Piše: Vladimir Arsenijević
Prevedla v slovenščino: Tanja Tomazin
Strašen je obračun simultanih terorističnih napadov, izvršenih sinoči v Parizu in Saint-Denisu. Mrtve se še vedno prešteva, žrtev pa je zagotovo več kot 150. Nekatere priče v koncertni dvorani Bataclan so slišale teroriste, kako pred streljanjem v francoščini vzklikajo: »To je maščevanje za vse zlo, ki ga je Hollande povzročil muslimanom po širnem svetu!«
Vedeti moramo, da je bil Charlie Hebdo samo uvertura v nekaj mnogo strašnejšega.
Pred desetimi leti je založniška hiša Rende (v kateri sem takrat delal kot urednik) v sodelovanju z Beopolisom, Fabriko knjiga in tedanjim Kulturnim centrom Francije (danes Francoski inštitut) organizirala festival nove francoske književnosti in stripa pod imenom »Francija, navodila za uporabo«, s čimer je parafrazirala naslov znane knjige Georgesa Pereca – »Življenje, navodila za uporabo«. Tedaj, 2006. leta, smo bili pod močnim vtisom upora mladih priseljencev druge generacije v predmestjih Pariza in drugih francoskih mest. Upor sta motivirali negativna percepcija in diskriminacija siromašnih imigrantov arabskega in podsaharskega izvora, predvsem pripadnikov islamske veroizpovedi, usmerjen pa je bil proti avtoritarni policiji; glavni krivci so bili pripadniki odtujene mladine druge generacije; avtomobili in trgovine so goreli vsako noč in zdelo se je, da filmi, kot na primer takrat že deset let staro »Sovraštvo« (»La Haine«) Mathieua Kassovitza iz 1995. leta, natančno odslikavajo kompleksno stanje v francoski družbi. V »Sovraštvu«, spomnimo se, trije najstniki (francoski Jud, Arabec iz Magreba in afriški črnec) iz multietničnega geta na različne načine odražajo nasilje, v katerem živijo in ki je del njihovega vsakdana, pri čemer se hkrati spopadajo s predpisanimi družbenimi vlogami, s katerimi se ne morejo poistovetiti, vendar drugih možnosti nimajo. Ideja, ki jo film najmočneje promovira, je ta, da je skupno občutenje geta in izoliranosti močnejše od vseh posameznih identitet in da prav to občutenje medsebojno združuje tri najstnike.
Ah, sveta naivnost!
V tem smislu, seveda, vznemirjajoč roman »Podrejenost« Michela Houellebecqa veliko bolje prikazuje stanje današnje francoske družbe kot pa film »Sovraštvo«, ki je bil, kot se je s časom izpostavilo, kljub svojemu načelnemu pesimizmu prepoln vere v neko bizarno boljše ‘jutri’. Vladajoča paradigma, kot trdi Houellebecq prek svojega obupanega glavnega junaka, je obrabljena in izčrpana, dekadentnost se izraža v pomanjkanju vere in strasti in stari svet se brez mnogo hrupa ruši pod valom novega. Kot je izpostavljeno v romanu, ni potrebno mnogo, da Francija povsem legitimno, prek mehanizmov svobodnega odločanja postane islamska država. To je celo bolj preprosto, kot si kdorkoli lahko zamisli.
Od naivnosti »Sovraštva« do dekadentne antiutopije »Podrejenosti«, od ludističnega divjanja po predmestjih do boleče natančnosti samomorilskih napadov islamskih teroristov – to je pot, ki smo jo prehodili v zadnjem desetletju, dveh.
V Franciji pa tudi po celem preostalem svetu so mejniki, ki razmejujejo identitete, danes samo še globlji in višji kot nekoč. Nekateri, seveda, spretno letijo v nastavljeno past. Zastopajo in branijo Islam ali evropsko-krščanske vrednote. Mečejo bombe, streljajo na nedolžne, širijo teror in sami umirajo v imenu izmišljenih bogov ali dvigajo zidove, glasujejo za desničarje, verjamejo v trdnjavo Evropo in sveto pravico Zahodnega sveta, da uživa v bogastvu na grbi preostalega izčrpanega planeta.
Danes, leta 2015, ni več umika iz kakršnekoli danosti.
Zdi se, da so nas identitete navsezadnje nadvladale.
(Besedilo je z dovoljenjem avtorja prevzeto z njegovega FB profila.)