kot država zelo všeč. Je lepa, ima čudovito naravo, tudi ljudje so v redu. Ampak zmeraj pa pogrešam Makedonijo. Grem tja, kadar lahko. Vsako leto vsaj enkrat, gremo z otroci. […] Moje življenje tukaj je lepo. Saj tudi doli ni bilo slabo. Je pa Slovenija drugačna.« (Milena, 42, Makedonija)
»Slovenija je bolj razvita (kot Bosna), so drugačni ljudje, bolj skrbijo za naravo, za okolje, Slovenija je urejena in lepa.« (Alma, 58, BiH)
Vsi intervjuvani so si tukaj ustvarili dom, družino, nekateri imajo otroke, vsi pa določen krog prijateljev. Latinoameričani pogrešajo stike z izvorno družino, a zaradi velike razdalje svojcev ne morejo obiskovati tako pogosto, kot bi si želeli. Pogrešajo tudi svojo kulturo ter hrano. Ne razmišljajo pa o vrnitvi nazaj, saj je Slovenija zdaj za njih postala dom. Tu so jih ljudje lepo sprejeli.
»Dobila sem novo družino, nove prijatelje, spoznala sem novo kulturo, jezik, ljudi, naravo. […] Izgubila sem samostojnost, ker nimam zaposlitve. Žalostna sem tudi, ker ne morem biti ves čas z mojo družino iz Kolumbije.« (Eva, 34, Kolumbija)
(S prihodom v Slovenijo sem izgubil) »trenutke z mojo družino, rojstvo nečaka, praznovanje rojstnih dni, Božiče z družino. Zelo pogrešam svojo družino.« (Juan, 30, Peru)
Intervjuvanim iz držav bivše Jugoslavije se zdi, da jim življenje v Sloveniji verjetno prinaša boljše možnosti, kot če bi ostali v izvorni državi, tako kar se tiče službe kot tudi visokošolske izobrazbe. Čeprav se tudi v državah bivše Jugoslavije občuti napredek in tam ljudje, po mnenju ene intervjuvanke, ne živijo bistveno slabše.
»Oni dol niso nič na slabšem. V BiH imajo vsi vse, moji sorodniki. Imajo hiše, avtomobile. […] samo oni živijo bolj razkošno. Imajo razkošne poroke, pogrebe, zato nimajo, ker vse dajo v užitke. Veliko roštiljajo, veliko pečejo prašiče.« (Alma, 58, BiH)
Razlogi, ki so naše respondente iz držav bivše Jugoslavije prepričali, da so ostali v Sloveniji, so verjetno politične razmere. Balkan so pretresale vojne, posledice so vidne še danes, Bosna je revna država, kjer ni toliko možnosti za uspeh, čeprav bi lahko rekli, da se razmere počasi izboljšujejo. Večina anketiranih ne obžaluje prihoda v Slovenijo. Izpostaviti moramo le Almo iz Bosne in Hercegovine, ki je trpela diskriminacijo na podlagi vere v Sloveniji, v času vojne. Kljub fizični odmaknjenosti je doživljala diskriminacijo in čutila posledice odnosov med balkanskimi kulturami in religijami. Povedala je naslednje:
»Večkrat sem v življenju rekla: »Bolje bi bilo, da bi ostala v Hercegovini, da bi čuvala ovce, da se nikoli ne bi poročila, kakor da sem prišla sem.« Boljše je ostat, itak moram umreti, bolje je, da umreš, tam kjer si, da ne greš nikamor. Tako da ne bi priporočala nikomur, niti sedaj svoji hčerki, da gre drugam, ker to, da greš živet v drugo okolje živet, to je tako trpljenje za psiho. Ker jaz sem Hrvatica, mož je pravoslavne vere, je Srb, ona je Slovenka, ona je tukaj rojena. In ona bo najbolj srečna, če bo ostala tukaj. In vsak je najbolj srečen, če ostane na svoji zemlji. Za mene osebno je bilo zelo hudo iti nekam drugam živet.« (Alma, 58, BiH)
Anketirani Latinoameričani menijo, da Slovencem dajejo občutek, da so manj obremenjeni s prihodnostjo, bolj optimistično gledajo naprej. V naši kulturi so zanimivi, izstopajo po svoji odprtosti, zgovornosti, neobremenjenosti in so tudi zato dobro sprejeti med svojimi prijatelji in se v Sloveniji dobro počutijo.
»Vedno sem imel željo po avanturah, s prihodom sem bolje spoznal kulturo Jugoslavije, prej niti nisem vedel za Slovenijo. Zanimam se za kulturo, jezik, hrano. In želim se znajti kot Slovenec« (Juan, 30, Peru)
Skozi intervjuje smo ugotovile in pokazale, da ima za priseljence velik pomen znanje jezika države prihoda, kar je našim intervjuvancem povzročalo veliko težav. Slabo poznavanje jezika se pogosto odraža tudi v diskriminaciji, tako na delovnem mestu ali v šoli, kot tudi na uradih in v vsakdanjem življenju. Mnenja smo, da je tu priseljencem iz bivše Jugoslavije v našem vzorcu težje, ker se prav zaradi podobnosti jezikov od njih pričakuje bolj popolno znanje slovenščine. Napake so hitreje opažene in bolj vplivajo na odnos do priseljencev. Od Latinoameričanov se znanja jezika ni pričakovalo toliko, verjetno tudi zaradi drugačne obravnave in večje jezikovne oddaljenosti španskega jezika. Seveda pa je tu potrebno poudariti, da tak odnos velja predvsem za neformalno druženje, ker je, kot se kaže med našimi intervjuvanci, pravilno znanje slovenskega jezika v službi in pri njenem iskanju, zelo pomembno.
Kot drugi pomemben dejavnik se kaže pomembnost družine ali kako drugače oblikovane socialne mreže v državi prihoda. Ta pomaga pri iskanju zaposlitve, torej ekonomski integraciji in pri drugih oblikah integracije, hkrati pa se pojavlja tudi kot zaščita in opora pri izkušnjah diskriminacije. Zaradi razlike v samem številu priseljencev je mreža teh iz držav bivše Jugoslavije širša in bolj razvejana, v manjši meri pa se kaže njena prisotnost tudi med priseljenci iz Latinske Amerike.
Opazile smo, da se je v naših intervjujih kazalo tudi zelo minimalno poročanje in prijavljanje diskriminacije
Največkrat so se naši intervjuvanci soočali s individualno diskriminacijo. Pogosto se pri obeh skupinah pojavlja tudi etnično profiliranje, ki tako priseljencem pripisuje določene stereotipne lastnosti, ki vplivajo na njihovo nadaljnjo obravnavo.
Med analizo intervjujev smo se soočale tudi z nekaterimi problemi. Pri načrtovanju smo bile mnenja, da smo se z vprašanji v intervjujih omejile zgolj samo na diskriminacijo, vendar ta zajema tako širok spekter izkušenj in definicij, da je bila kljub temu analiza v nekaterih točkah težja. V našem vzorcu so se pojavljale tudi osebe, ki se osebno niso počutile diskriminirane, smo pa do primerov diskriminacije prišle šele posredno, preko daljšega pogovora. Zato smo menja, da bi našo raziskavo lahko izboljšale s še daljšimi in podrobnejšimi intervjuji, ki bi nam in intervjuvancem dali možnost o temi govoriti v še večje podrobnosti. Tako bi imele možnost odkriti še druge izkušnje diskriminacije, ki se jih intervjuvanci sami ne zavedajo, jim ne pripisujejo velikega pomena ali pa so nanje pozabili. Zdi se nam, da bi bilo potrebno podrobneje raziskati skupino priseljencev iz Latinske Amerike, ker dosedanjih raziskav prav o njih še nismo zasledile. Za še boljšo in podrobnejšo raziskavo o diskriminaciji, bi v našem vzorcu lahko preverile poznavanje o samih možnosti prijave in ukrepanja v primeru diskriminacije. S to tematiko smo se v intervjujih ukvarjale le minimalno, zdi pa se nam zelo pomembno, da smo seznanjeni s podatkom, v kolikšni meri ljudje in predvsem priseljenci, poznajo možne načine ukrepanja v primerih diskriminacije.
1 Latinska Amerika zajema Srednjo in Južno Ameriko, podatki na Statističnem uradu RS pa so deljeni na priseljence iz Južne Amerike in priseljence iz Srednje in Severne Amerike. Odločile smo se za uporabo zgolj podatka o priseljencih iz Južne Amerike.
26.10.2016
Gradiva izražajo mnenje avtorja in ne predstavljajo uradnega stališča Vlade Republike Slovenije.